303. člen KZ

Policija lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola tudi po tem, ko je po prekršku s takšno vožnjo prenehal, ne glede na to, kje se v takšnem trenutku nahaja.

Dogovor posameznikov, da bodo prekoračili državno mejo brez ustreznega dovoljenja in začetek potovanja lahko predstavlja le tako imenovano pripravljalno dejanje, ne pa začetek izvrševanja znakov kaznivega dejanja oziroma poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda preko državne meje.

Za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo je (bilo) mogoče šteti le tista dejanja, ki so krajevno in časovno že pomenila začetek izvrševanja kaznivega dejanja, torej začetek prestopa državne meje.

Napad v smislu kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe, ne le taka, ki je bila storjena z namenom "ogrozitve" uradne osebe; kaznivo dejanje se lahko stori z dvema alternativno določenima oblikama, z napadom ali z resno grožnjo z napadom, ne pa samo s kumulacijo obeh izvršitvenih oblik.

Določba 303. čl. KZ določa, da to kaznivo dejanje stori, kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva javni red. Pri tem je irelevantno, kdaj bi se napad izvršil. Za obstoj kaznivega dejanja namreč zadostuje že sama grožnja z napadom. Kljub temu da je bila obdolženčeva grožnja usmerjena v čas, ko oškodovanec ne bo več uradna oseba, je glede na zgoraj navedeno, obdolženec izpolnil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki, ne izključuje.

Če policist izvršuje odredbo sodišča za privedbo obdolženca, opravlja naloge javne varnosti.

Storilec, ki krene na pot z namenom nezakonitega prehoda državne meje, pa mu to prepreči aretacija, je začel izvrševati kaznivo dejanje, ne glede na oddaljenost od meje. Obsojenec je res nameraval pobegniti v tujino, vendar neposredna uresničitev tega namena iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, saj ni navedeno, kdaj, kje in na kakšen način je nameraval prestopiti državno mejo. Dejanje, kot je opisano in ugotovljeno, zato pomeni zgolj pripravljalno dejanje, ki po KZ iz leta 1951 ni bilo inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje.

Približevanja kraju storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za začetek izvrševanja kaznivega dejanja.

Pri kaznivem dejanju napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, se vprašanje resnosti grožnje ne presoja z vidika subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, temveč predvsem z objektivnega vidika. Dejanje je v obliki resne zagrozitve storilca, da bo napadel uradno osebo, dokončano že z izrečeno resno grožnjo in ni potrebno, da bi takšna grožnja bila povezana z dejanskim napadom.

Priča pri hišni preiskavi ni uradna oseba po določbi II. odstavka 126. člena KZ, prav tako ni druga oseba, ki bi pomagala uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti. Po določbi III. odstavka 216. člena ZKP morata biti pri hišni preiskavi navzoči dve polnoletni osebi kot priči. Priča pri hišni preiskavi ni pomočnik policistu pri opravljanju njegovih nalog pri izvajanju hišne preiskave po odredbi sodišča ampak je priča garant, da je hišna preiskava opravljena v skladu z zakonom in mora biti priči tudi omogočen stalen nadzor nad preiskavo. Zato imajo pritožniki prav, da je že pojmovno izključeno, da bi bila lahko priča pri hišni preiskavi pomočnik uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti.

Izrek pravilno poleg modalitet vsebuje tudi opis uradnega dejanja, konkretizirano pa je tudi obsojenčevo ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti izvršitelju kot uradni osebi in s katerim mu je obsojenec preprečil, da bi opravil rubež.

Ni bistvena stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posameznem oškodovancu, pač pa je bistvena že objektivno izrečena resna grožnja s strani obdolženca. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 303. členu KZ je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je ratio tega kaznivega dejanja omogočiti policistom nemoteno opravljanje nalog javne varnosti ali čuvanja javnega reda in so zaključki prvostopenjskega sodišča glede ogroženosti pravilni. Navsezadnje pa to izhaja tudi iz jezikovne primerjave s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ (ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine), kjer je kot zakonski znak poleg resne grožnje določena tudi subjektivna osebna ogroženost oškodovanca z besedno zvezo "kdor ogrozi varnost kakšne osebe", medtem ko po I. odst. 303. člena KZ za obstoj kaznivega dejanja zadošča zgolj resna grožnja.

Policista sta izvajala odredbo sodišča za prisilno privedbo, kar je naloga policije po 2. alineji 3. člena Zakona o policiji. Pojem "naloge javne varnosti" izhaja še iz nekdaj veljavnega Zakona o notranjih zadevah. Pomen pojma sicer ni opredeljen v 126. členu KZ, vendar zato še ni nedoločen, saj v takšnih primerih sodišče lahko razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih instrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena, ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 197/2000). Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti sklicevalo na 3. člen Zakona o policiji in sicer po vsebini na 2. alinejo tega člena.

Disciplinsko kaznovanje pripornika zaradi napada na delavca zavoda ne izključuje odgovornosti za kaznivo dejanje po čl. 303/I KZ.

Za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ-51 ni bilo treba, da bi bilo dejanje storjeno v organizirani skupini ali oboroženo ali nasilno.

Izvršitev kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo se začne s tistimi dejavnostmi, ki predstavljajo začetek prestopanja državne meje. Gre za ravnanja, ki so neposredno povezana z načrtovanim prestopom meje in na podlagi katerih je izvršitev takega prestopa mogoče realno pričakovati. Ker sta v opisu dejanja navedena le čas in smer potovanja obsojencev, ne pa tudi, kje so nameravali prestopiti mejo, do katerega kraja so prišli in kje so bili prijeti, tega pa ne vsebuje niti obrazložitev pravnomočne sodbe, ni mogoče sklepati, da so s strani obsojencev podvzete dejavnosti že imele objektivno izvršitven pomen oziroma da so že z njimi začeli izvrševati kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo.

Kot izhodišče za razmejitev med praviloma nekaznivimi pripravljalnimi dejanji in kaznivim poskusom je treba upoštevati najprej objektivni kriterij, ki v povezavi z opisom kaznivega dejanja pove, katero(a) ravnanje(a) je za določeno kaznivo dejanje izvršitveno, bodisi kot njegov zakonski znak in sestavni del opisa dejanja ali kot naravni sestavni del njegove izvršitve. Ob izpolnitvi tega kriterija, ki je odločilen, prihaja v poštev kot dopolnilni kriterij namen storilca (subjektivni kriterij). Izhodišče, da bi moral storilec kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ-51 že začeti prehajati državno mejo in biti pri tem prijet, da bi bilo mogoče govoriti o poskusu kaznivega dejanja, je napačno. Storilčevo potovanje do meje sicer še ne pomeni samega prehoda, vendar je njegov naravni sestavni del in v neposredni zvezi s samo izvršitvijo kaznivega dejanja, tako da tvori z njim logično celoto. Z razlogi, ki po vsebini pomenijo kritiko opisa kaznivega dejanja v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter nedovoljeno izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), ni mogoče utemelj

Ker od storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 303. člena KZ (18.04.1998) pa do izreka sodbe (15.05.2002) ni preteklo šest let, ni nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona po takrat veljavnem KZ (5. točka 1. odstavka 111. člena v zvezi s 6. odstavkom 112. člena KZ).

Z vložitvijo obtožnega predloga, ki je procesno dejanje, se pretrga zastaranje kazenskega pregona. Vsak napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti (1. odstavek 303. člena KZ), je šteti za samostojno dejanje, zaradi česar je pri napadih na več uradnih oseb podan stek toliko kaznivih dejanj, kolikor uradnih oseb je bilo napadenih.