302. člen KZ

Po 70. členu Pravilnika v okvir priprav na rubež spada priprava zapisnika oziroma zapis uvodnih podatkov v zapisniku o opravi rubeža. Zapisnik tako predstavlja sestavni del opravila izvršitelja kot uradno dejanje (90. člen ZIZ), ki se sestavi tudi v primeru neizvedenega oziroma neuspešno poskušenega rubeža (torej tudi takrat, ko dolžnik preprečil rubež, za kar je šlo v obravnavanem primeru) in izvod zapisnika vroči dolžniku in upniku. Tako se pokaže, da nima prav pritožba, ko trdi, da vročitev zapisnika o rubežu ne predstavlja uradnega dejanja izvršitelja, zato obdolženi očitanega mu kaznivega dejanja sploh ni mogel storiti.

Za presojo, ali je sodišče nek dokazni predlog (ne)utemeljeno zavrnilo, je ključna obrazložitev tega dokaznega predloga. Rezultati, pridobljeni s pomočjo poligrafiranja, niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP, saj oseba nima nadzora nad rezultati izpovedovanja, zaradi česar tudi z vidika načelno sistemske rešitve poligrafiranje v kazenskem pravu ne sme biti dovoljeno kot dokaz, četudi bi obdolženi želel to vrsto zasliševanja.

Upravni inšpekcijski nadzor pomeni enovit postopek, ki zajema tudi prisilno izvršitev inšpekcijske odločbe. Le na ta način je mogoče slediti namenu, ki ga je zasledoval zakonodajalec z inkriminacijo hujše oblike kaznivega dejanja po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 in tudi izpolniti cilj, ki ga zasleduje ZIN.

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev zakona niti razločno ne pojasni in utemelji, niti ne navede zakonske določbe, ki naj bi bila kršena, se Vrhovnemu sodišču o obstoju tako uveljavljene kršitve ni potrebno opredeljevati.

Čeprav za kaznivost poskusa kaznivega dejanja po četrtem odstavku 302. člena KZ glede na predpisano kazen pride v poštev le splošna določba 22. člena KZ, pa sodišče s tem, ko je pri pravni opredelitvi navedlo tudi določbo drugega odstavka 302. člena KZ (ki se nanaša na kaznivost poskusa dejanja iz prvega odstavka tega člena), ni kršilo zakona v škodo obsojenca, saj odvečno citiranje navedene določbe nima nikakršnih pravnih in tudi ne dejanskih učinkov.

Kljub temu, da je bilo dejanje storjeno zoper dva policista, je bil prvenstveni namen ravnanja obtoženca preprečitev le enega uradnega dejanja, zaradi česar gre le za eno kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Ravnanje policije v predkazenskem postopku, ko je obsojenca najprej poučila o njegovih pravicah in nato o izjavi osumljenca sestavila uradni zaznamek (na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP), ni pa opravila zaslišanja obsojenca kot osumljenca na podlagi 148.a člena ZKP (ker je obsojenec izjavil, da si ne bo vzel zagovornika), je bilo zakonito.

Pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi se zakonitost ravnanja policistov presoja glede na okoliščine v času izvedbe uradnega dejanja, četudi se na podlagi poznejših dejanj in preverjanja prvotni sum o kaznivem dejanju ne potrdi. Pri tem glede na naravo teh nalog ni vselej nujno, da policisti v času ukrepanja določno vedo, za katero konkretno kaznivo dejanje gre, ampak zadošča, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo sum, da je dejanje storjeno ali da se pripravlja storitev kaznivega dejanja.

Zloraba računalniškega sistema z nepooblaščeno uporabo magnetnega zapisa ter varnostnih kod predstavlja vdor v računalniški sistem banke oziroma premagovanje večjih ovir, ki stojijo storilcu na poti do denarja v bančnem avtomatu.

Grožnja, izrečena z namenom preprečitve uradnega dejanja, se lahko nanaša na neposredno uporabo sile ali na grožnjo z uporabo sile, ki bo sledila takoj, ko bo storilec imel to možnost, seveda pa v takem časovnem obdobju, da je moč zaključiti, da je v neposredni zvezi z opravo uradnega dejanja.

Policista nista ravnala nezakonito, ko sta obtoženca prijela izven kraja, ki ga je po policijski odredbi šteti za kraj prepovedi približevanja, in nista kršila določb člena 39a ZPol. Oškodovanka je klicala UKC v času, ko je obtoženec izvrševal kaznivo dejanje nasilništva, in je tedaj tudi povedala, da mu je odrejen ukrep iz 39a člena ZPol. Policista, poslana v intervencijo, sta obtoženca prijela izven kraja določenega v ukrepu, vendar v bližini. Policista sta za svoje ukrepanje imela pooblastilo tudi v členu 157 ZKP, saj sta v razgovoru z oškodovanko, ki sta ga opravila po njenem klicu, ugotovila, da je obtoženec bil nasilen do nje in otroka. Policista torej nista le preverjala izvrševanje ukrepa, kot to določa 39a člen ZPol, temveč sta bila poslana v intervencijo. Po presoji izpodbijanega oprostilnega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb okrožne državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje s tem ko je navedlo, da uradno dejanje policistov ni bilo zakonito, ker obtoženca nista zalotila na območju prepovedi približevanja, zmotno. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ni moč uporabiti pojmovanje, da je v

Obsojenec je z uporabo sile, usmerjene neposredno na policiste (ko je z vozilom zapeljal proti policistom, ki so mu zapirali pot), tem preprečil uradno dejanje (prijetje in privedbo obsojenca na policijo) in s takim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi bi bilo podano tudi v primeru nezakonitega ravnanja uradne osebe, le da bi to lahko bila okoliščina iz 1. točke 42. člena KZ, ki sodišču omogoča milejše kaznovanje, oziroma podlaga za odpustitev kazni na podlagi 1. odstavka 44. člena KZ.

Varnostni pregled po 41. členu ZPol sledi prijetju in je njegov sestavni del, medtem ko gre pri varnostnem pregledu po 38. členu ZPol za samostojno policijsko pooblastilo, ki se izvaja neodvisno od drugih pooblastil. Verjetnost napada ali samopoškodovanja se zato v primeru prvega (lahko) domneva, pri drugem pa mora biti predhodno ugotovljena.

Grožnja je bila hkrati namenjena vsem prisotnim (najetim delavcem in policistom), tedaj je bila grožnja obsojenca usmerjena neposredno tudi na prisotnega inšpektorja in opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Tržna inšpektorica, ki je opravljala uradno dejanje, za vstop v prostore društva ni potrebovala sodne odredbe, saj je šlo za zasebne prostore, ki pa niso predstavljali stanovanjskega prostora.

Kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi sodišče obdolženca spoznalo za krivega preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, čeprav bi ugotovilo, da je oškodovanec (policist) prekoračil svoja pooblastila ali da sploh ni opravljal uradnega dejanja.

Če policist izvršuje kontrolo prometa v skladu s predpisi, veljavnimi v času storitve kaznivega dejanja, ker oceni, da je obsojenec nepravilno parkiral avtomobil in zato začne postopek izdaje plačilnega naloga na kraju storitve prekrška, vprašanje prometne ureditve ne vpliva na opredelitev dejanja obsojenca, ki je postopek policistu preprečil s tem, da je zapeljal proti njemu.

V opisu kaznivega dejanja po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ ni treba navesti zakonske norme, s katero bi bilo določeno, kdo je uradna oseba, ki izvršuje uradna pooblastila. Zato zadostuje, da je v bilo izreku sodbe natančno opisano, kaj naj bi policist opravil kot uradno dejanje, njegova pooblastila pa opisana v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Izrek pravilno poleg modalitet vsebuje tudi opis uradnega dejanja, konkretizirano pa je tudi obsojenčevo ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti izvršitelju kot uradni osebi in s katerim mu je obsojenec preprečil, da bi opravil rubež.