445. člen ZKP

V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris). Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.

Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora. V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.

Dispozicija kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 je blanketne narave, zato zakonsko bit tega kaznivega dejanja dopolnjuje razlaga ustreznih predpisov o varnostni cestnega prometa, katerih kršitev spada v njegov dejanski stan. Bistvo očitka kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP je v tem, da obdolženec ni upošteval omejitev, prepovedi in obveznosti, izražene s prometno signalizacijo, in sicer bočnih ovir. Res je, da so bile bočne ovire postavljene tako, da je bilo med posamezne bočne ovire možno zapeljati z vozilom, kar pa še ne pomeni, da ima zagovornik prav, da obdolženec zgolj zato ni kršil prvega odstavka 98. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, zakaj so bile bočne ovire postavljene na cestišču. Bočne ovire v skladu s Pravilnikom označujejo mesto izvajanja del oziroma so postavljene v cestnem prometu, kjer je promet preusmerjen na desno oziroma levo, torej tam kjer velja poseben prometni režim. Glede na to, da je bila na obravnavanem cestišču oziroma voznem pasu pričakovana smer naravnost, je bilo lahko po presoji pritožbenega sodišča vsakemu povprečnemu vozniku jasno, da so bočne ovire fizično ločevale

Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da se ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP, ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, napotuje na določbe rednega kazenskega postopka, ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme

Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.

V danem primeru seja senata sodišča druge stopnje ni bila opravljena v rednem kazenskem postopku, kjer za obvestilo o seji senata, po prvem odstavku 378. člena ZKP zadostuje že zahteva katere od strank, zagovornikov ali oškodovancev, ampak v skrajšanem kazenskem postopku, kjer je navzočnost strank po 445. členu ZKP, tudi v primeru zahtevanega obvestila odvisna od predhodnega spoznanja predsednika senata ali senata o koristni navzočnosti strank na seji za razjasnitev stvari. Ker je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal le razpis seje senata sodišča druge stopnje, na kateri bo predstavil pritožbo, ker niti v obrazložitvi zahteve ne pove, zakaj konkretno je tedaj ocenil, da bi bila obsojenkina ali njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari, sodišče druge stopnje pa se je o tem vsebinsko izjavilo v 3. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, niti kršitev navedenega 445. člena ZKP ne more biti podana.

Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih. Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Čeprav je v opisu obtožnega predloga navedeno, da je bil poškodovani avtomobil last B. B., ki je bil kot leasingojemalec zgolj ekonomski in ne pravnoformalni lastnik, pa po oceni državne tožilke, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, to ne pomeni, da zakonski znak "tuje stvari" v obtožnem predlogu ni bil konkretiziran.

ZKP v 445. členu nalaga pritožbenemu sodišču, da stranke obvesti o seji senata, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora pritožnik, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Zakon tako nalaga pritožniku breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji. Pritožniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da je bila dolžnost C. C. preveriti stanje nepremičnine v zemljiški knjigi. Zagovornika obdolžencev se pri tem sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Celju Kp 113/2003 z dne 23. 4. 2003. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v navedeni zadevi, vendar se obravnavana zadeva po dejanski podlagi razlikuje od zadeve Kp 113/2003. V obravnavani zadevi ni predmet prodaje nepremičnina, temveč terjatev. Obdolženca C. C. nista zamolčala pravnih lastnosti nepremičnine, ki so razvidne iz zemljiške knjige, temveč s

Pri presoji kršitev pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, je treba upoštevajoč okoliščine konkretnega postopka, odločiti: (i) ali je pritožbeno sodišče – če je obramba podala takšno zahtevo – nanjo prepričljivo odgovorilo; in (ii) ali je pritožbeno sodišče, ki ni obvestilo obrambe o seji senata, pravilno razlagalo določbo 445. člena ZKP, tj. merilo koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev stvari.

Sodišče prve stopnje bo namreč glede na četrti odstavek 445.č člena ZKP nadaljevalo kazenski postopek in razpisalo glavno obravnavo, na kateri se bo obdolženi imel možnost izjaviti o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, navesti vsa dejstva, ki so mu v korist in predlagati izvedbo razbremenilnih dokazov.

Podaja lastne ocene izvedenih dokazov, ki jo v pritožbi navaja zagovornik, pa ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve, pri čemer pritožba niti ne obrazloži na kak način bi naj navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, pri čemer v obravnavani zadevi tudi ne more biti govora o kršitvi načela v dvomu v korist obdolženki.

Pritožbeni postopek se praviloma odvija skozi pisne vloge, v okviru skrajšanega postopka pa je usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, zato mora glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve in zato navesti jasne razloge o tem, s čim bo prispevala s svojo udeležbo k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Za opredeljevanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja notranjih subjektivnih dejavnikov, ki izražajo npr. namen, zavest, voljo in se v zakonskih določilih opredeljujejo s primeroma navedenimi izrazi ″vedoma″, ″mu je šlo za to″, ″z namenom″, v konkretnem primeru pa z izrazom, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, je namreč tudi skladno s sodno prakso opis popoln že, če je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega (abstraktnega) besedila.

Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika je dejansko vprašanje, presoja osredotočenosti suma pa je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo.

Zaradi konkretne poškodbe, kot posledice udarca s pestjo v predel obraza, je bila zmožnost za delo oškodovanca začasno zmanjšana (pri čemer se lahko ta nanaša na oškodovančevo zaposlitev, kakor tudi na hišna in gospodinjska opravila), ob tem pa je bila začasno prizadeta tudi njegova zunanjost, kamor spadajo vidnejše spremembe na poškodovančevem telesu, predvsem na področju obraza. Položaj udarnine, in sicer ko gre za v javnosti izpostavljeni del obraza, dodatno prispeva še k prizadetosti oškodovančeve zunanjosti.

Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so

V primeru, če delodajalec prijavo v obvezna socialna zavarovanja opusti, ko gre za zaposlitev dveh ali več tujcev z ustreznim dovoljenjem za delo ali tujcev, ki dovoljenja za delo sploh ne potrebujejo, izpolni prvo, in ne drugo izvršitveno obliko po prvem odstavku 199. člena KZ-1.

Varstvo elektronskih komunikacij je zagotovljeno tako v 139. kot v 221. členu KZ-1. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1 inkriminira seznanjanje s sporočilom, ki se prenaša z elektronskim komunikacijskim sredstvom, kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po 221. členu KZ-1 pa se nanaša na neupravičen vstop ali vdor ali prestrezanje podatkov (prvi odstavek) oziroma na neupravičeno uporabo, spremembo, preslikavo, prenos, oziroma uničenje podatkov oziroma oviranje prenosa, dostopa oziroma delovanja informacijskega sistema (drugi odstavek). Kaznivo dejanje po prvem odstavku 221. člena KZ-1 stori kdor neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega. Izmed možnih izvršitvenih ravnanj se obdolženki po citirani določbi očita neupravičen vstop (ne pa vdor) v informacijski sistem. Razlika med neupravičenim vstopom in vdorom v informacijski sistem je v tem, da neupravičen vstop pomeni neupravičeno pridobitev vpogleda v informacijski sistem, vdor pa je vstop z obidom, onesposobitvijo in drugačnim onemogočanjem varnostnih mehanizmov ali kršitvijo varnostnih uk

Če sodnik zazna, da jezik udeleženca kazenskega postopka ni jezik, ki je v uradni rabi pred slovenskim sodiščem, mora o pravici uporabe svojega jezika dati ustrezen pouk v smislu 8. člena ZKP.

V zvezi s pavšalno uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka pa je poudariti, da pritožba očitno prezre, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do prav vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so za presojo obdolženi očitanega kaznivega dejanja bistveni. Pri tem so odločilna dejstva tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali je podano kaznivo dejanje in krivdna odgovornost obdolžene ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolžene in njej očitanega kaznivega dejanja. Vztrajno in obširno ponavljajoče izpostavljanje nepomembnih podatkov, nebistvenih za v predmetni kazenski zadevi obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 je zatorej smatrati za brezpredmetno in zavajajoče. Središče pritožbene graje je v oceni pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje po presoji izvedenih dokazov obdolženo obtožbe oprostiti. A s ponavljanjem jedra obdolženkinega zagovora in zaključne besede njene obrambe, ponujanjem lastnih drugačnih ocen v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z izpostavljanjem nebistvenega (npr. v zvezi z vprašanjem posesti) in posledično enostranskimi lastnimi zaključki o nedokazanos