VSRS Sklep I Kp 3694/2010-116

Pritožbama zagovornika obtoženega R. Đ. in njegovega zagovornika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 31. 3. 2010 obtoženega R. Đ. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun. Višje sodišče v Ljubljani je obravnavalo pritožbo okrožne državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje ter opravilo obravnavo (380. člen ZKP). Po opravljeni obravnavi je dne 18. 2. 2011 razsodilo, da se pritožbi okrožne državne tožilke ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi R. Đ. spozna za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo kazen 12 let zapora, v katero mu je na podlagi določbe prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj pritožbama ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve (po izločitvi nezakonito pridobljenih dokazov) v novo odločanje. Zahtevala sta tudi, da ju Vrhovno sodišče obvesti o svoji seji.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem predlogu, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagala, naj Vrhovno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni, saj je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in v pritožbah navedene procesne kršitve niso podane.

4O predlogu državne tožilke se je zagovornik pisno izjavil.

5Pritožbi sta utemeljeni. Vrhovno sodišče pa tudi ugotavlja, da sta pritožbi po vsebini enaki.

6Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo obtožbe iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP, ker je ocenilo, da obtožencu dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, ni dokazano. Višje sodišče je po opravljeni obravnavi na podlagi prvega odstavka 380. člena ZKP presodilo, da je pritožba državne tožilke utemeljena in da državna tožilka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo odločilna dejstva, vendar pa je zmotno ocenilo, da na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je kaznivo dejanje umora M. R. izvršil prav obtoženi R. Đ. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz presoje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da gre torej za zmotno dokazno oceno, ki vsebinsko ni prepričljiva. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi, na kateri je zaslišalo kot pričo kriminalističnega tehnika V. Š., ki pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan, ter ponovno zaslišalo izvedenca balistične stroke J. G., obtoženčevo mater J. N. in priči E. K. in S. S. (soseda obtoženčeve matere in oškodovanca) ter v soglasju s strankami prebralo izpovedbo obtoženčeve sestre A. N., na podlagi presoje dokazov izvedenih na glavni obravnavi ter presoje, katera dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, po ponovni presoji izvedenih dokazov in že ugotovljenih dejstev ugotovilo:

da so izvedeni dokazi v tako tesni in logični medsebojni povezavi, da ni mogoč noben drug zaključek, kot da je obtoženec ubil M. R. s streli iz pištole;

da obtoženca s kaznivim dejanjem povezujejo materialni dokazi, to so karakteristični delčki enake sestave, kot so bili najdeni ob streljanju na oškodovanca, od katerih sta bila dva zavarovana na obtoženčevi levi roki, dva pa na majici, ki jo je imel oblečeno juto po kaznivem dejanju;

da je izvedensko mnenje izvedenca balistične stroke J. G. prepričljivo in popolno in da pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev izvedenca, da so delčki na obtoženega lahko prišli le tako, da je bil v času streljanja na oškodovanca v njegovem stanovanju;

da je bilo na obtoženemu najdeno majhno število teh delčkov, čeprav je nanj v stanovanju oškodovanca moralo pasti veliko število teh delčkov;

da je obtoženec od izvršitve kaznivega dejanja, pa do takrat, ko so mu bili vzeti sledovi (bris strelca in zaseg bele majice) odstranil s svojih rok in oblačil karakteristične delčke streljanja;

da se je znebil vrhnjih oblačil in pištole, s katero je bil oškodovanec ubit;

da je prav obtoženec imel v kritični noči motiv izvršiti kaznivo dejanje;

imel možnost dostopa do stanovanja oškodovanca, ki je sicer otežen (vstop je mogoč skozi zaklenjena vhodna vrata v blok ter vrata v hodnik, kjer je stanovanje oškodovanca);

da je do kaznivega dejanja prišlo le nekaj več kot tri ure za tem, ko je obtoženčeva sestra pod vplivom mamila in alkohola, ki ji jih je dal oškodovanec, fizično napadla obtoženčevo mater, kar je obtoženca močno razburilo;

da je izvedenec psihološke stroke ugotovil, da na strani obtoženca obstaja možnost pretirano agresivnega odzivanja;

da je vsem, ki so prišli z obtožencem v stik zjutraj po kaznivem dejanju navajal, da mu je umrl dober – najboljši prijatelj, čeprav z oškodovancem ni prijateljeval, opisoval, da ga je smrt oškodovanca močno prizadela, ter poskušal prikazati oškodovančevo smrt kot posledico samomora in da ni šlo za umor;

da je obtoženčeva mati že v času izvršitve dejanja obtožencu brez kakšnega vidnega razloga, poskušala zagotoviti alibi, z navajanjem, da obtoženec spi, čeprav nihče ni vedel, da obtoženi živi pri njej ter se sprenevedala, da ropota, ki je prihajal iz dela hodnika, v katerem je bilo oškodovančevo stanovanje in je očitno šlo za poke pištole, ne sliši (priča M. P.).

7Pritožnika utemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvi odstavek 373. člena ZKP določa, da se sme sodba izpodbijati iz navedenega pritožbenega razloga, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno ali ga sploh ni ugotovilo. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, se pokaže, da je odločitev sodišča druge stopnje preuranjena in da ni zadostila standardu, da se za izrek obsodilne sodbe terja gotovost, ki izključuje verjetnost drugačne odločitve. Gotovost, ki je potrebna za obsodilno sodbo, mora tako temeljiti na konkretno ugotovljenih dejstvih, ki jih sodišče napravi na podlagi sinteze in presoje v postopku izvedenih dokazov in na podlagi katerih z gotovostjo ugotovi odločilna dejstva, pomembna za sklep, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano.

8Oceno o dokazanosti kaznivega dejanja, utemeljeno izpodbijata pritožnika. Sodišče druge stopnje je ugotovilo in tudi sprejelo oceno sodišča prve stopnje, da se je obtoženec nahajal na kraju dejanja v času streljanja (presoja izvedenskega mnenja izvedenca G. v povezavi z ugotovitvijo, da do kontaminacije z delci, ki nastanejo pri streljanju s strani kriminalistov oziroma kriminalističnega tehnika ni prišlo ter z zavrnitvijo obtoženčevega zagovora, stran 9, 10 in 11 sodbe sodišča druge stopnje). Izhajalo je iz materialnih dokazov, to je delčkov, najdenih na obtoženčevi rok in majici, ki so karakteristični za streljanje in imajo enako sestavo kot delci na tulcih krogel, s katerim je bil ustreljen oškodovanec. Na podlagi presoje izvedenih dokazov (zaslišanja kriminalističnega tehnika Š. v povezavi v postopku pred sodiščem prve stopnje, ocenjenima izpovedbama prič P. P. in P. M.) je sprejelo sklep, da do kontaminacije obtoženca z delci, ki izvirajo iz streljanja, ni prišlo. Na teh dokazih je tako temeljilo sklep, da je bil obtoženec na kraju streljanja. Ta dejstva je povezalo še z drugimi okoliščinami, ki pa so na ravni posrednih dokazov oziroma indicev (motiv, sumljivo obnašanje obtoženčeve matere v času dejanja, obnašanje obtoženca po dejanju, možnost dostopa do kraja dejanja, duševne lastnosti, primerne za izvršitev dejanja, neprepričljiv zagovor). Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje štelo, da obstaja gotovost, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, da je obtoženec storil kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je o tem, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje, sklepalo na podlagi ugotovitve, da je obtoženec bil na kraju kaznivega dejanja ter indicev oziroma posrednih dokazov. Štelo je, da gre za takšen niz nedvomno ugotovljenih indicev oziroma posrednih dokazov v povezavi z ugotovitvijo, da je obtoženec bil na kraju kaznivega dejanja, ki so med seboj trdno in logično povezani in se dopolnjujejo ter potrjujejo tako, da je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe.

9Dvom v sklepe sodišča druge stopnje pritožnika utemeljeno vnašata v zvezi s sledjo številka 50 (kaplja krvi na tleh, v kateri je bila najdena mešana biološka sled). Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek kapljici krvi, ki je bila najdena v oškodovančevem stanovanju in označena kot sled številka 50. Z analizo je bilo ugotovljeno, da gre za mešano biološko sled verjetno več oseb, pri čemer ima večinski STR SGM+ profil enak kot pokojni, medtem ko manjšinskega dela tega profila glede na majhno vsebnost ni bilo mogoče določiti, a najverjetneje ne pripada obtoženemu niti njegovi materi in njegovi sestri (J. in A. N.). Sodišče je presodilo, da že analiza te kaplje ne kaže, da navedena sled obtoženega razbremenjuje, ampak kaže sicer, da ga ne obremenjuje. Na podlagi navedbe izvedenca G. je ocenilo, da obstaja verjetnost, da je bila navedena sled kontaminirana z umazanijo, ki je bila na tleh. Da je možnost, da je prišlo do kontaminacije, verjetnejša, saj stanovanje ni bilo zelo snažno, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, oškodovanec pa je bil v stanovanju tudi kar v čevljih, kljub temu da se je že nekaj časa pred dogodkom nahajal v stanovanju, je bil še vedno obut. Pritožnika pravilno poudarjata, da na obtožencu ni bilo najdenih bioloških ali drugih sledi, ki bi pripadale oškodovancu in tudi obratno sledi, ki bi pripadale oškodovancu ni bilo na obtožencu. Utemeljeno opozarjata na skupno izvedensko mnenje izvedencev G. in Š., da je na strelca ob strelu v glavo oškodovanca brizgnila kri na roko in da je nastal krvni madež na strelčevi roki v predelu zapestja ali malo višje na nadlahti. Pravilno povzemata, da je bil v sledi krvi številka 50 najden DNK, ki ne pripada obtožencu oziroma družinskim članom obtoženca. Opozarjata na ugotovitev višjega sodišča, da je sklep sodišča prve stopnje, da ni mogoče z gotovostjo izključiti možnosti, da manjšinska sled izvira od storilca kaznivega dejanja (pot iz roke tistega, ki je ustrelil oškodovanca), pravilen. Vrhovno sodišče se strinja s pritožnikoma, da je dejansko stanje v zvezi s to sledjo ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ni bilo razčiščeno, ali je res prišlo do kontaminacije ali pa manjšinski del biološke sledi izhaja iz potu na roki tistega, ki je imel roko umazano s krvjo pokojnika, oziroma ali je ta možnost, ker se manjšinski del pojavlja v posameznih lokusih in ga zato ni mogoče z gotovostjo določiti (strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, list. št. 282 spisa), izključena. Nedvomno je pomembno pravno relevantno dejstvo okoliščina, na katero opozarjata pritožnika, da obstaja možnost, da je v mešani biološki sledi DNK, tretje, neugotovljene osebe. Ali je slednje z gotovostjo izključeno v postopku ni bilo zanesljivo ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je tudi kar samo ocenilo, da je kontaminacija sledi verjetnejša ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da snažnost stanovanja za pokojnega in njegovo dekle očitno ni bila visoko na spisku njunih dnevnih opravil, na podlagi česar je sklepalo, da oškodovančevo stanovanje ni bilo zelo snažno (sodišče prve stopnje pa je na strani 30 tudi presodilo, da ni videti, da bi bile keramične ploščice v neposredni okolici kapelj umazane). Na kontaminacijo pa je sklepalo tudi na podlagi dejstva, da je bil oškodovanec v stanovanju v čevljih. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da dejstvo, ali je prišlo do kontaminacije ni bilo razčiščeno in da je dejansko stanje zaradi tega nepopolno ugotovljeno. Zatrjujeta, da je zagovornik že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal izvedenstvo prav v zvezi s sledjo krvi označeno s številko 50 o DNK, pa je bil dokazni predlog zavrnjen. V postopku pred sodiščem druge stopnje ta dokazi predlog ni bil ponovljen. Zato pritožnika ne moreta uspešno uveljavljati, da je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe in s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Utemeljeno pa uveljavljata, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, zaradi česar vnašata dvome v zaključek sodišča druge stopnje, da je z gotovostjo dokazano, da je obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Dejstvo o navzočnosti še neke osebe, na katero je brizgnila kri ob prestrelu oškodovančeve glave in je kaplja krvi padla na tla, kar predstavlja sled številka 50, tako predstavlja okoliščino, ki bi lahko imela za posledico za obtoženca drugačno sodbo kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje. Zato bo potrebno v zvezi s to okoliščino dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem izvedenca G., in po njegovem zaslišanju, če se bo pokazalo kot potrebno, z odreditvijo izvedenstva genetske (DNK) preiskave.

10Motiv je lahko eden od indicev za storitev kaznivega dejanja, kar je bilo že poudarjeno, ne sodi pa k znakom kaznivega dejanja. Z motivom se je sodišče druge stopnje ukvarjalo. Nagib ali motiv, torej psihično gibalo, ki vodi storilca k storitvi kaznivega dejanja, je sicer lahko pomemben za ugotavljanje v povezavi z drugimi dokazi, ali je obtoženec storilec dejanja, vendar tudi nepoznavanje motiva ne more pomeniti, da obtoženec ni storilec kaznivega dejanja. Motiv je sodišče druge stopnje povezalo z ugotovitvami izvedenca psihologa o odnosu obtoženca do matere in sestre, s konkretnim ravnanjem obtoženčeve sestre pred kritičnim dogodkom, ko je napadla svojo mater in obtoženčevo agresivno reakcijo ter presodilo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se obtoženec upoštevaje ugotovitve izvedenca psihologa, ni bil več zmožen zaradi poteka časa agresivno odzvati in usmeriti agresije nasproti pokojnemu R. Da je zaključek sodišča druge stopnje vsaj preuranjen, pa utemeljeno, sklicujoč se na oceno obtoženčeve osebnosti, ki jo je podal izvedenec psiholog, uveljavljata pritožnika. Izvedencu psihologu je bilo z odredbo o izvedenstvu postavljeno splošno vprašanje o značilnostih osebnosti obtoženca, zlasti o njegovem reagiranju v stresnih situacijah, v konfliktnih situacijah, o njegovem odnosu do matere in do prepovedanih drog. V zvezi z izdelanim pisnim mnenjem je bil izvedenec psiholog na glavni obravnavi tudi zaslišan. Njegovo izpovedbo citirata pritožnika ter opozarjata, da gre lahko pri obtožencu za agresivno odzivanje, vendar je takšno odzivanje kratkotrajno, kar pomeni spontano, hipno reakcijo. V primeru konflikta med A. in J. N. pred smrtjo pokojnika je obtoženi reagiral na pretirano agresiven način, in sicer tako, da je A. zmerjal, se hudoval. Da bi obtoženi še kako burneje reagiral, pa bi po izvedenčevem mnenju morala obstajati še kakšna dodatna okoliščina, vendar je v spisu premalo podatkov, da bi lahko podal mnenje o tem. Sodišče druge stopnje je izvedenčevo mnenje sprejelo ter poudarilo, da je izvedenec ugotovil, da do agresivnega ravnanja obtoženca lahko pride ob povečanem stresu in v stresnih konfliktih. Ocenilo je, da je bila situacija za obtoženca stresna, kar se je pokazalo ob njegovi pretirano agresivni reakciji nasproti sestri in tudi policistoma, ki sta prišla na kraj dejanja zaradi sestrinega početja. Poudarilo je, da je bil oškodovanec ubit manj kot tri ure po obtoženčevem verbalnem izpadu ter ocenilo, da tega časa ni mogoče šteti kot takšen potek časa, da bi se obtoženec že povsem umiril in bi stresna situacija zanj minila. Na navedeno je sklepalo na podlagi navedb zaslišanih prič, ki so izpovedale, da je bila obtoženčeva mati vidno prizadeta ter umazana, da so bili na njej še vidni znaki napada hčerke, še okoli druge ure, ko je prišlo do uboja oškodovanca. Sodišče druge stopnje je tudi v zvezi z ravnanjem obtoženca oziroma njegovim psihičnim stanjem v času storitve dejanja samo napravilo zaključke, ki jim ni mogoče odreči utemeljenosti, vendar pa so ti zaključki preuranjeni. Tako pritožnika utemeljeno vnašata dvome v zaključke sodišča druge stopnje o obtoženčevem psihičnem stanju in o motivu za storitev kaznivega dejanja. Drugače kot sodišče prve stopnje je sodišče druge stopnje, ne da bi zaslišalo izvedenca psihologa, ocenilo zmožnost obtoženčevega agresivnega vedenja, tako da je tudi v tem delu dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje namreč ni presojalo obtoženčevega psihičnega stanja tudi v povezavi z ugotovitvami izvedenca B. o kratkotrajni in hipni reakciji na stresno situacijo niti ni izvedenca neposredno zaslišalo in mu predočilo dejstva o stanju obtoženčeve matere in ni razčistilo, ali je takšno stanje obtoženčeve matere lahko pomenilo podaljšanje stresne situacije za obtoženca glede na njegov ugotovljen odnos tako do matere kot sestre, ki izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca. Za presojo obtoženčeve osebnosti oziroma njegovega reagiranja in stanja v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje in v času neposredno pred njim, ko so policisti odpeljali njegovo sestro in je prišlo do izbruha agresije pri obtožencu, bi bilo tako potrebno zaslišati izvedenca psihologa. Za osvetlitev obtoženčeve osebnosti in morebitnih duševnih vzgibov oziroma duševnega stanja ter presoje reagiranja in zmožnosti izvršitve dejanja, pa bi bilo, če bi se pokazalo kot potrebno, mogoče postaviti tudi izvedenca psihiatra.

11Zagovornik je v postopku pred sodiščem druge stopnje predlagal, da naj se ponovno zasliši kot priča B. J. o tem, kje je bil v času, ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje in od koga je izvedel, da je oškodovanec mrtev. Sodišče druge stopnje je izvedbo predlaganega dokaza zavrnilo z utemeljitvijo, da J. noben neposreden dokaz niti obtoženčev zagovor ne bremeni in ne povezuje s krajem kaznivega dejanja. Podrobnejše zaslišanje v zvezi z neskladji v izpovedbi priče o tem, kje naj bi se nahajal, povezano tudi z ugotovitvami, ki izhajajo iz izpisa telefonskega prometa za njegov mobilni telefon pa, za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi z obtožbenimi očitki in za pravilnost izpodbijane sodbe ni pravno relevantno. Z oceno izpovedbe te priče sodišča prve stopnje pa se je sodišče druge stopnje strinjalo. Pritožnika izpodbijata odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ter ocenjujeta, da bi bilo J. potrebno ponovno zaslišati prav zaradi neskladij v njegovi izpovedbi. Sodišče prve stopnje je na strani 53 (točka 49 sodbe) ocenilo, pri presoji izpovedbe priče J. o njegovem nahajanju ob 01:56:48 uri, le nekaj minut pred smrtjo pokojnega v bližini L. (J. je prejel ob citiranem času preko celice M Hotel WWI SMS, ki označuje njegovo lokacijo v bližini L.), da na podlagi navedenega SMS ni mogoče sklepati, da je bil priča v kritičnem času v stiku s pokojnim, vendarle pa njegova izpovedba, v kateri zanika nahajanje v bližini L., svojo lokacijo opravičuje z prihodom na bencinsko črpalko na C., ni verodostojna. Sodišče druge stopnje je zapisalo, kar grajata pritožnika, da je J. izpovedbo o gibanju kritične noči potrdil priča D. B. Izpostavljata razlike v izpovedbi B., ki jo je tudi sodišče prve stopnje prav o okoliščini gibanja B. J., ocenilo kot neverodostojno. Čeprav te razlike za presojo relevantnega dejanskega stanja niti niso odločilne in sodišču druge stopnje ni mogoče odreči razumnih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B. J. pa je J. izpovedba glede razlik, ki jih izpostavlja zagovornik v pritožbi in ocene o tem, kje se je B. J. nahajal v času storitve kaznivega dejanja, pomembna kot kontrolno dejstvo za presojo, ali je bila prisotnost J., ki se je očitno nahajal nekje v bližini L., kjer je živel pokojni R. oziroma kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, kakorkoli povezana z pokojnim R. oziroma z obtožencem. Zato se je strinjati s pritožnikoma, da je, ker priča J. tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bil zaslišan, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

12Pritožnika izpodbijata oceno izpovedb kriminalistov M., P. ter kriminalističnega tehnika Š. z izpostavljanjem razlik v njihovih izpovedbah, ki so bile v sodbi sodišča druge stopnje ocenjene in je bila opravljena presoja, da so izpovedbe verodostojne. Sodišče je ugotovilo, da kriminalist P. pred zavarovanjem sledov pri obtoženem ni bil v stanovanju pokojnega R. Zato tudi ni mogel kontaminirati obtoženca z delci, ki nastanejo pri streljanju. Enako velja tudi za kriminalističnega tehnika Š., katerega izpovedbo je sodišče druge stopnje sprejelo in jo ocenilo v povezavi z drugimi dokazi (stran 10 in 11 sodbe). Čeprav oceni in zaključkom sodišča druge stopnje ni mogoče odreči utemeljenosti, pa pritožnika pravilno opozarjata na določene razlike v izpovedbah o tem, kako je bil kriminalist oziroma kriminalistični tehnik Š. oblečen in od kod je odšel v stanovanje J. N., kjer je vzel od obtoženca in J. N. bris strelca. Ker je bil le kriminalistični tehnik V. Š. zaslišan neposredno pred sodiščem druge stopnje, sodišče pa je na podlagi presoje izpovedb prič M. in P. v postopku pred sodiščem prve stopnje ocenilo njuni izpovedbi ter izpovedbo priče Š., pri čemer se je naslonilo tudi na oceno sodišča prve stopnje, da do kontaminacije ni prišlo (točka 35 prvostopenjske sodbe), bi po oceni Vrhovnega sodišča, zaradi ponovne presoje delovanja kriminalistov in kriminalističnega tehnika in načina jemanja brisa strelca, bilo potrebno z neposrednim zaslišanjem prič M., P. in Š. ugotavljati odločilno dejstvo, kako je potekal ogled in kako je potekal bris strelca ter razčistiti z neposrednim zaslišanjem razlike v izpovedbah obeh kriminalistov in kriminalističnega tehnika in nato na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka napraviti dokazne zaključke. Ker se zaslišanje kriminalistov ter kriminalističnega tehnika tudi navezuje na izvedensko mnenje izvedenca J. G., bo potrebno ponovno zaslišanje izvedenca. Pri čemer tudi ne bi bilo odveč z izvedencem še dodatno razčistiti, na kakšen način se odstranijo delci, ki nastanejo pri streljanju iz rok strelca, na kar opozarjata pritožnika, v zvezi z izvedenčevo izpovedbo na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, da so ob preizkusu v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju po streljanju oprali roke pa je še vedno nekaj delcev na roki ostalo. Pritožnika opozarjata, kar je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da je bilo delcev, ki so izvirali iz streljanja na oškodovanca malo (dva na roki obtoženca, dva pa na njegovi majici). Izvedenec G. je izhajal iz strokovnih mnenj Centra za forenzične preiskave (list. št. 66 do 67 in list. št. 355 do 358 spisa). O delčkih in zatalinah je v strokovnem mnenju na list. št. 66 in 67 spisa navedeno, da so bili na vzorcu, zavarovanem iz leve roke R. Đ. najdeni trije delčki, in sicer en s sestavo žveplo, kositer in antimon; en s sestavo žveplo, kositer; in en s sestavo svinec, žveplo, antimon, kositer in barij. V zaključku mnenja je ugotovljeno, da sta na levi roki obtoženca dva karakteristična delčka, ki nastaneta po streljanju s strelnim orožjem, s podobno sestavo, kot jo imajo delčki v notranjosti tulcev, zavarovanih pri ogledu. Izvedenec G. je, upoštevaje zaključke v mnenju, navedel, da gre za dva delčka, ki izvirata iz streljanja, pri čemer je tudi pojasnil, da ni nujno, da se pri streljanju v posamezni delec združijo vsi trije elementi, ampak zadoščata včasih samo dva elementa. V zvezi s tem delom izvedenskega mnenja ter ugotovitvami, ki izhajajo iz mnenja Centra za forenzične preiskave, bi bilo potrebno izvedenca ponovno zaslišati zaradi ugotovitve, kateri delčki izvirajo iz streljanja, ki je predmet obtožbe.

13Neutemeljene pa so navedbe obeh pritožnikov, da bi moral biti izvedenec G., ker je bil zaposlen v Centru za forenzične preiskave izločen oziroma, da mu ni mogoče slediti kot sodnemu izvedencu, ampak gre upoštevaje sodno prakso za pristransko osebo, zaposleno znotraj organov policije. Vrhovno sodišče se je že v sodbi I Ips 160/2007 opredelilo, da tudi v primeru, če je izvedenec še zaposlen v Centru za kriminalistično tehnične preiskave, katerega naslednik je Center za forenzične preiskave, ta okoliščina ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala videz pristranskosti. Za postopek z izvedenci pa veljajo smiselno določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov (44. člen ZKP). Navajanje, da je izvedenec pristranski, s čimer se smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, ni neomejeno, saj zakon zahteva, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve za izločitveni razlog, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Z zatrjevanjem, da je bil izvedenec pristranski šele v pritožbenem postopku, pa pritožnika ne moreta uspešno uveljavljati procesne kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP, ker sta prekludirana, saj v postopku pred sodiščem prve in pred sodiščem druge stopnje nista uveljavljala navedenega izločitvenega razloga.

14Ni tudi mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim navedbam, da se utegne pokazati zmoten sklep drugostopenjskega sodišča, ki je iz okoliščine, da nihče od sosedov, ki so slišali poke, ni slišal lajati oškodovančevega psa, sklepalo da oškodovanca ni usmrtila neka tretja oseba, ki bi bila temu psu povsem nepoznana, temveč je moral biti storilec nekdo, ki ga je pes poznal. Sodišče druge stopnje te ugotovitve sicer ni uvrstilo med tista odločilna dejstva, na podlagi katerih je sklepalo, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja. S citirano navedbo pa je pritrdilo državni tožilki o pomenu okoliščine, da oškodovančev pes ni lajal. Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo drugačen sklep kot prvostopenjsko sodišče v točki 16 na strani 15 sodbe. Na podlagi izpovedb prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da oškodovančev pes ni lajal ne na sosede, ne na tuje ljudi. Kot je povedala njegova prejšnja lastnica S. R. pa se je pes ob pokih skril in ni lajal. Zato se je strinjati z pritožnikoma, da je vprašljiv zaključek drugostopenjskega sodišča o pomenu dejstva, da pes, ki je bil v stanovanju, ob dogodku, ni lajal, kar naj bi pomenilo, da je storilca poznal. Vrhovno sodišče se tudi strinja s pritožnikoma, da vedenje psa ni ključno za ugotavljanje krivde. Če pa bi se pokazalo kot eden izmed indicev za presojo, ali je obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja, pa bo potrebno v novem sojenju dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem prič in ponovno presoditi pomen izpovedb prič o oškodovančevem psu.

15Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s čimer, kot je razumeti pritožbi, pritožnika uveljavljata, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Konkretno pritožnika uveljavljata, da sodišče druge stopnje ni postavilo izvedenca orožarja, ki naj ugotovi, ali je bilo uporabljeno orožje z dušilcem ali brez, kar bi bilo pomembno zaradi presoje, čigava je bila uporabljena pištola in ni sledilo predlogu, da se zaupa izvedenstvo o vprašanjih, ki se nanašajo na balistično stroko in o kontaminaciji ob jemanju sledov Inštitutu za kriminologijo v Wiesbadnu. Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da pravne relevantnosti izvedbe predlaganih dokazov zagovornik ni izkazal, saj ni izkazal obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da je dejstvo, ali je bil pri dejanju uporabljen dušilec irelevantno, saj ni relevantno za ugotavljanje dejanskega stanja lastništvo pištole (stran 19 in 25 sodbe sodišča druge stopnje). Tudi v zvezi z odreditvijo drugega izvedenca je sodišče druge stopnje na straneh 23 in 24 navedlo jasne in logične razloge o presoji, da odreditev drugega izvedenca ni potrebna. Razumna je presoja, da izvedba dokaza ne bi mogla biti uspešna, ob oceni, da je izvedensko mnenje izvedenca G. logično, ter da je izvedenec prepričljivo odgovoril na pomisleke, ki jih je izpostavljal v postopku pred sodiščem druge stopnje zagovornik. Ker pa bo izvedenec tudi v novem postopku ponovno zaslišan, bo zagovornik imel ponovno možnost preveriti pravilnost in prepričljivost izvedenskega mnenja ter eventuelno ponoviti dokazni predlog, o katerem bo ponovno odločalo sodišče.

16Pritožnika tudi zatrjujeta, da sodišče druge stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu, da se zasliši pričo M. o delovanju domofona pri obtoženčevi materi J. N. Sodišče sicer mora odločiti o dokaznem predlogu. Če o njem ne odloči in če ne navede razlogov o zavrnitvi dokaza, bi lahko šlo za kršitev tretjega odstavka 299. člena ZKP oziroma sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar le v primeru, če je predlog podan tako, da gre za predlog, da se izvede določen dokaz. V dokaznem predlogu z dne 15. 2. 2011 zagovornik med predlogi, katere dokaze naj sodišče druge stopnje izvede, ni navedel, da naj se zasliši tudi priča M. V obrazložitvi dokaznega predloga je v poglavju pod naslovom „Domofon v stanovanju J. N.“ zapisal, da domofon v stanovanju J. N. dne 19. 1. 2009 ni deloval oziroma je bil okvarjen in da bi navedeno lahko potrdil hišnik A. M., ki je domofon J. N. po kritičnih dogodkih popravil. S tem ni niti utemeljil pravne relevantnosti dokaza, saj gre za golo trditev in ni določno pojasnil, da gre za dokaz, katerega izvedbo predlaga. Zato ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker predlaganega dokaza ni izvedlo, oziroma se do predlaganega dokaza ni opredelilo. Strinjati pa se je s pritožnikoma, da je vprašljiva ocena sodišča druge stopnje, da je M. P. slišal zvonec na domofonu obtoženčeve matere v času dogajanja ob pokih. Citirata, da je P. izpovedal, da je slišal domofon (list. št. 402 prvi odstavek), pri čemer se ni določno opredelil, da je šlo ravno za domofon oziroma zvonec na domofonu obtoženčeve matere. V kolikor se bo pokazalo kot pomembno, bo potrebno to okoliščino kot eno izmed dejstev, tudi pomembnih, za presojo, ali je obtoženec storilec kaznivega dejanja, v ponovljenem postopku z zaslišanjem priče P. razčistiti.

17Pritožnika obširno polemizirata z izjavo obtoženca dano na policiji skladno z določbo šestega odstavka 148. člena ZKP ter zatrjujeta, da ta izjava ne ustreza ugotovitvam v kazenskem postopku in so jo forenzični in drugi dokazi povsem ovrgli. Za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe navedbe v zvezi z izjavo, podano na podlagi določbe šestega odstavka 148. člena ZKP, niso relevantne. Sodba sodišča druge stopnje se na to izjavo ne opira. Sodišče druge stopnje je izrecno poudarilo, da se na takšno izjavo osumljenca sodna odločba ne sme opreti. Sodišče druge stopnje pri svojem odločanju te izpovedbe ni upoštevalo, ampak je dokazne zaključke in sklepe gradilo na drugih, v postopku izvedenih dokazih. Zato polemiziranje z izjavo osumljenca, podano na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP ter zatrjevanje, da se ta izjava ne ujema z ugotovitvami kazenskega postopka, ne predstavlja relevantnih pritožbenih navedb.

18Zagovornik in obtoženec izpodbijata odločitev drugostopenjskega sodišča, da iz spisa ne izloči obtoženčeve izjave podane na podlagi določbe šestega odstavka 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da ni razlogov za izločitev te izjave. Osumljenec je bil pravilno poučen po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP pred podajo izjave, izjavo je podal prostovoljno, kar sta ugotovili sodišči prve (točka 42. sodbe sodišča prve stopnje) in druge stopnje. Presojeno je tako bilo, da je bil dan obtožencu (takrat osumljencu) pravilen pravni pouk, da je bila izjava vzeta na način, opisan v odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 114/2005, na katero se sklicujeta pritožnika. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je izjava pridobljena v skladu z zakonom, ob upoštevanju in varovanju ustavnih pravic obtoženca. Obširne navedbe pritožnikov, ki so bile že v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje presojane in zavrnjene, da naj bi bila izjava izsiljena oziroma da osumljenec ni bil sposoben razumeti kaj se dogaja in ni bil sposoben razumeti pomena svojih pravic, česar pritožnika z ničemer ne utemeljita, ne more omajati pravilnih zaključkov sodbe sodišča druge stopnje, da ni razlogov za izločitev izjave obtoženca. Navedbe, ki jih ponavljata pritožnika v pritožbi in so bile že prosojane, da naj bi organi pregona na obtoženca pritiskali več kot 48 ur, da naj bi bila izjava vzeta po preteku 48 urnega roka, da je obtoženec oseba s tako šibko identiteto, da ni zmožna prenesti dolgotrajnega psihičnega pritiska (pri čemer razen trditve, da naj bi šlo za psihični pritisk pritožnika, ne pojasnita konkretno, v čem naj bi ta pritisk bil) ne predstavljajo razlogov, ki bi omajali pravilne zaključke, da gre za izjavo, pridobljeno na pravilen in zakonit način. Tudi sklicevanje pritožnikov na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Jalloh proti Nemčiji številka 54810/00, pravilnosti razlogov sodbe sodišča druge stopnje ne izpodbija. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, kar je bilo že poudarjeno, da izjava osumljenca ni pravno relevantna, saj se sodba nanjo ne opira, pa tudi vsi dokazi, na katere se opira sodba, so bili zbrani pred podajo te izjave policistom (stran 29 sodbe sodišča druge stopnje). Le abstraktne navedbe iz sodbe Evropskega sodišča o slabem in nehumanem ravnanju policije v zadevi Jalloh v ničemer ne vplivajo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča druge stopnje. V zadevi Jalloh je šlo za prisilen, prekomeren poseg v telo, ki je pomenil nečloveško in ponižujoče ravnanje, zaradi pridobitve materialnega dokaza, torej dokaza, na katerega se je oprla odločba. Zadeva Jalloh tako ni niti v pravno relevantni vzročni zvezi z uradnim zaznamkom, ki ga pridobi policija na podlagi določbe šestega odstavka 148. člena ZKP. Gre za izjavo, ki jo je sicer dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način (sodišče druge stopnje je ugotovilo, da na podlagi te izjave policija ni zbirala dokazov). Ta izjava tako ni nedovoljen dokaz, hkrati pa tudi ne dokaz, na katerem bi lahko temeljila sodba, saj ne gre za dokaz v formalnem smislu. Ker pa zakon ne predpisuje, da se uradni zaznamek, torej izjava osumljenca, pridobljena po šestem odstavku 148. člena ZKP izloči iz spisa, ta izjava tako v spisu ostane.

19Kot v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje pritožnika zatrjujeta, da je odredba preiskovalne sodnice I Kpd 84/2009 nezakonita, ker ne zadosti dokaznemu standardu, ki je potreben za hišno preiskavo, to je, da so podani utemeljeni razlogi za sum. Pritožnika se sklicujeta na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 238/2005 in I Ips 333/2005. V postopku je bilo do sedaj že presojeno, da je odredba za hišno preiskavo zadostila dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum, kar sta presodili sodišči prve (točka 41. sodbe sodišča prve stopnje) in sodišče druge stopnje (stran 26. sodbe). Pritožnika ponavljata trditve iz predhodnih postopkov, ki so bile že presojene, zato pravilnih ugotovitev drugostopenjske sodbe, ki podrobno obrazloži, da so obstajali utemeljeni razlogi za sum kot dokazni standard pri izdaji odredbe za hišno preiskavo, ne moreta izpodbiti. Enako velja za navedbo, da hišna preiskava ni bila opravljena v skladu z določbo drugega odstavka 215. člena ZKP, ker obtoženec o hišni preiskavi ni bil obveščen. Sodišče prve stopnje je v točki 41. sodbe, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, presodilo, na podlagi ocene izvedenih dokazov, da je bil obtoženec o hišni preiskavi obveščen, zato zatrjevanje obeh pritožnikov, da policija ni predložila nobenega dokaza, da naj bi bil obtoženec dejansko seznanjen s potekom hišne preiskave in da ga o nameravani hišni preiskavi ni nihče seznanil, torej z navedbami, ki so bile v postopku že presojane, ne moreta izpodbiti zaključkov, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito (stran 27 sodbe sodišča druge stopnje).

20Po navedenem pritožnika tudi neutemeljeno uveljavljata, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

21Neutemeljene so tudi navedbe pritožnikov, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Izpodbijata odločitev sodišča druge stopnje, da je zahteva za izločitev višjih sodnikov, ki so sodili na pritožbeni obravnavi, iz razlogov po 4. a točki in 6. točki 39. člena ZKP očitno neutemeljena in podana z namenom zavlačevanja postopka, zaradi česar jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo. Zatrjevanje pritožnikov, da je sodišče druge stopnje temeljilo sodbo na uradnem zaznamku o razgovoru, opravljenem z obdolžencem dne 20. in 21. 1. 2009, ki bi moral biti izločen iz spisa, saj ne vsebuje pravnega pouka na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP, kar utemeljujeta z navedbo, da je sodišče izvedenca G. spraševalo tudi o umivanju rok, o čemer je tudi policija spraševala obtoženca, ne da bi ga poučila o njegovih pravicah, ne pomeni uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnika ponavljata navedbe iz predloga za izločitev. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da sodba ne temelji na uradnem zaznamku, ki ga citirata pritožnika, ampak da vprašanje o umivanju rok temelji na navedbah v izvedenskem mnenju izvedenca G., ki seveda izhajajo tudi iz poznavanja metode jemanja sledov iz rok strelca, ki jih je potrebno zavarovati čim prej, kot je navedel izvedenec, ker se ti sledovi, ne le z umivanjem ampak tudi z brisanjem rok ali seganjem v žep ali podobnimi ravnanji odstranijo. Pravilna je razlaga sodišča druge stopnje, da so bila vprašanja o umivanju rok izvedencu na glavni obravnavi postavljena v zvezi z njegovim pisnim izvedenskim mnenjem in da ni nikakršne povezave z navedbami obtoženca v uradnem zaznamku, o njegovi izjavi, pridobljeni na podlagi določbe drugega odstavka 148. člena ZKP. Izjava je ostala v spisu. Pritožbeno sodišče pa ima pooblastilo, v konkretnem primeru tudi Vrhovno sodišče, ki nastopa v tej zadevi kot pritožbeno sodišče, da sme, na podlagi določbe četrtega odstavka 83. člena ZKP, kadar odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o glavni stvari v zvezi z zahtevo za izločitev sodnika iz razloga po 4. a točki 39. člena ZKP, pregledati in uporabiti zapisnike in druge dokaze, ki so bili sicer izločeni iz spisov, če je to nujno zaradi ugotovitve, ali je podan razlog za izločitev sodnika. V konkretnem primeru, kot je bilo že poudarjeno, je ta uradni zaznamek, ki bi sicer moral biti po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP izločen iz spisa, kar je navedlo že sodišče druge stopnje (točka 39, stran 40 sodbe) v spisu ostal, ga pa Vrhovno sodišče lahko po pooblastilu, ki ga ima tudi pregleda. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je uradni zaznamek, ki bi ga sicer bilo praviloma potrebno izločiti iz spisa, v spisu ostal in ga je sodišče uporabilo zgolj za razjasnitev časovnega poteka dogajanja v prostorih policije zaradi presoje, kdaj se je na obtoženca osredotočil sum in kdaj je bil dejansko pridržan in je začel teči 48-urni rok po 5. točki 157. člena ZKP. Uradni zaznamek ne vsebuje izjave obtoženca o dejanju, ki je predmet obtožbe. Sodba se, kot je bilo že poudarjeno, na ta uradni zaznamek ne opira. V sodbi sodišča druge stopnje pa je tudi pojasnjeno, na podlagi katerih podatkov oziroma na podlagi katerih dokazov, to je izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenca G., je sodišče temeljilo zaključek o umivanju rok (stran 29 in 30 sodbe). Sodišče druge stopnje je tako pravilno presodilo, da izjava oziroma uradni zaznamek po drugem odstavku 148. člena ZKP ni tak, da bi ustrezal kriteriju 4. a točke 39. člena ZKP, ki določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen ZKP), in ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Sodišče druge stopnje je torej pravilno presodilo, da tako uradni zaznamek po drugem odstavku 148. člena ZKP ni dokaz, ki bi lahko vplival na odločitev sodnikov. Neutemeljene so tudi navedbe, da je podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Pritožnika trdita, da na pristranskost senata kaže dejstvo, da so bila obrambi dne 28. 1. 2011 preprečena vprašanja izvedencu G. ne da bi se senat o tem posvetoval in da so bili zavrnjeni določeni dokazni predlogi. Pritožnika neutemeljeno nakazujeta na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP. Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, da zavrnitev dokaznih predlogov, in da predsednica senata ni dovolila posameznih vprašanj, pritožnika pa nista ravnala po določbi drugega odstavka 334. člena ZKP, ki določa, da v primeru, če predsednik senata prepove določeno vprašanje ali odgovor, smejo stranke zahtevati, naj o tem odloči senat, ne predstavlja okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepali na pristranskost sodnikov, ampak gre za vprašanja procesnega vodstva in za odločitve, ki so lahko predmet presoje v pritožbenem postopku.

22Vrhovno sodišče je po navedenem zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo na podlagi določbe prvega odstavka 392. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP sodbo sodišča druge stopnje in je zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V novem sojenju bo lahko sodišče druge stopnje zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri samo opravilo obravnavo in neposredno izvedlo dokaze in na tak način izvedlo kontrolo sodbe sodišča prve stopnje o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pri presoji pritožbe okrožne državne tožilke. Če bo presodilo, da niso podani pogoji za obravnavo pred sodiščem druge stopnje po določbi prvega odstavka 380. člena ZKP (obravnavo pred sodiščem druge stopnje se opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo) pa bo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.