VSRS Sodba II Ips 370/2007

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je tožeča stranka G. d.d., dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.277.086,50 SIT (sedaj 13.675,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti odmerjene pravdne stroške. S popravnim sklepom je navedeno sodbo popravilo tako, da je v izreku navedlo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.277.086,50 SIT (sedaj 13.675,04 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da sta sodbi nižjih sodišč nepravilni, nezakoniti in protiustavni. Ob pravilni uporabi določb materialnega prava, z Ustavo RS varovanih pravic ter načel Evropske skupnosti, toženka ne more biti zavezanka za tožnikove zahtevke. Že leta 1995 je bilo stanovanje vrnjeno upravičencem za denacionalizacijo in z njim toženka oziroma njen prednik od tedaj nimata nič. Tožnik je že 25.9.1995 sklenil najemno pogodbo za stanovanje z dedinjo upravičencev. Iz premoženja toženke je bilo stanovanje izvzeto in ob lastninskem preoblikovanju podjetij kakršnegakoli zahtevka v tej smeri ni bilo niti s strani najemnika niti s strani denacionalizacijskih upravičencev. Tudi po odpisu stanovanja iz premoženja toženkinega pravnega prednika in vračilu stanovanja upravičencem v nadaljnjem roku petih let toženka ni prejela nobenega zahtevka za izplačilo vtoževanih zneskov. S strani zavezanca za denacionalizacijo tako niso izpolnjeni pogoji zaradi zastaranja. Če pa kaj takega zakonska ureditev omogoča, je ta protiustavna in v nasprotju z varovanjem zasebne lastnine. Revizija opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-268/96 z dne 26.11.1999 in na delno odklonilna ločena mnenja k njej. Trdi, da se o nezakonitosti oziroma protiustavnosti ureditve prvostopenjsko sodišče ni izjasnilo. Višje sodišče pa odgovarja nesprejemljivo, saj ustavno sodišče še ni odločilo o izpostavljenem problemu - o spoštovanju pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Tudi zakonodajalec je z novim Stanovanjskim zakonom vračanje stanovanj uredil brez dodatnega obremenjevanja zavezanca. Ne strinja se s stališčem, da za zahtevke po 4. odst. 125. člena SZ ne veljajo roki, kot so določeni za druga upravičenja. Sodišče ne pove, kakšen rok naj bi v tem primeru veljal. Tudi če se upoštevajo še krajši roki, npr. iz 126. člena SZ, je tožnikov zahtevek prepozen. Stališče višjega sodišča, da traja pravica najemnika za odkup stanovanja neomejeno dolgo, je popoln absurd, saj je splošni zastaralni rok pet let. Celo izvršljive pravnomočne sodbe zastarajo po določenem času. Bistvo toženkinih trditev je, da je bila že tožnikova zahteva, ki je še formalno nejasna in pomanjkljiva, podana prepozno in s tem tudi tožba. Revizija nadalje opozarja, da sta sodišči zapis Ministrstva za okolje in prostor z dne 21.1.2002 okarakterizirali kot dokončni upravni akt, čeprav gre le za nezavezujoč hipotetičen izračun. Njuno stališče pomeni, da sedanji sodni postopek ni dopusten, ker gre za ponovno odločanje o že odločenem. Toženka je v pritožbi izrecno opozorila, da je celo iz tega zapisa razvidno, da izračun ne vzpostavlja obveznosti, saj mora upravičenec samostojno uveljavljati zahtevke zoper posamezne zavezance. Poleg tega v njem toženka ni omenjena, pač drug neobstoječ subjekt. Omenjeni akt nima učinkov v odnosu do toženke, ki v njem ni označena kot zavezanec. Toženke pa se tičejo le odločitve, ki se nanašajo na njenega pravnega prednika v času njegovega obstoja in ne iz obdobja, ko ga že ni bilo več. Revizija tudi zatrjuje, da ni bil upoštevan šestmesečni rok, ki ga navajata tožba in sodišče. Pošiljke z dne 20.3.2002, prejete 21.3.2002, ni mogoče šteti za zahtevek. Prvo zahtevo je tožnik toženki posredoval šele dne 9.10.2002, to je sedem let od takrat, ko je toženka stanovanje vrnila denacionalizacijskemu upravičencu. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo in bistveno kršili določbe pravdnega postopka, saj so zaključki v nasprotju z dejstvi, obrazložitvi pa sami s seboj v nasprotju. Na določene ugovore toženka tudi po pritožbi ni dobila odgovora. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ali pa da napadeni sodbi spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne ter tožniku naloži v plačilo njene stroške postopka.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

da je bil tožnik nosilec stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju ..., ki je bilo z odločbo Upravne enote Kočevje z dne 8. 8. 1995 vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu,

da je na podlagi dedovanja postala njegova lastnica A. A., ki je 25. 9. 1995 sklenila s tožnikom najemno pogodbo za neprofitno najemnino za nedoločen čas,

da lastnica ni pristala na prodajo stanovanja in se tudi ni strinjala z izplačilom odpravnine za izpraznjeno stanovanje v višini 30%,

da je na podlagi tožnikove vloge z dne 20.12.2001 Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) 21.1.2002 opravilo izračun o višini odpravnine,

da je bila s tem izračunom toženka seznanjena in da je 21.3.2002 od tožnika prejela še kupoprodajno pogodbo z dne 18. 3. 2002 za drugo stanovanje, sklenjeno med tožnikom in njegovo ženo kot kupcema ter prodajalko B. B.

7Neutemeljene so revizijske trditve, da se nižji sodišči nista opredelili o sklicevanjih toženke na spoštovanje pravice do zasebne lastnine iz 33. člena ustave, saj sta nanje pravilno odgovorili, da je o tem Ustavno sodišče že zavzelo stališče. V odločbi U-I-268/96 z dne 25.11.1999 je odločilo, da četrti odstavek 125. člena SZ ni v neskladju z Ustavo RS. Okoliščine, da je v odklonilnih ločenih mnenjih nekaterih ustavnih sodnikov k tej odločbi opozorjeno na položaj zavezancev, katerim je četrti odstavek 125. člena SZ naložil določena bremena kljub temu, da so denacionalizacijskim upravičencem vrnili stanovanja ter da je bilo v ločenih mnenjih opozorjeno tudi na to, da je določba 125. člena SZ nejasna glede trajanja nekaterih pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, kaže na to, da pri odločanju ustavnega sodišča ta vprašanja niso bila prezrta.

8Revizija pravilno ugotavlja, da izračun MOP z dne 21.1.2002 ni zavezujoč upravni akt, hkrati pa neutemeljeno zatrjuje, da sta nižji sodišči odločili o že pravnomočno rešeni zadevi. Nižji sodišči sta namreč zapis MOP z dne 21.1.2002 zmotno opredelili kot dokončni upravni akt. Ta zapis nima oblike in sestavnih delov, ki jih mora po določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP v nadaljevanju) vsebovati upravna odločba (prim. 210. člen ZUP in nadaljnje). Nima ne naslova, ne izreka in zlasti ne pouka o pravnem sredstvu. Vendar pa kljub nezavezujoči pravni naravi navedeni akt ni povsem brez pomena za ta pravdni postopek. Kot revizija že sama navaja, je upošteven kot izračun višine odpravnine, katerega sta nižji sodišči sprejeli za pravilnega. Natančnost navedbe naziva toženkinega pravnega prednika v njem pa je postranskega pomena.

9Ker je bilo stanovanje, na katerem je imel tožnik stanovanjsko pravico, denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovi dedinji vrnjeno v letu 1995, je treba za presojo pravočasnosti tožnikove zahteve za odkup vrnjenega stanovanja in odločitve za nakup drugega stanovanja uporabiti določbo 125. člena prejšnjega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/91, 19/91 in Uradni list RS, št. 21/94, v nadaljevanju SZ) po noveli iz leta 1994 (Uradni list RS, št. 21/94). Pritožbeno sodišče je zavzelo pravilno stališče, da ta določba prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ni časovno omejevala pri uveljavljanju navedenih pravic. Iz besedila drugega odstavka 125. člena SZ po noveli iz 1994. leta jasno izhaja, da je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice uveljavljal pravico do nakupa stanovanja kadarkoli po vrnitvi stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu oziroma kadarkoli po končanem zapuščinskem postopku in da tudi po odklonitvi lastnikovega soglasja za prodajo pri odločitvi za nakup drugega stanovanja ni bil časovno omejen. Te določbe ni mogoče razlagati drugače le zato, ker je novi Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003 in nasl., SZ-1 v nadaljevanju) v drugem odstavku 173. člena (kot tudi SZ v drugem in četrtem odstavku 125. člena pred uveljavitvijo novele v letu 1994) trajanje teh pravic prejšnjega imetnika stanovanjske pravice omejil.

10Ob tem revizija neutemeljeno zatrjuje, da pravica najemnika do nakupa stanovanja iz drugega odstavka 125. člena SZ zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Določbe ZOR (in enako določbe OZ) o zastaranju se nanašajo na zastaranje terjatev, to je pravic, katerih predmet je izpolnitveno ravnanje. Tudi v splošnem pravilu iz prvega odstavka 360. člena ZOR (in prvega odstavka 335. člena OZ) je navedeno, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravica najemnika do nakupa stanovanja pa ni terjatev, pač pa opcija (prim. dr. Miha Juhart, Pojem in pravna narava opcij, Podjetje in delo, št. 7/2004). Opcije niso obligacijske pravice v ožjem smislu, ker njihov predmet ni izpolnitveno ravnanje zavezanca. Kot oblikovalne pravice dajejo subjektu pravice pravno možnost, da z enostransko izjavo volje povzroči nastanek, spremembo oziroma prenehanje pravnega razmerja (prim. Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 155 in 156). Trajanje teh pravic je lahko časovno omejeno, lahko pa je tudi časovno neomejeno (kot je časovno neomejeno npr. trajanje zakonite predkupne pravice po drugem odstavku 533. člena ZOR in po drugem odstavku 513. člena OZ).

11Tožnik v tej pravdi sicer uveljavlja plačilo denarne terjatve, ki je podvržena pravilom o zastaranju. Vendar pa je v položaj upnika te terjatve vstopil šele z izpolnitvijo pogojev, ki jih za to določa četrti odstavek 125. člena SZ. Zastaranje tako nastale terjatve pa je glede na določbo prvega odstavka 361. člena ZOR (oziroma prvega odstavka 336. člena OZ) začelo teči z njeno zapadlostjo. Ker bi morala toženka tožniku izplačati vtoževano odpravnino do 21.9.2002, zastaranje ob vložitvi tožbe 15.10.2002 še ni moglo nastopiti. Revizijsko sodišče namreč sprejema kot pravilno stališče nižjih sodišč, da je tožnik najkasneje s pošiljko z dne 20.3.2002 od toženke na ustrezen način zahteval plačilo odpravnine. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je toženka 21.3.2002 prejela notarski zapis kupoprodajne pogodbe za drugo stanovanje, že prej pa tudi dopis MOP z dne 21.1.2002, iz katerega jasno izhaja tožnikova zahteva toženki po plačilu odpravnine. Glede na rok, določen v zadnjem stavku četrtega odstavka 125. člena SZ (in ne glede na rok iz dopisa MOP z dne 21.1.2002), je bila tako toženka dolžna tožniku plačati odpravnino najkasneje 21.9.2002. Pravilna je zato odločitev nižjih sodišč, da je od 22.9.2002 dalje tožniku dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 277. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 324. člena ZOR in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

12Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.