277. člen ZOR

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bil njen čas brez zaposlitve v vzročni zvezi s protipravnim izbrisom. Tožnica ni dokazovala, da so posamezni intervali njene brezposelnosti posledica neuspešnega, vendar aktivnega prizadevanja pri iskanju dela. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogla zagotoviti sama z delom in kasneje s pomočjo moža in da bi bila zato v času izbrisa upravičena do socialnih prejemkov.

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to prav

Konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, je občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih. Zastaranje se pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga. Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti

V izvršilnem naslovu so navedeni vsi potrebni parametri za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti, nominalno višino obresti pa ugotovi šele izvršilno sodišče. Omejitev teka obresti mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti pri presoji dolžnikovih pravnih sredstev ali končno pri poplačilu upnikove terjatve.

Sodišče 2. stopnje je izhajalo iz napačne materialnopravne premise, da naj bi bil tožnik za škodo, ki naj bi mu začela nastajati od 1. 1. 2002 dalje, poplačan z zamudnimi obrestmi, ki so se natekle do tega trenutka, ker da za več kot šestkrat presegajo glavnico. Po mnenju pritožbenega sodišča to pomeni, da je zaradi teh obresti dobil škodo zaradi predolgega sojenja v celoti povrnjeno, čeprav je: 1) razlog, zaradi katerega je sodišče štelo, da je tožnik odškodninsko poplačan, nastal, še preden naj bi škoda sploh začela nastajati, in 2), čeprav je škoda, katere povrnitev zahteva, ravno v tem, ker je (zaradi prepočasnega dela sodišč) omenjeni visok znesek obresti dobil izplačan šele v letu 2012. Taka utemeljitev se logično ne izide.

Pri obrestovanju odškodninske terjatve, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 4. 6. 1968, nastala pa je v času od 1. 12. 2013 do 31. 5. 2016, ni mogoče upoštevati pravnih stališč o obrestovanju čistih denarnih terjatev v obdobju, ko je imela obrestna mera zakonskih zamudnih obresti drugačno vlogo in pomen.

S popravnim sklepom ni dopustno popravljati oziroma spreminjati odločitve, popravljati ali dopolnjevati razlogov za odločitev, niti odpravljati nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, pač pa le popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.

Od 18. 3. 2006 dalje po materialnem pravu (na podlagi zakona ) ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Če je bila izvršba za njihovo poplačilo dovoljena le opisno in so bile po tem datumu plačane v izvršilnem postopku, je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev.

Tožnici prostosti ni odvzela pooblaščena oseba oziroma presoje pogojev za prisilno hospitalizacijo, ki je medicinsko vprašanje, ni opravil zdravnik, ampak zdravniški specializant, ki sme opravljati zdravniško službo, za katero specializira, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja. Vmesna sodba ima prekluziven učinek, v postopku odločanja o višini je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala. Pravica do prostovoljnega zdravljenje obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovanja pravno relevantne volje glede zdravljenja. Zdravljenje proti volji bolnika je v takem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno.

Obstoj Dogovora v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa predstavlja negativno procesno predpostavko za odločanje o tožbenem zahtevku, s katerim tožnika uveljavljata isto terjatev. Pravni temelj za zahtevek tožnikov je razveza pogodbe. Z dnem razveze je terjatev na vrnitev kupnine skupaj s pripadajočimi obrestmi nastala in hkrati tudi zapadla. Pred tem ni mogla zapasti, saj zanjo še ni bilo pravnega temelja, posledično pa tudi ni mogel pričeti teči zastaralni rok.

Pritožbene navedbe, da dogovorjene obresti niso bile oderuške in da jim toženec kot takim tudi ni ugovarjal, so nerelevantne, saj nimajo nobene zveze z zgoraj povzetim relevantnim materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo zatrjevana dejstva za priznana ter pravilno uporabilo veljavno materialno pravo, ki je določalo omejitev teka zamudnih obresti.

Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa, da to pomeni „do prenehanja obveznosti“.

Od 18. 3. 2006 dalje po materialnem pravu (na podlagi zakona) ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Če je bila izvršba na njihovo poplačilo dovoljena le opisno in so bile po tem datumu plačane v izvršilnem postopku, je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev, dolžnik pa ima pravico do njihovega vračila.

Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

Z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga obveznost povrnitve zakonskih zamudnih obresti od določenega dne dalje do plačila, je pravnomočno odločeno o tej obveznosti le po temelju, medtem ko o višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.

Po cesiji ima prevzemnica nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa terjatev nasproti njemu odstopniki (prvi odstavek 440. člena ZOR). Na vsebino obveznosti dolžnice pa ni vplival niti nadaljnji odstop terjatev toženi stranki. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, so ohranile samostojno naravo. Gre za samostojne terjatve z različnimi datumi zapadlosti, različno obrestno mero, … Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko, zaradi česar je stališče izpodbijane sodbe o neizpolnjenosti pogojev za pobot utemeljeno. Upnik je od vložitve zahtevka za plačilo zapadlih neplačanih obresti upravičen do plačila procesnih obresti. Istočasno, če glavnica še ni bila plačana, pa je upravičen do obresti od glavne terjatve po takšni obrestni meri, po kakršni so te tekle do vložitve omenjenega zahtevka. Tožeči stranki namreč z vložitvijo zahtevka ni prenehalo obrestovanje glavne terjatve po tisti (pogodbeno dogovorjeni) obrestni meri (zamudnih obresti), po kateri se je ta obrestovala do trenut

Ugotovitvi, da je tožnica želela dvigniti le del sredstev in ne vseh svojih prihrankov in da ni nameravala zapreti hranilne knjižice oziroma razvezati pogodbe o denarnem depozitu, sledi zaključek, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa to pomeni „do prenehanja obveznosti“. To pa pomeni do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar je glede zamudnih obresti lahko tudi njihovo prenehanje teka zaradi (veljavnega) pravila ne ultra alterum tantum.

Ali je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in s tem povrnitvi pravdnih stroškov, materialnopravno pravilna, ni stvar pritožbe zoper popravni sklep, temveč obravnavanja pritožbe zoper sodbo. Za zastaranje terjatev iz prevozne pogodbe velja posebna zakonska ureditev, in sicer v konkretnem primeru ZPPCP. Za terjatve iz naslova poostrene odgovornosti prevoznika (za izgubo blaga), je določen enoletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je stvar izgubljena. V primeru, da je škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku. Odškodninski zahtevek ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode.