210. člen ZUP

Podpis uradne osebe je bistvena sestavina vsake upravne odločbe in je konstitutivnega pomena. Odločba, ki ni podpisana, nima pravnega učinka, saj sploh ni bila izdana, zato se šteje za neobstoječo.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem

Toženka je v izpodbijanem sklepu na podlagi petega odstavka 30. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži določila deleže prevzemanja odpadne embalaže za april, maj in junij 2022 za posamezne družbe za ravnanje z odpadno embalažo, med drugim tudi za tožnico, glede na vrsto odpadne embalaže. Ni pa pojasnila razlogov, ki so bili odločilni za odločitev o tožničini materialnopravno določeni obveznosti in njenem obsegu in ki so torej narekovali sprejeto odločitev (tj. obveznost tožnice do prevzema in ravnanja z odpadno embalažo v točno določenih deležih). V izpodbijanem sklepu so torej izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnica v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.

Izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZUP moral. Iz njega na primer ni razviden pouk o pravnem sredstvu, niti ne vsebuje obrazložitve.

V izpodbijanem sklepu so izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnik v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.

Medtem ko je 210. člen ZUP opredelil formalne vidike odločbe (obliko in njene sestavne dele), pa nadaljnje določbe predpisujejo (tudi) njeno vsebino. Tako obrazložitev med ostalim obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), kot tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo samo odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijani sklep nima nobenih razlogov. V njem so določeni le deleži odpadne embalaže za april, maj in junij 2022 za posamezne družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Toženka je v izpodbijanem sklepu na podlagi petega odstavka 30. člena Uredbe določila deleže prevzemanja odpadne embalaže za januar, februar in marec 2022 za posamezne DROE, med drugim tudi za tožnika, glede na vrsto odpadne embalaže, vendar pa ni pojasnila razlogov, ki so bili odločilni za odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni obveznosti in njenem obsegu in ki so torej narekovali sprejeto odločitev (tj. obveznost tožnika do prevzema in ravnanja z odpadno embalažo v točno določenih deležih). V izpodbijanem sklepu so izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnik v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.

V izpodbijanem sklepu ni navedeno, koliko točk je ocenjevalec tožnici namenil pri posameznem merilu, niti niso navedeni razlogi za te ocene, toženka se le sklicuje na prepise ocenjevalnih obrazcev. S tem pa ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti odločbe. Ta se skriva v tisti stopnji podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Sodišče namreč ne more preizkusiti, ali so razlogi odločitve očitno nerazumni, saj jih sploh ni. Te pomanjkljivosti toženka tudi ne more nadomestiti z navedbami v upravnem sporu. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora navesti v obrazložitvi svoje odločbe.

Ker ni jasno razvidno, ali se tožnici očita kršitve v postopku sprejemanja Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju v zvezi s predlogom, osnutkom ali gradivom, namenjenim objavi na spletni strani, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti. Tožena stranka ni jasno in določno opredelila, pri pripravi katere Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju se tožnici očita nastalo kršitev v izreku ugotovitev, zato je izrek pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti.

Tudi na podlagi ZUJIK izdana odločba mora imeti obrazložitev (tretji odstavek 210. člena ZUP), po prvem odstavku 214. člena ZUP pa mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pri čemer smiselna uporaba pomeni manj formaliziran postopek, vendar pa s tem v pravico stranke do obrazložitve skladno s standardi, ki jih zahteva 22. člen Ustave, ne more biti poseženo.

Po presoji sodišča je toženka prezrla, da je listina (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz se namreč uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedencev in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.

Ker je pri tožnici prišlo do šestmesečnega zamika med izdajo izpodbijane odločbe in odločbe o vpisu v razvid samozaposlenih v kulturi, je pravilen zaključek sodišča, da je s takšnim načinom odločanja lahko kršena tožničina pravica do socialne varnosti. Ravno istočasnost odločanja zagotavlja socialno šibkejšim posameznikom ob zavrnitvi zahteve za plačilo prispevkov za socialno varnost s strani države možnost da se odločijo, da ne želijo biti vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi. Neuspešna morajo tako ostati pritožbena zatrjevanja o povsem dveh ločenih in nepovezanih postopkih. Sodišče ne zatrjuje, da gre za en postopek, temveč da gre za dva ločena postopka, ki pa morata zaradi namena, ki ga zasledujeta zakon in uredba, potekati sočasno.

Ni vsaka napaka v zvezi z obličnostjo upravnega akta takšna, ki bi vodila v njegovo nezakonitost. Vendar med sestavne dele upravnega akta, katerih odsotnost ima lahko za posledico, da se tega ne da preizkusiti in predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, spada podpis uradne osebe (oziroma varen elektronski podpis uradne osebe in organa, overjen s kvalificiranim potrdilom). Odločba, ki ni podpisana s strani uradne osebe, ki jo je izdala, je namreč praviloma brez pravnega učinka, saj sploh ni bila izdana. Podpis uradne oseben izkazuje voljo organa in je izkaz načela zakonitosti, saj služi potrditvi, da je postopek vodila oseba, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje (31. člen ZUP) oziroma da je odločbo izdala pooblaščena uradna oseba organa (28. člen ZUP), kot tudi potrditvi da jo je izdal za to pristojen organ. Ker izpodbijani akti podpisa uradne osebe niso vsebovali, je bil po presoji sodišča tako onemogočen tudi preizkus njihove zakonitosti.

Ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek se morata skladati, saj je pisni sklep zgolj odpravek ustnega sklepa. Razlika med njima je zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Iz Zapisnika sicer res izhaja, da večji del ustne obrazložitve izrečenega ukrepa sloni na obrazložitvi tožnikove begosumnosti, vendar pa je iz njegove tretje strani jasno razvidno, da je bilo tožniku pojasnjeno tudi, da mu je ukrep izrečen zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja. Glede na to, da je tožnik pred tretjo prošnjo za mednarodno zaščito dvakrat prošnjo že vložil v RS (23. 4. 2019 in 11. 10. 2020) in teritorij samovoljno zapustil (1. 5. 2019 in 26. 10. 2020), zapustil pa tudi nekatere druge države EU po tem, ko je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil v postopku predaje po Dublinski uredbi III (Nizozemska, Luksemburg), je po presoji sodišča pravilna ocena tožene stranke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.

Učinkovanja Dovoljenja ne ovira dejstvo, da tiste kolektivne organizacije, katerim se sredstva delijo, niso navedene v njegovem izreku. Društvo A. je namreč dolžno deliti sredstva tistim kolektivnim organizacijam, ki se v času vsakokratne delitve izkažejo z ustreznimi dovoljenji za delitev in upoštevaje delilni ključ, ki je določen že v 31. členu ZKUASP, zaradi česar ni treba, da bi bilo kaj od tega navedeno v izreku Dovoljenja. Tožnik ne zatrjuje, da je uradna oseba vedoma proti svoji volji izdala Dovoljenje, ampak trdi, da je izdala takšno odločbo, kot jo je želela izdati, pri tem pa je bil prevaran tožnik in da se je pritisk, naj sodeluje pri izdaji dovoljenja društvu A. v izogib morebitnim problemom pri njegovem poslovanju, s strani uradnih oseb vršil nanj, torej na tožnika.

Tožnik utemeljeno opozarja, da izpodbijana odločitev nima ustrezne obrazložitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe oziroma tabele točkovanja ne izhaja način, zakaj konkretno je pri posameznem merilu, kjer je določeno število točk v razponu, bilo dodeljeno ravno določeno število točk, ampak iz obrazložitve izpodbijane odločbe (tabele) izhaja samo koliko točk je tožnik pri posameznem merilu prejel. Tako ni razvidno vrednotenje merila oziroma uporaba točkovanja. Razlogi dodelitve točk pri posameznem merilu morajo biti namreč obrazloženi tako, da je akt mogoče preizkusiti, zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da navedena odločitev ni ustrezno obrazložena.

Pravila OZZ kot podzakonski akt recepte za osebno rabo zdravnika uvrščajo med pravice, in glede na to, da Pravila OZZ podrobneje urejajo vrste in obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter pogoje in postopke za uresničevanje pravic (1. in 3. točka 1. člena Pravil OZZ), gre torej za pravico, ki je izvedena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Z izpodbijanim dopisom je bilo odločeno o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (ali je pritožnica upravičena do receptov za osebno rabo zdravniku je, kot rečeno, stvar meritorne presoje), zato je dopis šteti za akt iz 2. člena ZUS-1 in je tožena stranka o pritožničini pravici odločala (oz. bi morala) po pravilih splošnega upravnega postopka.

Komisija za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo, ki daje po citirani določbi prve alineje prvega odstavka 4. člena ZNIBDR pristojnemu ministrstvu predhodno mnenje o dovoljenju za izvoz blaga z dvojno rabo, je po 9. členu ZNIBDR strokovno telo. Navedeno pomeni, da ima njegovo mnenje naravo izvedenskega mnenja o strokovnem vprašanju. Iz procesnega dejanskega stanja obravnavane zadeve je razvidno le, da je Komisija izdala negativno mnenje zaradi ugotovitve, da ima končni uporabnik več veljavnih zavrnitev za drugo blago s strani več držav članic EU. Tako posplošena obrazložitev po presoji sodišča ne zadošča za ugotovitev, da je upravni organ dovolj natančno in ustrezno ugotovil konkretno dejansko stanje.

Že samo delovno razmerje člana strokovne komisije pri organizatorju kulturnih prireditev, s katerim sodelujejo oziroma so povezani posamezni prijavitelji na obravnavani javni razpis, lahko vzbuja dvom v nepristranskost takšnega člana strokovne komisije, ne glede na to, ali je ta na svojem delovnem mestu neposredno, kot pristojni uslužbenec, zadolžen za, kot to zatrjuje tožnik v tem postopku, sodelovanje z nevladnim sektorjem in za izbiro kandidatov. V obrazložitvi namreč niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Po presoji sodišča zgolj prepis meril v sklep o presoji izbire, brez konkretizacije o razlogih dodelitve posameznih točk posameznim prijavljenim izvajalcem, ne zadošča za presojo odločitve in v posledici tudi ne za presojo upravnega akta, saj se ga na tak način ne da preizkusiti. Na tak način namreč niso jasno konkretizirani in navedeni razlogi, na podlagi katerih je strokovna komisija prišla do izračunanih točk za posameznega izvajalca.