173. člen SZ-1

Predlog se zavrne.

Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se

Iz besedila 175. a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov. Po besedilu zakona so upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175. a člena SZ-1.

Tožnica, ki ji je bila na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1 odločba o upravičenosti pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 izdana že 10. 8. 2011, je stanovanje v decembru 2014 na lastno voljo zapustila, to je osem mesecev pred vložitvijo zahteve za izplačilo sredstev (v tem času, po navedbah v tožbi 5. 6. 2015, pa je tudi formalno prenehalo najemno razmerje), zato je toženka zahtevo utemeljeno zavrnila, saj glede na navedene okoliščine tožnica ni izkazala, da z nakupom solastniškega deleža na enostanovanjski hiši razrešuje stanovanjsko razmerje, ki izvira iz stanovanjske pravice na nekdaj družbenem, sedaj denacionaliziranem stanovanju.

Ob presoji predlaganih dokazov tožnika sodišče ugotavlja, da je utemeljil pravno relevantnost predlaganih dokazov, zato jih toženka ne bi smela zavrniti, predvsem ne zavrniti kot nepotrebne brez jasne obrazložitve, v čem je njihova nepotrebnost. Toženka v izvedenem ponovnem postopku reševanja zadeve tožniku ni dala možnosti, da se seznani s podatki iz javnih evidenc, ki so bili zanjo relevantni pri odločitvi.

Druga tožena stranka je navedena kot uporabnik v najemni pogodbi, ki sta jo sklenili mati drugega toženca in O.M. 21. 4. 1992. Zaradi vrnitve stanovanja v postopku denacionalizacije tožnici, najemna pogodba ni prenehala (prvi odstavek 173. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1), ampak je tožnica kot nova lastnica stanovanja vstopila v pravice in obveznosti prejšnjega najemodajalca - O.M.(107. člen SZ-1). Veljavno sklenjena najemna pogodba pa pred zahtevkom na izpraznitev stanovanja varuje najemnika, s tem pa tudi tiste, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje.

V obravnavani zadevi je bila zavrnjena revidentova zahteva za izplačilo nepovratnih državnih sredstev v višini 2.597,47 EUR, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Prvo vprašanje je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, saj je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 300/2010 z dne 13. 1. 2011 že sprejelo stališče, da odločba (o pravici do sredstev) še ne daje upravičencu pravic, ki bi jih bilo mogoče neposredno uveljavljati in da torej odločba, izdana na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1, zavezancev dejansko še ne zavezuje k izplačilu sredstev najemnikom, temveč je odvisna od nadaljnjega izpolnjevanja predpisanih pogojev. Vrhovno sodišče je v isti zadevi sprejelo tudi stališče, da je izvršljivost odločbe, ki jo na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1 izda pristojno ministrstvo, vezana na izpolnjevanje pogoja iz sedmega odstavka istega člena in da je skladno s tem treba razlagati tudi splošna pravila iz Zakona o splošnem upravnem postopku. Drugo vprašanje pa se nanaša na predhodni postopek in ne na obravnavano zadevo, kjer je razlog za zavrnitev tožbe neizpolnjevanje pogojev za izplačilo sredstev ob odločanju tožene stra

Po razlagi določbe 175.a člena SZ-1, kot jo zastopa tudi Vrhovno sodišče, velja za vse kategorije upravičencev (razvrščene v štiri kategorije, opredeljene v štirih alinejah), da morajo izpolnjevati tudi pogoja, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ (leta 1991) ter da v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175.a člena SZ-1, kar je treba razlagati kot čas vložitve zahteve. V postopku za priznanje pravic (tudi) prejšnjemu imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju je treba (tudi) ugotavljati obstoj okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82.

Iz besedila 175. a člena SZ-1 pa ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov. Po besedilu zakona so namreč upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo. Upoštevaje, da položaj imetnikov pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja pred novelo SZ-1B sploh ni bil urejen, podlage za pogoj zakonitosti bivanja v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov ni mogoče najti niti v drugih določbah SZ-1 ali pred tem SZ. Imetnik pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja po drugi alineji 175. a člena SZ-1 izpolnjuje pogoje za pridobitev zahtevanega nadomestila, če je v času vložitve zahteve v pravnem položaju, ki ga ureja 175. a člen SZ-1. Pravico do nadomestila sicer pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe o priznanju pravice, vendar potek oziroma trajanje postopka ne sme vplivati na njegov pravni položaj. V besed

Vložnik mora izpolnjevati pogoje za izplačilo sredstev do odločitve toženke o vprašanju upravičenosti do izplačila nadomestila. Ker je toženka ob odločanju ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja obstoja overjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje, je lahko tožnikovo zahtevo za izplačilo sredstev zavrnila.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali gre v obravnavanem primeru glede pravice tožnice za odkup stanovanja za nadaljevanje postopka glede na podano zahtevo za odkup, ki jo je imetnik stanovanjske pravice A. A. vložil že v letu 1991 in celo podpisal kupoprodajno pogodbo, in ali je druga toženka kršila kontrahirno dolžnost v razmerju do njegove pravne naslednice B. A.; in - ali je bil v konkretnem primeru imetnik stanovanjske pravice zaradi postopka denacionalizacije in trajanja le-tega v neenakopravnem položaju z imetnikom stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, ter posledično ali gre za neenakopraven položaj dedičev imetnikov stanovanjske pravice zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka, na trajanje katerega imetnik stanovanjske pravice ni mogel vplivati.

Določbe SZ-1 urejajo razmerja med lastnikom stanovanja, ki ga pridobi vrnjenega v postopku denacionalizacije ter najemnikom tega stanovanja, to je prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, torej urejajo razmerja za čas, ko je v denacionalizacijskem postopku odločeno o vrnitvi stanovanja prvotnemu lastniku. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za sodelovanje v postopku denacionalizacije treba izhajati iz določb ZDen in ne SZ-1. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi trditvi v tožbi, da je upravičen do sodelovanja v postopku, ker je zaradi nične pogodbe izgubil lastninsko pravico na stanovanju in ker je bil izigran v uveljavljanju pravic bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanja v postopku denacionalizacije, saj so zahtevki, ki izhajajo iz takih zatrjevanj, predmet civilnopravnih postopkov in ne predmet postopka denacionalizacije. Sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke, da je tožnikova zahteva za vstop v postopek denacionalizacije prepozna in da tožnik tudi ni izkazal vlaganj v stanovanje. ZDen-B je kot skrajni rok za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov (

Na podlagi prvega odstavka 10. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj je stanovanje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora, namenjenega bivanju, spanju, pripravljanju hrane, uživanju hrane in osebni higieni. Da s strani tožnika kupljena soba nima delov prostora, namenjenega za naštete funkcije, ter da je zato ni mogoče (glede na funkcionalno naravo opredelitve stanovanja v 4. členu SZ-1) šteti za stanovanje, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil možen preizkus zavrnitve zahteve.

Darilo, dano obema partnerjema, namreč predstavlja posebno premoženje enega in drugega partnerja, pri čemer nastane solastnina z enakim solastniškim deležem vsakega do ½, razen če darovalec izrecno določi drugače. Bistveno za nastanek skupne lastnine je dejstvo, da je tožnik za plačilo dela kupnine najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem, ki ga je odplačeval iz svojih prihodkov, pri čemer višina njegovega prispevka za nastanek skupnega premoženja ni pomembna. Ob dejstvu, da nobena od strank ni uveljavljala nadpolovičnega deleža in da velja domneva o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju (1. odstavek 59. člena ZZZDR), je povsem nepomemben način oziroma vir financiranja preostale kupnine. Pritrditi pa je stališču sodišča prve stopnje, da sodna praksa šteje, da toženkin ugovor izključne lastnine ne vključuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Tožnik bo skladno s 3. točko 1. odstavka 40. člena ZZK-1 vknjižbo svoje solastninske pravice v zemljiški knjigi lahko dosegel že na podlagi ugotovitvenega dela izreka. Slednji zadostuje, saj gre pri nastanku skupne lastnine za izviren način pridobitve lastninske pravice in ne pravnoposlovni podlagi.

Tožnica tudi v primeru, da stanovanje ne bi bilo predmet denacionalizacije (ob predpostavki: - da bi ji imetnica stanovanjske pravice s pisno privolitvijo prepustila pravico do odkupa; - oziroma bi prejšnja imetnica stanovanjske pravice umrla pred opravljeno izbiro (sklenitev najemne pogodbe ali odkup)), ne bila ožji družinski član v smislu določb SZ/91, ki bi lahko za stanovanje sklenil kupoprodajno pogodbo, zato se tudi v obravnavanem postopku na tak status, ki bi ji šel po določbah SZ/91 in iz katerega bi izhajala pravica do sredstev (ni pa tudi ožji družinski član po 11. členu SZ-1), kot podlaga za to upravičenje, ne more sklicevati.

SZ je vstopil v veljavo dne 19. 10. 1991. Po presoji sodišča je imel upravni organ v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za zaključek, da tožnik na ta dan ni bil imetnik stanovanjske pravice ali prejšnji imetnik začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju in tudi na ta dan v hišniškem stanovanju ni prebival. Zato je bila tožnikova zahteva za ugotovitev upravičenosti izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev zavrnjena.

Toženka bi morala za tožnico ugotoviti, ali šteje med ožje družinske člane v smislu 6. člena SZ oziroma 11. in 180. člena SZ-1 in pri odločanju to okoliščino upoštevati.

Namen zakonodajalca pri sprejemu določbe 173. člena SZ-1 je bil čimprejšnji zaključek privatizacije stanovanj tudi v tistih primerih, ko je šlo za pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih. Zato je določba 173. člena SZ-1 specialna določba v okviru sklopa prehodnih in končnih določb, ki bi izgubila pomen, v kolikor bi veljalo stališče pritožnice, da se tudi v tem delu po uveljavitvi SZ-1 uporabljajo le določbe poglavja prej veljavnega SZ „Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij“ ter v tem okviru 125. člen SZ.

Ker tožnik ne izpolnjuje enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev za pridobitev upravičenj po materialnih določbah, sodišče preostalih razlogov izpodbijane odločbe za zavrnitev tožnikovega zahtevka, ne bo obravnavalo, saj je že ugotovitev o neopravljanju hišniških del tožnika v času uveljavitve SZ oziroma prenehanje opravljanja hišniških del pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki so na strani tožnika, zadostna podlaga za utemeljeno zavrnitev njegovega zahtevka.

Vrhovno sodišče je res v zadevi II Ips 217/95 zavzelo stališče, da tožena stranka v pravdi za izselitev z vložitvijo nasprotne tožbe še lahko prepreči domnevo, da je v stanovanju brez pravnega naslova. Res je tudi, da v obravnavanem primeru toženka ne more uspešno vložiti takšne nasprotne tožbe, ker na strani tožeče stranke ni vseh solastnikov stanovanja. Vendar sodišči prve in druge stopnje, kljub temu, da je bil zaradi napačne pasivne legitimacije zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnjen, nista samodejno šteli, da je toženka v stanovanju brez pravnega naslova, kar bi narekovalo takojšnjo ugoditev zahtevku za izpraznitev stanovanja. Kljub temu sta presojali, ali ima toženka pravico do sklenitve najemne pogodbe, vendar kot predhodno vprašanje. Toženka nima prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče obvezno prekiniti postopek zaradi rešitve tega predhodnega vprašanja v drugi pravdi. Prekinitev postopka je obvezna le v izjemnih primerih, ko pravdno sodišče res ne sme samo reševati predhodnega vprašanja, sicer pa je to le vprašanje smotrnosti in pa seveda pravne varnosti. Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju pa je podvržena pritožbenemu in seveda tudi revizijskemu preizkusu. T