UPRS Sodba in sklep I U 1649/2016-47

I. Zadevi I U 1649/2016 in I U 1670/2016 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1649/2016.

II. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-11/2012-MIZKS/200 z dne 20. 10. 2016, se v 2A., 2B., 2C., 2Č., 2D., 2E., 3., 5. in 8. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Stroškovna zahtevka strank z interesom Občine A. in A.A. se zavrneta.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ vzpostavil lastninsko pravico za pok. upravičenca B.B. v zgradbi ..., ..., št. stavbe 489, parc. št. 277/1, k.o. ..., na poslovnem prostoru Občine A., skupaj s pripadajočimi skupnimi deli in prostori, izmere 79,97 m², ki ga zaseda najemnik B. d.o.o. (lokal ...) (1. točka izreka), pok. upravičencu B.B. za del zgradbe ..., ..., v Osnovnem objektu - obcestni del, v 1. nadstropju, ob podržavljenju stanovanje lastnika, danes najemniško stanovanje v 1. nadstropju ..., 54,72 m², in najemniško stanovanje v 1. nadstropju ..., 65, 39 m², določil odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju drugi tožnik) v višini 75.603,47 DEM (2A. točka), pok. upravičencu B.B. za del zgradbe ... , ..., v Osnovnem objektu - obcestni del, podstreha, ob podržavljenju pomožni sobi - del, danes najemniško stanovanje v mansardi ... 41,30 m², določil odškodnino v obveznicah drugega tožnika v višini 32.160,81 DEM (2.B točka), pok. upravičencu B.B. za del zgradbe ... , ..., v Osnovnem objektu - dvoriščni prostori, v 1. nadstropju, ob podržavljenju sobe za goste - deloma, danes najemniško stanovanje v 1. nadstropju ..., 32,45 m², in sobe za goste - deloma, likalnica, danes najemniško stanovanje v 1. nadstropju ... 52,38 m2, določil odškodnino v obveznicah drugega tožnika v višini 65.924,88 DEM (2C. točka), pok. upravičencu B.B. za del zgradbe ..., v Osnovnem objektu - dvoriščni prostori, v 2. nadstropju, ob podržavljenju sanitarije, sobe za goste - deloma, danes najemniško stanovanje v 2. nadstropju, 34,00 m² in sobe za goste, danes najemniško stanovanje v 2. nadstropju A.A., 54,60 m², določil odškodnino v obveznicah drugega tožnika v višini 65.632,884 DEM (2Č. točka), pok. upravičencu B.B. za del zgradbe, v Dvoriščnem objektu, v 1. nadstropju, ob podržavljenju shramba, danes najemniško stanovanje v 1. nadstropju, 12,61 m², določil odškodnino v obveznicah drugega tožnika v višini 3.366,61 DEM (2D. točka), pok. upravičencu B.B. za del zgradbe ..., ..., v Dvoriščnem objektu, v 1. nadstropju, ob podržavljenju podstreha, danes najemniško stanovanje v mansardi 12,61 m², določil odškodnino v obveznicah drugega tožnika v višini 3.366,61 DEM (2E. točka), pok. upravičencu B.B. za del zgradbe ... , ... v Osnovnem objektu - dvoriščni prostori, na podstrehi, ob podržavljenju shramba in sušilnica, danes stanovanje v mansardi ..., 61,65 m², določil odškodnino v obveznicah drugega tožnika v višini 4.246,72 DEM (3. točka izreka), kot zavezanca za vrnitev premoženja iz 1. točke izreka določil Občino A. (4. točka izreka), kot zavezanca za vrnitev premoženja iz 2A., 2B., 2C., 2Č., 2D., 2E. in 3. točko izreka določil drugega tožnika, hkrati z določitvijo načina in roka izplačila (5. točka izreka), postavil skrbnika za posebni primer prvo tožnico in prof. dr. C.C. (6. točka izreka), navedel, da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja izvedejo, ko bodo za to v zemljiški knjigi izpolnjeni tam opredeljeni pogoji (7. točka izreka) in še odločil, da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške sama, stroški postopka niso bili zaznamovani (8. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre za ponovno odločanje po sodbi I U 1828/2011 z dne 22. 5. 2012, s katero je Upravno sodišče odpravilo prejšnjo odločbo organa. Povzel je določene nesporne ugotovitve in sicer, da je bilo premoženje podržavljeno pok. B.B. na način iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) z ukrepom državnega organa, brez pravnega naslova, in da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Po izvedeni dopolnitvi ugotovitvenega postopka s postavitvijo dodatnega izvedenca D.D., ki je izdelal izvedeniško cenitveno poročilo, je organ ugotovil, da gre pri obravnavanem premoženju za novo stvar, kar podrobno obrazloži in se pri tem sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 658/2008. Zaradi nemožnosti vračila premoženja v naravi je organ za posamezna stanovanja določil odškodnino, kot izhaja iz točk 2A. do 3. izreka, določil zavezance za vračilo, postavil skrbnika za posebni primer, napotil vlagatelje na ureditev zemljiškoknjižnega stanja ter odločil še o stroških postopka.

2Prva tožnica je tožbo v zadevi I U 1649/2016 vložila zoper odločbo v celoti, razen zoper 1. točko in 4. točko izreka odločbe, uveljavljala vse tožbene razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odloči tako, da odločbo spremeni z vrnitvijo predmeta denacionalizacije v naravi, podrejeno pa, da odločbo v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo v novo odločanje. Ne gre za novo stvar v pravnem smislu. Odločba o tem ne vsebuje nobenih pravnih razlogov, temveč se sklicuje le na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 658/2008. Ta je bila izdana v pravdnem postopku in ne v postopku denacionalizacije in zavzame nasprotno stališče. Sprememba hotela v tretjerazredna solidarnostna stanovanja brez povečanja objekta ne prinese nove stvari, ne v gradbenem in ne v pravnem pomenu. To pove že sam izrek, ki v točkah 2A. do 3. navede, kaj so bili ti prostori prej in kaj so danes ter je jasno, da so se tudi prej prostori uporabljali kot stanovanja, sobe za goste, sanitarije, itd. Gre za prostore, namenjene za bivanje ljudi. Oba izvedenca sta enotno zaključila, da ne gre za novo stvar v gradbenem smislu, vendar tega organ ne upošteva. Preizkus odločbe ni mogoč, razlogi odločbe so v nasprotju s podatki spisa. Kršitev predstavlja tudi dejstvo, da odločba ignorira izvedeniško mnenje izvedenca E.E. Dejansko in pravno je nesprejemljivo, da izvedenec D.D. za vrednotenje ob nacionalizaciji uporabi volumensko metodo, ob denacionalizaciji pa ugotovi vrednost za vsako posamezno enoto posebej. To je neprimerljivo. Odločba tudi ne upošteva že dokončne in pravnomočne delne odločbe z dne 4. 11. 2013. Na podlagi te odločbe bi moral biti v zemljiško knjigo do 1/3 vpisan pok. upravičenec, pa še ni, ker organ odločbe ni poslal zemljiški knjigi. Dediči so na originaren način pridobili lastninsko pravico glede celotne nepremičnine, o prenosu posesti in lastništva te nepremičnine s strani nekdanjih zavezancev C. in D. na dediče je bil sklenjen tudi neposredni dogovor (pogodba o poravnavi z dne 29. 2. 2012 in primopredajni zapisnik z dne 4. 7. 2012). O že izdani odločbi z dne 4. 11. 2013 izpodbijana odločba nima nobenih razlogov. Odločba je tudi neizvršljiva in ne omogoča ureditve v zemljiški knjigi (7. točka izreka). Prav tako odločba ne upošteva, da gre za kulturni in zgodovinski spomenik. Stavba je zanemarjena, propadajoča. Cenitev bi morala upoštevati dejansko stanje in znesek, ki bi bil potreben za njegovo sanacijo. V resnici je nepremičnina manj vredna v primerjavi s stanjem ob podržavljenju. Vseh 26 let postopka Občina A. ni nič investirala ali vlagala v to nepremičnino. Upravičenci imajo interes za vračilo v naravi. Izvedenec bi moral izračunati, koliko stane vzpostavitev objekta nazaj v hotel. Sicer pa cenitve izvedenca D.D. ni mogoče preizkusiti, zlasti glede na mnenje izvedenca E.E. Občina A. ni niti navedla, da bi v stavbo vlagala, zato ne more iti za isto stvar. Pri tem bi morala občina najprej zatrjevati in dokazati, da je morebitno povečanje vrednosti dela nepremičnine posledica njenih investicijskih vlaganj in sicer za vsako enoto posebej. Tudi stanovanje ..., ki se nahaja nad glavnim vhodom v stavbo, v jedru same spomeniško zaščitene stavbe, je treba vrniti v celoti v last. Zavezanec za vrnitev tega stanovanja je C. Kupoprodajna pogodba z dne 25. 9. 1992 je nična, ker krši ZDen. Sicer je pa občina šele 2011 začela zatrjevati svoja vlaganja, kar je prepozno. Tudi ne drži, da naj bi bil leta 1980 obcestni del objekta, razen v pritličju, v celoti adaptiran v stanovanja, saj je šlo za preureditev sob. Ne drži, da naj bi bila nad 2. nadstropjem izvedena stropna konstrukcija, saj je ta obstajala že ob podržavljenju. Enako velja za dvoriščni objekt.

3Drugi tožnik je s tožbo v zadevi I U 1670/2016 izpodbijal odločbo v 2A., 2B., 2C., 2Č., 3. in 5. točki izreka, povzel osnovne ugotovitve glede objektov in njihovega stanja, ponovil, da izračun vrednosti pokaže, da se je vrednost obcestnega objekta povečala za 122,51 %, vrednost dvoriščnega objekta pa za 347 %. Iz poročila izvedenca D.D. tudi izhaja, da je dvoriščni objekt šteti za nov objekt, v gradbenem in pravnem smislu. Drugi tožnik zato odločitve ne izpodbija v 2D. in 2E. točki izreka, se pa ne strinja z ostalimi točkami izreka, kot navedeno zgoraj. Meni, da je treba upoštevati objekt kot celoto in je nesporno, da gre za povečano vrednost za 122,51 %, ki po 25. členu ZDen daje upravičencu pravico do izbire oblike vrnitve. Organ bi moral slediti tej določbi, ker bi s tem sledil osnovnemu načelu iz ZDen iz 2. člena, torej vračilu v naravi kot primarni obliki. Tudi zahtevek vlagateljev je tak. Večji del tega objekta je bil že vrnjen z odločbo z dne 4. 11. 2013, ki je pravnomočna. To je po mnenju drugega tožnika zadosten dokaz, da pri osnovnem objektu niso podane stvarne ali pravne ovire za vrnitev v naravi v smislu nove stvari, kot sedaj meni organ. Zavezanca za vrnitev sta bila sicer C. in D., kar pa ni relevantno, ker gre za vprašanje objekta. Gre za en objekt, z eno parcelno številko, je istih gabaritov in iste površine, njegova namembnost ni spremenjena. Dva poslovna prostora sta bila že ob podržavljenju, tudi sedaj pa so ostali prostori namenjeni bivanju ljudi (stanovanja, prej hotel). Ker med starim in novim objektom obstaja kontinuiteta oziroma identiteta (objekt je iste zunanjosti, površine in namembnosti), ne gre za nov objekt. V nasprotnem bi bilo vprašljivo, ali je bila poravnava med zavezanci za vrnitev v naravi (C., D.) z vlagatelji, na kateri temelji odločba z dne 4. 11. 2013, sklenjena v skladu z ZDen. Predlagal je odpravo odločbe v izpodbijanem obsegu.

4Stranka z interesom Občina A. v zadevi I U 1649/2016 je v odgovoru na tožbo pritrdila stališču organa o novi stvari, se pa za vložitev tožbe iz razlogov racionalnosti ni odločila. Pomanjkljiv izrek v 7. točki je povezan z neizvršljivostjo pravnomočne delne odločbe z dne 4. 11. 2013, ki je zato nična. Z odločbo z dne 4. 11. 2013 so bila vrnjena stanovanja, s katerimi sta kot zavezanca razpolagala C. in D. ter je njihova skupna dejanska izmera večja od deleža do 1/3, s katerim bi ta zavezanca smela razpolagati. Peko je priznal lastninsko pravico na stanovanjih, ki sploh niso bila v njegovi lasti, pač pa v solasti Občine A. in D. Posledično je zato 7. točka neizvršljiva, saj predpostavlja nastanek etažne lastnine na neizvršljiv način. Stranka z interesom je zato predlagala, da sodišče v smislu tretjega odstavka 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot stvarno pristojni upravni organ odločbo z dne 4. 11. 2013 po uradni dolžnosti in na podlagi tega predloga izreče za nično iz razloga po 3. točki 279. člena ZUP. Predlagala je, da se odločba odpravi in vrne zadeva v ponovno odločanje, po uradni dolžnosti pa naj sodišče odločbo z dne 4. 11. 2013 izreče za nično.

5Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 1649/2016 predlagala zavrnitev tožbe in naložitev prvi tožnici povrnitev njenih stroškov postopka.

6Prva tožnica je v odgovoru prerekala navedbe strank z interesom.

7Stranka z interesom prof. dr. C.C. je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 1649/2016 navedel, da je bila glede na podatke iz sodne cenitve iz leta 1938 vrednost hotela 1,063.540 din, kar je danes najmanj 3 MIO EUR, kar naj se upošteva.

8Ostale stranke z interesom odgovora na tožbo v zadevi I U 1649/2016 niso podale.

9Prva tožnica je kot stranka z interesom v zadevi I U 1670/2016 v odgovoru na tožbo predlagala združitev te zadeve z zadevo I U 1649/2016 in še navedla, da je tožba drugega tožnika utemeljena, kolikor predlaga odpravo odločbe.

10Stranka z interesom Občina A. je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 1670/2016 ponovila enako kot v odgovoru na tožbo v zadevi I U 1649/2016.

11Drugi tožnik je predlagal združitev zadev I U 1649/2016 in I U 1670/2016.

12Stranka z interesom prof. dr. C.C. je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 1670/2016 ponovil svoj odgovor iz zadeve I U 1649/2016.

13Ostale stranke z interesom odgovora na tožbo v zadevi I U 1670/2016 niso podale.

14Toženka je poslala upravne spise, na tožbi ni odgovorila.

K I. točki izreka:

15Sodišče je sledilo predlogu obeh tožnikov ter po 42. členu ZUS-1 združilo zadevi I U 1649/2016 in I U 1670/2016 v skupno obravnavanje in odločanje. V zadevah je namreč izpodbijan isti upravni akt, katerega odpravo (v opredeljenem obsegu) predlagata prva tožnica in drugi tožnik.

K II. točki izreka:

16Tožbi sta utemeljeni, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih uveljavljata prva tožnica in drugi tožnik.

17Sodišče ugotavlja, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 1828/2011 z dne 22. 5. 2012, s katero je naslovno sodišče ugodilo tožbi v tem upravnem sporu stranke z interesom Občine A. in odpravilo odločbo organa, št. 490-37/2007 z dne 19. 9. 2011, in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. S to odločbo je organ pok. upravičencu B.B. vrnil nepremičnino s parc. št. 227/2 in 1567/1629-tin nepremičnine s parc. št. 227/1, obe k.o. ..., določil zavezance za vračilo in opredelil še nerešen zahtevek v zadevi. Sodišče tako sedaj v zadevi presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (64. člen ZUS-1), izpodbijani akt pa presoja tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

18Sodišče se uvodoma opredeljuje do primarnega tožbenega ugovora obeh tožnikov, torej, ali je podana ovira za vračilo v naravi dela nepremičnine (t.i. osnovnega objekta, sestavljenega iz obcestnega in dvoriščnega dela ter t.i. dvoriščnega objekta), o katerem je organ odločil v točkah od 2.A do 3. izreka, iz razloga, ker gre za novo stvar.

19Sodišče sodi, da je organ glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa, in ob upoštevanju določb zakona (ZDen in SPZ), pravilno zaključil (in pri tem gre za pravno presojo, ki jo je dolžan opraviti upravni organ in ne izvedenec), da gre v tem delu obravnavane nepremičnine za novo stvar. Pravilnost zaključka potrjujejo predvsem ugotovitve (izhajajoč iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca D.D., ki jim tudi sodišče v tem delu celoti sledi) o izvršenih delih v obravnavani nepremičnini, ki je bila ob podržavljenju hotel, sedaj pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju. Ugotovljeno je bilo namreč naslednje: stavba na naslovu ... je bila ob podržavljenju Hotel in restavracija ..., torej poslovno gospodarski objekt, danes pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju. V obcestnem in dvoriščnem delu hotela, ki je bil troetažen objekt, so se v pritličju nahajali gostinski in restavracijski prostori hotela, v 1. nadstropju stanovanje lastnika, likalnica in štiri tujske sobe, v 2. nadstropju 6 tujskih sob in dve sobi za osebje ter večnamenska klubska soba, na podstrehi dve pomožni sobi in shramba s sušilnico. V njegovem dvoriščnem gospodarskem objektu, ki je bil nepodkleten dvoetažen poslovno gospodarski objekt, pa se je nahajalo: kegljišče, hlev, pralnica in sanitarije v pritličju, soba za goste, v 1. nadstropju kašča in senik, sanitarije in shramba v podstrehi. Po rekonstrukciji v letu 1980 je bil obcestni del osnovnega objekta, razen v pritličju, v celoti adaptiran v stanovanja, vključno z izdelavo stropne armiranobetonske konstrukcije nad večjim delom 2. nadstropja, dvoriščni del osnovnega objekta pa je bil podrt do pritličja ter na novo zgrajen in urejen v stanovanja. V istem letu je bil dvoriščni objekt porušen do pritličja, nato zgrajen na novo in urejen v stanovanja.

20Sodišče se pridružuje mnenju organa, da je z izvedenimi deli prišlo do bistvene spremembe namembnosti - iz poslovno-gospodarskega objekta v stanovanjski objekt (razen dveh poslovnih prostorov, ki pa sta vrnjena v naravi ravno iz razloga, ker njuna namembnost, površina in zunanjost ni bistveno spremenjena - en poslovni prostor z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka, ki ni izpodbijana, drug poslovni prostor pa z že pravnomočno delno odločbo z dne 4. 11. 2013). Povedano drugače: s tem je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v že opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objektov v delu, o katerih je odločeno s točkami od 2A do 3 izreka izpodbijane odločbe, ni mogoče vrniti v naravi. Tako tudi sodna praksa (npr. sodbi naslovnega sodišča, I U 1590/2011, III U 175/2014, odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 394/2009 in II Ips 658/2008). Sodišče se tako ne strinja, da je namen rabe objektov enak, kot zatrjujeta oba tožnika, torej, da je šlo v obeh primerih za bivanje ljudi, kar naj bi narekovalo nasproten zaključek. Temu bi sicer na prvi pogled bilo mogoče pritrditi, vendar pa je nastanitev v hotelih (ki sodijo med turistične in gostinske objekte, namenjene sprejemu posameznikov na prenočišče ali počitek - 7. točka 3. člena Zakona o prijavi prebivališča - v nadaljevanju ZPPreb) namenjena začasnemu bivanju ljudi izven stalnega kraja prebivanja zaradi različnih (načeloma) kratkoročnih razlogov (npr. dopust, poslovno potovanje, obisk), lastnik oziroma upravljavec takega objekta pa s takim objektom upravlja v okviru svoje poslovne (tržne) dejavnosti. To pa ne velja za bivanje ljudi v stanovanjih, kjer gre (predvidoma) za trajno ali začasno namestitev, kjer ali posameznik stalno dejansko prebiva in je to prebivališče središče njegovih življenjskih interesov ali pa prebiva začasno zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov (smiselno 3. in 4. točka 3. člena ZPPreb). Sodišče zato tega tožbenega ugovora ne sprejema.

21Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, tudi ni bistveno, ali je prišlo do povečanja površine ali ne, temveč je bistven obseg in vsebina sprememb na obravnavanem objektu oziroma nepremičnini. Kar pa se tiče obsega in vrednosti vlaganj stranke z interesom Občine A., za katere prva tožnica trdi, da jih je stranka z interesom uveljavljala prepozno, nekonkretizirano in (predvsem) netočno, zaradi česar tudi ni mogoče trditi, da gre za novo stvar, pa sodišče najprej ugotavlja, da o vlaganjih z izpodbijano odločbo niti ni bilo odločeno, ne glede na to pa še dodaja, da tudi obseg in vrednost vlaganj nista bistvena pri tej (za oba tožnika) sporni pravni presoji organa. Glede na povzeto zato tudi prva tožnica nima prav, da nasprotno stališče potrjuje že sama vsebina izreka v izpodbijanih točkah (ko organ opredeljuje prejšnje stanje in sedanje stanje po posameznih stanovanjih oziroma enotah), kot tudi, da bi moral izvedenec, ob spoštovanju primarnega načela vračanja v naravi po ZDen, izračunati znesek, ki bi bil potreben za vzpostavitev stanovanj nazaj v hotel. Sodišče se strinja, da je primarno načelo vračanja po ZDen vračanje v naravi (2. člen zakona), vendar pa to načelo ni absolutno, torej ne pomeni, da bi upravičenec mogel uveljaviti vrnitev premoženja v naravi vselej, kadar to zahteva. Način denacionalizacije, torej vprašanje, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki, torej kot odškodnina, določa sam zakon s kogentnimi pravili. In če vračilo premoženja v naravi ni možno iz razlogov, navedenih v ZDen (npr. 16., 19., 25. člen, itd), gre upravičencu vračilo v obliki odškodnine. Za to pa v tem primeru tudi gre. Iz enakih razlogov zato tudi ni relevantno vprašanje morebitne ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 25. 9. 1992 med ... in C. Organ pa je za svojo presojo podal ne samo dejanske, temveč tudi pravne razloge, z dodatnim sklicevanjem na relevantno sodno prakso. Tožnika še uveljavljata, da pravno presojo organa izpodbija pravnomočna delna odločba z dne 4. 11. 2013, s katero so bila vrnjena tam opredeljena najemniška stanovanja v last ter tam opredeljen poslovni lokal v last in posest. Sodišče se tudi s tem ne more strinjati, saj je preizkus zakonitosti posameznega upravnega akta omejen (načeloma) na postopek, ki je rezultiral v izdaji tega posameznega upravnega akta, na iz njega izhajajoča dejstva in na materialno pravo, ki (je) velja(lo) ob izdaji odločbe, ki je predmet posameznega upravnega spora. Morebitno nezakonitost delne odločbe z dne 4. 11. 2013 pa lahko stranke postopka (oziroma osebe z izkazanim pravnim upravičenjem) uveljavljajo z vložitvijo ustreznih izrednih pravnih sredstev na način in pod pogoji po ZUP ali na drug zakonsko določen način, glede na to, da gre že za pravnomočno odločbo.

22Glede na tudi za sodišče pravilno oceno, da podržavljenega premoženja v izpodbijanem obsegu ni mogoče vrniti v naravi, ker gre za novo stvar, pa je organ sicer pravilno postopal po 2. členu ZDen z v nadaljevanju postopka določitvijo odškodnine v obveznicah drugega tožnika, je pa pri tem storil kršitve pravil postopka. V 2.A do 3. točki izreka odločbe je za namreč za posamezno stanovanje oziroma enoto določil odškodnino v tam navedenih zneskih, v 5. točki določil kot zavezanca za plačilo drugega tožnika, v obrazložitvi pa o tem ni navedel nobenih razlogov (torej ne o pravni podlagi, načinu izračuna, razlogih o določitvi odškodnine po posameznih enotah, ipd), zaradi česar je s tem onemogočen preizkus odločbe v tem delu, kar smiselno ugovarjata tudi tožnika in kar predstavlja absolutno kršitev pravil postopka (242. člen ZUP/86 oziroma 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je že iz tega razloga odločbo v izpodbijanem delu treba odpraviti in vrniti organu v ponovno odločanje.

23Ne glede na povedano pa sodišče dodaja še naslednje:

24Način ugotavljanja vrednosti premoženja v postopku denacionalizacije določa 44. člen ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Ta v prvem odstavku določa, da se vrednost premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V nadaljnjih odstavkih pa za ugotavljanje vrednosti posamezne vrste premoženja ta člen predpisuje uporabo podzakonskih predpisov, med drugim se vrednost stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (četrti odstavek).

25Med strankami je nesporno, da je bilo obravnavano premoženje - Hotel in restavracija ... - podržavljeno pok. upravičencu B.B. na način iz 4. člena ZDen, torej z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (odločba, št. 224/54-6 z dne 15. 2. 1957, o podržavljenju zasebnega gospodarskega podjetja ..., sprejeta na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, je bila namreč izdana ..., ki je bil najemnik hotela, lastniku - pok. upravičencu B.B. pa odločba o podržavljenju ni bila nikoli izdana, ne glede na to, da je bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik), prav tako je nesporno, da je bilo obravnavano premoženje razglašeno za kulturni spomenik in da so bila z delno odločbo z dne 4. 11. 2013 pok. upravičencu že vrnjena v last najemniška stanovanja (stanovanje v izmeri 54,30 m² - najemnik ..., stanovanje v izmeri 65,20 m² - najemnik ..., stanovanje v izmeri 83,10 m² - najemnik ..., s pripadajočimi skupnimi deli in prostori) ter v last in posest poslovni prostor - gostinski lokal v izmeri 102,16 m² in skladišče v izmeri 150 m² - v stranski stavbi z ločenim vhodom.

26V ponovnem postopku bo moral torej organ (oziroma glede na strokovno znanje, ki je pri tem potrebno, izvedenec gradbene stroke) izračunati vrednost odškodnine glede na navedene parametre oziroma okoliščine obravnavane zadeve: torej, da se vrednost premoženja ugotavlja po stanju v času podržavljenja (ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti), kar pomeni način izračuna glede na vrsto premoženja ob podržavljenju (hotel), z upoštevanjem, da gre za kulturni spomenik, in z upoštevanjem že v last oziroma v last in posest vrnjenih delov podržavljenega hotela, kar pomeni z odbitkom vrednosti v naravi že vrnjenih delov hotela (z delno odločbo z dne 4. 11. 2013). Odškodovanje iz naslova denacionalizacije namreč ne sme preseči vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj bi to pomenilo, da bi upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot bi bil upravičen glede na določbe ZDen.

27Prva tožnica v tožbi tudi ugovarja, da je 7. točka izreka odločbe (katere odprave sicer ne predlaga) nezakonita. Sodišče sicer meni, da (precej obširno) pojasnilo organa v zvezi z (še ne takojšnjo) izvedbo odločbe v zemljiško knjigo zaradi neurejenega zemljiškega stanja sicer res ne sodi v sam izrek, ki mora biti jasen, določen in kratek (208. člen ZUP/86 oziroma 213. člen ZUP), vendar pa ne gre za tako pomanjkljivost izreka, ki bi terjala njegovo odpravo tudi v tej točki.

28Glede na povedano sodišče sodi, da je upravni organ bistveno kršil pravila postopka, v posledici pa nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil materialno pravo, zaradi česar je sodišče tožbama v skladu z 3., 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v točkah 2A, 2B, 2C, 2Č, 2D, 2E, 3 in 5 izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo organu v ponovni postopek. Ker bo v zadevi nedvomno potrebna dopolnitev postopka (tudi z izvedencem), je sodišče zaradi vsebinske povezanosti odpravilo tudi 8. točko izreka, s katero je bilo odločeno o stroških postopka. V ponovnem postopku bo moral organ slediti napotilom sodišča, kot navedeno zgoraj, z ustrezno dopolnitvijo ugotovitvenega postopka, vključno z omogočitvijo podaje izjave strankam o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembne za izdajo odločbe, vse relevantne ugotovitve z ustreznimi razlogi pa tudi navesti v odločbi, da bo možen preizkus njene zakonitosti.

29Kot je sodišče že navedlo, je stranka z interesom Občina A. v odgovorih na tožbi v obeh zadevah predlagala, da sodišče kot stvarno pristojen organ po uradni dolžnosti in na podlagi njenega predloga izreče za nično odločbo organa, št. 490-11/2012-MIZKS/31 z dne 4. 11. 2013, iz razloga po 3. točki 279. člena ZUP. Sodišče stranki z interesom pojasnjuje, da ni tožnica v tem upravnem sporu, kar pomeni, da nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe ali kakšnega drugega pravnega sredstva (16., 26. in nadaljnji členi ZUS-1), zaradi česar sodišče že iz tega razloga ne bo sledilo njeni pobudi oziroma njenemu predlogu za izrek delne odločbe z dne 4. 11. 2013 za nično. Ob tem pa sodišče še pripominja, da pa tudi sicer naslovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tovrstnih predlogih glede na 280. člen ZUP, saj ni ne upravni organ in tudi ne (upravni) organ druge stopnje, kot tudi ne organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal, v tem primeru torej nad Ministrstvom za kulturo. Lahko pa stranka z interesom, če meni, da so pogoji za izrek delne odločbe z dne 4. 11. 2013 za ničnost podani, - kot je sodišče že navedlo - sama vloži predlog za izrek odločbe za nično.

K III. točki izreka:

30Stranki z interesom Občina A. in A.A. sta priglasili stroške postopka in predlagali njihovo povrnitev. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je treba glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške.

31Stranka z interesom Občina A. je v svojih odgovorih na tožbi navedla, da se strinja z razlogi organa v zvezi z nemožnostjo vračila obravnavanega premoženja v naravi in z določitvijo odškodnine, hkrati pa je tudi sama predlagala odpravo odločbe. Ker je sodišče v delu, s katerim se stranka z interesom strinja, odločbo odpravilo, objektivno gledano to pomeni, da stranka z interesom ni uspela. Sodišče je zato njen stroškovni zahtevek zavrnilo (154. člen ZPP). Enako (razen v delu, ki se nanaša na predlog sodišču v zvezi s tožbo) pa velja tudi glede povrnitve stroškov stranke z interesom A.A.