242. člen ZUP

Nadomestna odločba, izdana na podlagi člena ZUP, prejšnjo nadomešča v celoti, z učinkom za nazaj. Prejšnja odločba torej od izdaje in vročitve nadomestne odločbe ne velja več. Odločba, za katero je pritožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti oziroma njeno odpravo, tako zaradi izdaje nadomestne odločbe nima več nobenih pravnih učinkov. Poleg tega je bilo z nadomestno odločbo odločeno tudi o podaljšanju pritožničine koncesije, kar pomeni, da se je pritožnica znašla v enakem pravnem položaju, kot če bi s tožbo v celoti uspela. Pritožnica torej svojega pravnega položaja tudi ob uspehu v upravnem sporu očitno ne more več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o tožbi v tem delu ne izkazuje pravnega interesa, zato je treba tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.

Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.

Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR.

Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na tej pravni podlagi je urejena tudi obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti iz naslova dohodnine v primeru, ko je davčni zavezanec umrl po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma potem, ko je že vložil davčno napoved. Organ na prvi stopnji je dolžan tudi v primeru, ko v pritožbenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila svojo pred tem izdano odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero zadevo reši drugače, svojo odločitev ustrezno obrazložiti oziroma navesti razloge za odločitev, so ga vodili pri odločanju in narekovali sprejem drugačne odločitve od pred tem sprejete.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se glede priznanja stroškov postopka šteje, da je stranka uspela v postopku v skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP v primeru, ko organ sicer izda nadomestni sklep, vendar pa se višina terjanega dolga v slednjem ne razlikuje od višine dolga, kot izhaja iz nadomeščenega sklepa?

V delu, v katerem je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo stroškov postopka, ima tožnica prav, ko navaja, da je odločitev napačna glede nepriznavanja stroškov upravnega postopka, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja v zvezi s (prvo) pritožbo, ki jo je davčni organ rešil na prvi stopnji in izdal nadomestni (izpodbijani) sklep po prvem odstavku 242. člena ZUP. Pri tem davčni organ ni upošteval določb drugega odstavka 113. člena ZUP.3 V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno, kar pomeni, da gredo v tem primeru stroški v breme organa. V zadevi pa ni (več) sporno, da je pravica do izterjave v tej zadevi obravnavanega davčnega dolga absolutno zastarala, saj tožnica sama navaja, da ji je bil v tej zadevi izterjevani dolg v celoti odpisan, kar potrjuje tudi toženka v pripravljalni vlogi. Zato si po presoji sodišča tožnica s tožbo tudi v primeru uspeha v upravnem sporu glede tega ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Sodišče se ne strinja s tožnico, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 242. člena ZUP izdajala nadomestne sklepe na nadomestne sklepe in postopala mimo vseh rokov, zato očitke o bistvenih kršitvah določb postopka ne vidi. Netočne so tudi tožbene navedbe, da izpodbijani sklep ni nadomestna odločba po 242. členu ZUP iz razloga, da je dejansko nespremenjena, saj se glavnica celo zviša in da pri tem ni mogoče ugotoviti izvršilnega naslova.

Prvostopni organ lahko odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Nesp

Davčni organ se je pri razlagi določbe v konkretni situaciji, ki se ni neposredno pokrivala z zakonskim dejanskim stanom, postavil na stališče, ki se je v postopku s pravnimi sredstvi izkazalo za napačno. Svoje stališče je obrazložil z na prvi pogled razumnimi argumenti, zato o arbitrarnosti ni mogoče govoriti.

Paricijski rok, določen v inšpekcijski odločbi, ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP. Prvostopenjski organ je o vlogi tožnice, v kateri je ta predlagala podaljšanje roka, napačno odločal na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, kot da gre za procesni rok. O vlogi tožnice bi moral organ odločati, kot da se nanaša na materialni rok (za izpolnitev ukrepa inšpektorja). Vendar bi bilo za tako vlogo (zahtevo) za spremembo inšpekcijske odločbe (ob odsotnosti specialne ureditve o tem v materialnem zakonu, in za ZSMKR je organ v postopku to okoliščino ugotovil) ob njenem preizkusu po določbah prvega odstavka 129. člena ZUP mogoče ugotoviti le, da je podan razlog za zavrženje po 4. točki, zaradi že vodenega upravnega postopka. Glede na to bi organ moral, najprej ob postopanju z vlogo po določbah 67. člena ZUP, preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo vloge kot pravnega sredstva.

Prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom ni odločil le o izterjavi tistih obveznosti, ki so bile predmet prvotnega sklepa o izvršbi, ampak je odločil (tudi) o izterjavi drugih obveznosti. S tem je prekoračil zakonski okvir odločanja iz prvega odstavka 242. člena ZUP, saj pri tem ne gre več zgolj za odločanje na podlagi pritožbe o zadevi, ki je bila predmet prvotnega upravnega akta. Davki in pripadajoče dajatve se s prejetimi plačili poplačajo po vrstnem redu, ki je kogentno določen z zakonom (93. člen ZDavP-2) ter ga zato ne zavezanec in ne davčni organ ne moreta spreminjati.

Kljub temu, da je bilo priznanje novega bolniškega staleža skladno s prvim odstavkom 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za prvih 30 dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika, pa je le-ta predlog za podaljšanje bolniškega staleža posredoval imenovanemu zdravniku. Tako postopanje ne pomeni bistvene kršitve Pravil, zaradi katerih bi bila odločitev tožene stranke nezakonita. Namesto izbranega osebnega zdravnika je namreč o začasni nezmožnosti stranske intervenientke za celotno obdobje (torej tudi za čas, ko je bolniški stalež že odobril izbrani osebni zdravnik) odločil imenovani zdravnik. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bile v postopku pri toženi stranki določene pomanjkljivosti oz. določbe Pravil niso bile v celoti upoštevane, vendar pa ni šlo za take kršitve, ki bi bistveno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo tožeče stranke. Pritožba utemeljeno navaja, da tožena stranka o pritožbi tožeče stranke zoper del odločbe z dne 23. 5. 2013 še ni odločila. Ker s tem v zvezi ni bila izdana drugostopenjska odločba tožene stranke (iz izpodbijane dokončne

Stališče tožnika, da je s pritožbo uspel, ne drži. Davčni organ je namreč z izdajo nadomestnega sklepa saniral zgolj ugotovljene procesne nepravilnosti. Po 242. členu ZUP lahko upravni organ po vloženi pritožbi zadevo reši drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe, v kateri lahko, kot je to v obravnavani zadevi storil tožnik, v celoti ponovi pritožbene ugovore, ki jim davčni organ z nadomestnim sklepom ni sledil. Odločitev, da se tožniku priznajo le stroški pritožbe zoper nadomestni sklep, je po presoji sodišča pravilna in skladna s tarifo Zakona o odvetniški tarifi, po kateri se določbe 3. dela (podpoglavja 4.6) za izvršbo v upravnem postopku uporabljajo smiselno in torej z upoštevanjem specifične ureditve upravnega odločanja.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, zato za odmero samo po sebi ni pomembno, ali je tožnik pridobil soglasje za priklop na javno kanalizacijo že pred izdajo prve odločbe o komunalnem prispevku. Kolikor iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik meni, da je toženka z izpodbijano odločbo svojo prejšnjo odločitev spremenila v njegovo škodo (reformatio in peius), sodišče dodaja, da za to ni nobenih ovir, saj je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dopolnjenega ugotovitvenega postopka in drugačnega dejanskega stanja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe kot iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bil tožniku z odločbo z dne 29. 9. 2008 odmerjen komunalni prispevek za stanovanjski objekt na naslovu A., da se je zoper to odločbo pritožil in da je tožnikova pripomba glede števila zavezancev upravičena in zato upoštevana v novi odločbi. V zvezi s tem prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je v ZK navedenih več lastnikov, zato se vsakemu lastniku izda odločba v sorazmerju njihovih lastniških deležev. To pomeni, da organ nadomestne določbe ni izdal na podlagi 242. člena ZUP, kot to navaja v uvodu izpodbijane odločbe, temveč na podlagi tretjega odstavka 243. člena ZUP. V ZPNačrt rok, v katerem mora občina po uradni dolžnosti izdati odločbo zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ni določen. Takega roka ne določa niti ZUP, kar pomeni, da zakon ne omejuje roka, v katerem je treba izdati odmerno odločbo, zaradi česar upravičenje občine do njene izdaje zaradi zastaranja ne more prenehati. Tudi če je bilo tožniku omogočeno, da je že pred plačilom komunalnega prispevka začel uporabljati komunalno opremo,

Na podlagi vložene pritožbe bi bila pritožniku lahko izdana nadomestna odločba ob upoštevanju njegovega manjšega lastniškega deleža, medtem ko je izpodbijana odločba z vidika tožnice prva odločba, s katero ji je upravni organ odmeril in naložil dolžnost plačila komunalnega prispevka zaradi novo zgrajene komunalne opreme.

Prvostopenjski organ se v obrazložitvi odločbe sklicuje na lastniško stanje, ki da izhaja iz ZK in je razlog za izdajo nadomestne odločbe. Vendar pa sodišče na podlagi predloženih spisov ugotavlja, da je bila tožniku že v prvi odločbi izdana odločba za očitno isto nepremičnino. V ZPNačrt rok, v katerem mora občina po uradni dolžnosti izdati odločbo zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ni določen. Takega roka ne določa niti ZUP, kar pomeni, da zakon ne omejuje roka, v katerem je treba izdati odmerno odločbo, zaradi česar upravičenje občine do njene izdaje zaradi zastaranja ne more prenehati. Tudi če je bilo tožniku omogočeno, da je že pred plačilom komunalnega prispevka začel uporabljati komunalno opremo, njegova obveznost, da prispeva k stroškom za gradnjo komunalne opreme v občini, ni avtomatično prenehala.

Davčni organ prve stopnje je pred odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbi zaradi molka drugostopenjskega organa na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku sam odločil o pritožbi in izdal nov sklep o davčni izvršbi, s katerim je (v celoti) nadomestil svoj sklep, v zvezi s katerim je bila vložena tožba zaradi molka drugostopenjskega organa. Z oper nov izdani upravni akt je bila dovoljena pritožba in tožnik je tako pritožbo tudi vložil (tožena stranka je še ni obravnavala). V taki procesni situaciji pa tožnik po presoji Vrhovnega sodišča nima več pravnega interesa za tožbo zaradi molka organa.