213. člen ZUP

Izrek odločbe ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o katerem predmetu oziroma o katerem zahtevku je z njim odločeno. Tožena stranka bi morala v izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe enotno dovoljenje za prebivanje in delo konkretizirati z navedbo organa, ki ga je izdal, številko dovoljenja in datumom njegove izdaje, torej ga opredeliti tako, da bi bilo nesporno, na kateri akt se njena odločitev nanaša. Izrek, kot ga je oblikovala, pa je po presoji sodišča tudi nejasen. Tožena stranka je navedla, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tožniku "zavrne". "Zavrnitev" in "razveljavitev" sta vsebinsko povsem različna pojma, ki ju ni moč enačiti in zato izrek izpodbijane odločbe s tem, ko govori o "zavrnitvi" že izdanega dovoljenja, ni razumljiv. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer govori o "razveljavitvi", vendar pa to ne more sanirati pomanjkljivosti izreka.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP). Podano je namreč neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, glede vprašanja, kaj v obravnavani zadevi predstavlja zahtevek tožnika, o katerem bi tožena stranka morala odločiti. Jasna in določna opredelitev zahtevka stranke v upravni odločbi je namreč nujna, saj se v izreku upravne odločbe odloči o predmetu postopka in o zahtevku oziroma o vseh zahtevkih stranke (prvi odstavek 213. člena ZUP). Poleg tega pa obrazložitev izpodbijane odločbe ni sestavljena skladno z določbo četrte točke prvega odstavka 214. člena ZUP, po kateri bi moral organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 34. člena ZBPP, postopati in navesti določbe predpisov, na katere se odločba opira.

Čeprav se prvostopenjski organ tako v uvodu kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na prvi odstavek 129. člena ZUP, pa izreka izpodbijanega sklepa ni oblikoval temu ustrezno tako, da bi z njim zavrgel tožnikovo zahtevo oziroma vlogo za odobritev pravnega posla, temveč je v izreku sklepa navedeno, da se zavrže pravni posel. Za takšen izrek pa v opisani zakonski ureditvi ni podlage.

Toženka bi morala ugotoviti, kakšno je (bilo ob vložitvi in dopolnitvi prošnje za BPP) stanje pritožbenega postopka v navedeni pravdni zadevi, ter nato presoditi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev BPP tožniku za zadevni pritožbeni postopek, odločitev o tem pa zajeti v izreku izpodbijane odločbe. Ker tega ni storila, izrek te odločbe ni skladen s prvim odstavkom 213. člena ZUP, prav tako pa tudi ni mogoče zaključiti, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, saj razlogov o tem izpodbijana odločba nima.

Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.

Z nedoločenim izrekom oziroma kopičenjem dejstev v izreku, ki niso hkrati opis očitanega ravnanja, je izrek nejasen, posledično pa se zaradi nejasnega izreka tožniku zmanjšuje možnost učinkovite obrambe. Ugotovitve toženke so nejasne, zato se posledično izpodbijanega akta ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek odločbe ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o katerem predmetu oziroma katerem zahtevku je z njim odločeno. Pri tem je treba upoštevati, da izreka odločbe ni mogoče nadomeščati ali dopolnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.

Iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, o katerih tožnikovih zahtevkih je bilo s tem odločeno. Toženka je to sicer pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka.

Sodišče ugotavlja, da za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep tožnik ne izkazuje pravnega interesa. V konkretni zadevi tako organ v izreku ni odločil o zavrnitvi stroškov odvetniku za zastopanje upravičenke do BPP v pravdnem postopku. Če organ po uradni dolžnosti ne bo sam izdal dopolnilne odločbe, bo moral tožnik najprej doseči odločitev organa o preostalih priglašenih stroških, šele če bo izdan zavrnilni sklep v zvezi z njimi (ali pa če bodo izpolnjene predpostavke za molk organa v zvezi s tem), bo tožnik imel pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z nepriznanimi priglašenimi stroški.

Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi. Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v po

Ne glede na omejitve v zvezi z istočasno prisotnostjo več oseb v prostoru določene velikosti, ki jih je bilo treba upoštevati v času pandemije Covid-19 (kar je nesporno), le-te ne bi smele onemogočiti stranki/am, da prisostvuje/jo ustni obravnavi, torej kot v tem primeru tožniku. Pri tem ni pravno relevantno, da je bil na ustni obravnavi prisoten njegov pooblaščenec, saj ima stranka pravico, da lahko poleg pooblaščenca na obravnavi ali izven nje tudi sama da izjave. Iz izreka odločbe ni mogoče razbrati niti tega, v oddaljenosti koliko metrov od parcelnih meja poteka obremenitev in kakšne so njene prostorske meje, niti ni v izreku opredeljen potek varovalnega pasu daljnovoda, kot tudi ne točna lokacija stebrov in dostopne poti na zemljišču, kar po oceni sodišča pomeni, da izrek ni dovolj določen in jasno formuliran, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Opis vsebine služnosti, kot izhaja iz izreka odločbe, je preskop oziroma premalo natančno definiran, zlasti v delu, ki se nanaša na prepovedi oziroma omejitve, ki jih mora oziroma bi jih moral po služnostni pogodbi trpeti služnostni zavezanec - tožnik.

Sodišče pritrjuje tožniku, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, o katerih zahtevkih tožnika je bilo s tem sklepom odločeno. Toženka je to sicer pojasnila v obrazložitvi sklepa, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. V izreku bi namreč morala toženka točno navesti, kateri so tisti zahtevki, ki jih je uveljavljal tožnik, pa je zanje ocenila, da do njih ni upravičen.

Kolikor bi toženka izdala odločbo, ki bi imela naravo predloga sporazuma, bi to moralo iz akta (in njegovega izreka) izhajati. V obravnavani zadevi pa to ne izhaja, pač pa iz odločbe izhaja naložitev obveznosti. Toženka bi lahko na podlagi drugega odstavka 213. člena ZUP, v kolikor bi želela, da je njena odločitev pogojna, določila, da je glede na področni zakon, oziroma naravo zadeve, njena odločitev sprejeta pod pogojem (conditio). V obravnavanem primeru bi to lahko bil sklenjen sporazum o odškodnini, kar pa ne iz prve in ne iz tretje točke izreka, ki se nanaša na tožnika, ne izhaja, pa tudi ne iz druge točke v smislu, da je dosežen sporazum pogoj za izdajo odločbe. Iz odločbe bi moralo izhajati, na kakšen način je bil določen kot delodajalec pri katerem je bolezen nastala, in kako je toženka ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine. Dejstvo je, da tudi kolikor bi toženka izdala odločbo iz katere bi izhajalo, da je sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma, da toženka odloča o obveznosti delodajalca, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine, kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan, torej

V izreku je prvostopenjski organ le delno povzel prvi odstavek 19. člena Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah ter se skliceval na predpisane deleže prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč pri izvajalcih javne službe zbiranja in upravljavcih pokopališč. Iz izreka pa določno ne izhaja, od katerih izvajalcev javnih služb in upravljavcev pokopališč mora tožnica zagotoviti prevzem in obdelavo odpadnih nagrobnih sveč ter v kakšnih količinah. Izrek izpodbijane odločbe je zato v nasprotju z določbo šestega odstavka 213. člena ZUP, saj vsebuje le reference na pogoje predpisa.

Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.

Izrek izpodbijane odločbe nima (izrecnega) zavrnilnega dela, temveč negativna odločitev samo implicitno izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Izrek tako ni skladen z 213. členom ZUP, ker ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj toženec določenih stroškov ni priznal kot upravičenih, še več - iz obrazložitve sploh ni jasno razvidno, da določeni stroški, ki jih je tožnica (očitno) štela kot upravičene, niso bili priznani, temveč lahko do takšnega sklepa pripelje šele vsebina tožničine vloge, s katero se je prijavila na Javni poziv.

Toženka bi morala presoditi, ali Poročilo vsebuje vse podatke, ki jih mora vsebovati po Uredbi 1, in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba 1 zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo 1 predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je akt iz tega razloga nezakonit.

V prvem delu ožje obrazložitve je prvostopenjski organ ustrezno pojasnil, da odloča v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča ustrezno in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 7. člena ZIN obrazložil, da je rok 180 dni za izvršitev zadevnega ukrepa določil na podlagi zahtevnosti oziroma obsega gradnje, iskanja izvajalca ter letnega časa.

Tožeča stranka ni bila uvrščena ali izključena iz v izreku vsebovanega seznama upravičencev do nepovratnih sredstev. Kot nosilka pravice sploh ni razvidna iz izreka. To pomeni le eno, da tožena stranka o zahtevku tožeče stranke (še) ni odločila. Zapisanega ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer pojasnila, zakaj ne more tožeči stranki dodeliti nepovratnih finančnih sredstev. Kot rečeno, se zgolj z izrekom odloči o pravici ali obveznosti stranke. Ta izraža vsebino in je zato najpomembnejši del odločbe. Samo izrek postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv.

Izrek izpodbijanega sklepa je zasnovan tako, da je odločeno o priznanih stroških nudenja brezplačne pravne pomoči v znesku 509,37 EUR (I. točka izreka), nima pa izrek izpodbijanega sklepa zavrnilnega dela. Po določbi prvega odstavka 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank. Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe (ne pa njena obrazložitev) namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje ter se izvršuje. V izreku bi namreč moral Organ za brezplačno pravno pomoč točno navesti, kateri so tisti stroški nudenja brezplačne pravne pomoči, ki jih je uveljavljal tožnik, pa jih ni priznal oziroma jih je zavrnil. Organ za brezplačno pravno pomoč je to sicer res pojasnil v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne more nadomestili ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. Če iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da tožena stranka ni ugodila zahtevku stranke v celoti, mora biti to