29. člen ZDen

Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izh

Organ je glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa, in ob upoštevanju določb zakona (ZDen in SPZ), pravilno zaključil (in pri tem gre za pravno presojo, ki jo je dolžan opraviti upravni organ in ne izvedenec), da gre v tem delu obravnavane nepremičnine za novo stvar. Pravilnost zaključka potrjujejo predvsem ugotovitve (izhajajoč iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca B.B., ki jim tudi sodišče v tem delu celoti sledi) o izvršenih delih v obravnavani nepremičnini, ki je bila ob podržavljenju hotel, sedaj pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju. Sodišče se pridružuje mnenju organa, da je z izvedenimi deli prišlo do bistvene spremembe namembnosti - iz poslovno-gospodarskega objekta v stanovanjski objekt. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, ni bistveno, ali je prišlo do povečanja površine ali ne, temveč je bistven obseg in vsebina sprememb na obravnavanem objektu oziroma nepremičnini. Odškodovanje iz naslova denacionalizacije ne sme preseči vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj bi to pomenilo, da bi upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot bi bil upravičen glede na določbe ZD

V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini.

Med strankami je nesporno, da se v nepremičnini s parc. št. 227/1 nahajajo stanovanja, glede katerih so vzpostavljena najemna razmerja. Upravni organ bi tako moral glede na takšno dejansko stanje vrniti to nepremičnino z vzpostavitvijo lastninske pravice, ne pa odločiti tako, da je (zgolj) navedel, da se 1567/1629-tin te nepremičnine vrne.

Če je bila ob času nacionalizacije nepremičnina v solasti več solastnikov, se podržavljena nepremičnina vrača v skladu s podržavljenimi deleži solastnikov te stavbe. Pri tem se ne sme solastniški delež izračunavati na podlagi površin iz nacionalizacije izvzetih stanovanj. Stanovanja, ki so bila ob nacionalizaciji izvzeta iz nacionalizacije, se ne vračajo, saj niso bila niti nacionalizirana in tudi ne morejo biti predmet kakršnekoli obravnave v denacionalizacijskem postopku.

Določba prvega odstavka 29. člena ZDen se ne nanaša le na najemna razmerja, ampak tudi na temu podobna razmerja. Če bi se ugotovilo, da v stanovanjih živijo osebe, ki so bile ob uveljavitvi SZ imetniki stanovanjske pravice in so kot takšni namesto sklenitve najemne pogodbe (prim. 147. člen SZ), izkoristili pravico do odkupa po privatizacijskih določbah SZ (prim. 117. člen SZ), vendar so bile kasneje pogodbe ugotovljene za nične, zaradi razpolaganja v nasprotju z 88. členom ZDen, po oceni pritožbenega sodišča obstojijo ovire za vrnitev stanovanj v last in posest (razen v primerih neupravičene odklonitve sklenitve najemne pogodbe z lastnikom). V takšnem primeru gre za najemnemu razmerju podobno razmerje, tako da je mogoča le vrnitev z vzpostavitvijo lastninske pravice.

Po določbi 29. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po TZIKS, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, in tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče, je odlok, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen.

V odškodnino dano ustrezno nadomestno zemljišče je edina pravno relevantna okoliščina, ki bi pomenila, da ni podana upravičenost do denacionalizacije (ne pa odškodnina v denarju, tudi če bi bila prisilno izterjana oziroma izplačana).

Brez pravne podlage je tožbena trditev, da parcel, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč glede na določilo 19. in 20. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Po tretjem odstavku 27. člena ZDen se podržavljena zemljišča, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, in bi bila z vračilom v last in posest okrnjena funkcionalnost kompleksov zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov, vračajo tako, da se na kompleksu vzpostavi solastninska pravica.

Pri vračanju zaplenjenega premoženja po ZIKS v okoliščinah, kakršne so ugotovljene v tej zadevi (zaplemba pred 31.12.1958, kazen zaplembe je bila razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom) veljajo omejitve, ki jih določa III. poglavje ZDen. To pomeni, da je mogoče tožnikom stanovanjsko hišo, vrniti samo v last. Glede na veljavno sklenjeni najemni pogodbi s toženci, kot prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, vrnitev v posest ni mogoča.

Denacionalizacijska upravičenka, ki ji je bila zaradi izpolnjenih pogojev iz drugega odstavka 29. člena ZDen, stanovanjska hiša vrnjena v last, ima glede stanovanj v vrnjeni nepremičnini, obremenjenimi z najemnimi razmerji, le tiste pravice oziroma upravičenja, ki izhajajo iz določb 125. člena Stanovanjskega zakona. Ta določba je ne upravičuje k izpraznitvenim zahtevkom ali k zahtevku, po katerem mora prvotoženka, ki je kot najemodajalka sklepala najemne pogodbe, ostalim tožencem priskrbeti druga primerna stanovanja.

Ni podana pravna podlaga za vračanje arondiranih zemljišč v postopku denacionalizacije po 29. točki 3. člena ZDen, če so upravičenci dobili ustrezna nadomestna zemljišča.

Izvršitev denacionalizacijske odločbe glede vrnitve stanovanj, v katerih so najemniki, v last in posest pomeni izročitev ključev izpraznjenih stanovanj skrbniku za poseben primer. Ta izvršitev pa ni izvedljiva, ker zavezanka (občina) ne razpolaga s ključi izpraznjenih stanovanj.

Upravičenja, ki gredo imetnikom stanovanjske pravice, je občan lahko pridobil tudi na neformalen način, z izpolnjevanjem pogojev za uporabo stanovanja in pretekom roka iz 18. člena ZSR, v katerem bi ga stanodajalec sicer lahko izselil iz stanovanja. Z določbo 147. člena SZ je zakonodajalec določil spremembo (pravno preoblikovanje) stanovanjskega razmerja v najemno razmerje in s tem dal pravno varstvo tistim, ki jim je bilo stanovanje na podlagi stanovanjske pravice zakonito dodeljeno. Sprememba statusa prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice zato ni možno šteti kot nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Oprostitev plačila sodnih taks pri družbah ni mogoča, ker je ogrožanje preživljanja družbe že pojmovno izključeno.

Odločitev, da se hiša vrne ne le v last ampak tudi v posest, ima podlago v prvem odstavku 29. člena ZDen. Namreč med postopkom niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi predstavljale oviro za vrnitev hiše v posest v smislu drugega odstavka 29. člena ZDen.

ZDen določa različne pogoje denacionalizacije po posameznem pravnem temelju, pa tudi upravičenci do denacionalizacije v konkretnem primeru glede na zaplembo oziroma arondacijo so različni.

Zakonska določba 1.odst. 72. člena ZDen ne ureja pogojev za denacionalizacijo, saj so ti določeni v 3., 4. in 5. členu ZDen, pač pa določa le merila za vštevanje ali nevštevanje prejete odškodnine. Upoštevanje prejete odškodnine v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen ne pomeni le vrnitve prejetega denarja ali vrnitve prejetega nadomestnega zemljišča, kot se zavzema revizija. Upoštevanje je širši pojem od vrnitve in zajema tudi tak način upoštevanja, kot sta ga uporabili obe sodišči, ko sta za vrednost prejetih nadomestnih zemljišč sorazmerno zmanjšali višino solastnih deležev na podržavljenih nepremičninah, ki jih je treba vrniti predlagateljem in upravičencema. Tako bodo dobili ustrezno manjše solastne deleže, kot so jim bili dejansko podržavljeni, zato pa bodo obdržali nadomestna zemljišča.

Ne gre za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnega kompleksa (19/2 ZDen), kadar zavezani Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS obstoja kompleksa po določilu 27. člena ZDen ne zatrjuje, drugi zavezanec, uporabnik zemljišča, ki to zatrjuje, pa je imel pravico obdelovati zemljišče le do konca leta 1998.

Res ZDen lastninska razmerja ureja le z učinkom za naprej, vendar to ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima tistih upravičenj, ki mu jih daje sam zakon še pred pridobitvijo lastninske pravice na denacionaliziranem premoženju. Tako upravičenje zakon daje denacionalizacijskemu upravičencu prav v določbi drugega odstavka 72. člena. Daje ga tistemu upravičencu, ki zahtevo za denacionalizacijo vloži in v denacionalizacijskem postopku tudi uspe. Za denacionalizacijskega upravičenca zato uspešen izid denacionalizacijskega postopka pomeni, da mu upravičenje do odškodninskega zahtevka gre od trenutka, ko mu to pravico daje zakon sam, torej od dneva uveljavitve zakona. Eden od elementov za ugotavljanje koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi bila nepremičnina v njegovi uporabi oziroma upravljanju, je lahko najemnina, kot sta jo ugotovili obe nižji sodišči, ni pa to edini element. Ta najemnina ne bi v celoti ostala upravičencu, saj bi imel v zvezi z uporabo oziroma upravljanjem nepremičnine tudi določene stroške, ki jih je potrebno odšteti. Zato je treba najemnino zmanjšati za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih ob normalnem teku stvari moral upravičenec

Najemniki stanovanj svojih pravic in pravnih koristi glede odkupa ali najema stanovanj in stanovanjskih hiš ne morejo uveljavljati v postopku denacionalizacije (1. odst. 24. ter 2. in 3. odst. 29. čl. ZDen), SZ pa daje najemniku možnost uveljavljanja nakupa in pravic najemnika na druge načine (zlasti 125. člen). Najemnik v postopku denacionalizacije ne varuje svojih pravic in pravnih koristi, zato nima položaja stranke v tem postopku (60. člen ZDen). Določba 63. člena ZDen omogoča po pristojnem organu ugotovitev državljanstva upravičenca, če ni vpisan v evidenco o državljanstvu, organi v postopku denacionalizacije pa morajo upoštevati pravnomočno odločbo o tem.