208. člen ZUP

V izreku odločbe bi moralo biti navedeno, na kateri parceli se je v času podržavljenja nahajala ledenica (katere obstoj je sicer za tožnika tudi sporen), prav tako pa bi moralo biti navedeno, del katerih parcel v času podržavljenja sta sedaj parceli št. 568/2 izmere 26 m2 in št. 572/17 izmere 254 m2, in za kateri je tudi določena odškodnina. Tako izhaja tudi iz 66. člena ZDen. V obrazložitvi odločbe je organ sicer (opredeljene) manjkajoče podatke navedel, vendar pa s tem nepopolnost izreka ni sanirana. Organ ne bi smel izdati odločbe pred vročitvijo poziva strankam na posredovanje morebitnih pripomb na dodatne navedbe organa in iztekom roka po pozivu.

Če je na zastavljeno pravno vprašanje odgovor jasen že na podlagi zakonskih določb, ki ne terjajo posebne razlage, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se zahteva vlagateljic, za premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. A.A., zavrne. Tak izrek pa po presoji sodišča ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti. Nedoločnosti izreka namreč ni mogoče sanirati s tem, da se vrsta premoženja, katerega vrnitev je bila zahtevana in o čemer naj bi organ odločil, navede v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožniki imajo prav, da je izrek tisti sestavni del odločbe, ki edini postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. V izreku izpodbijane odločbe bi moralo biti navedeno podržavljeno premoženje, za katero je denacionalizacija zavrnjena oziroma na katero se nanaša odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo. Ni mogoče šteti, da je nepopolnost izreka zaradi njegove nedoločnosti sanirana s tem, ko je zahtevek glede nepremičnin naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V izreku izpodbijane odločbe niso navedene podržavljene nepremičnine (z navedbo zemljiških parcel), na katere se nanaša odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo, zato izrek ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti. Pri tem sodišče poudarja, da navedene nepravilnosti ni mogoče sanirati tako, da se manjkajoča vsebina izreka navede v obrazložitvi odločbe.

S prvo točko izreka izpodbijane odločbe je upravni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo po pok. A.A., ne da bi navedel stranko. Tak izrek je nejasen in z njim tudi ni bilo odločeno o zahtevkih vseh strank, ki so sodelovale v denacionalizacijskem postopku. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta se tožnika vključila v postopek že na naroku dne 7. 9. 1993, bi moral upravni organ v postopku ugotoviti, kakšen status pripada tožnikoma, ki sta kot pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke vstopila v že uveden postopek v času, ko rok za vlaganje zahtevkov za denacionalizacijo še ni potekel, in ki sta bila ves čas postopka tudi obravnavana kot stranki. Šele po tem bi upravni organ lahko odločil, ali je aktivna ligitimacija za obravnavanje zahtevka, ki sta ga tožnika postavila z izjavo, podano na zapisnik pri upravnem organu, podana. Če aktivna legitimacija tožnikov ne bi bila podana, bi moral upravni organ o tem odločiti in v izreku navesti tudi vlagatelje, na katere se nanaša vsebinska odločitev o zahtevi za denacionalizacijo. Podlaga za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih sta lahko le ZDen in ZUP/86, ne pa stališče, ki temelji na sodni praksi

Drugostopenjski organ je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, saj iz 1. točke izreka drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi ta organ odpravil odločbo prve stopnje v 3. točki izreka, temveč je odločil zgolj to, da se pritožbi ugodi in nadomestil znesek priznane odškodnine v 3. točki izreka prvostopne delne odločbe z zneskom, ki ga je izračunal sam v pritožbenem postopku. To pa je v nasprotju z določbo 243. člena ZUP/86, pa tudi v nasprotju z 208. členom ZUP/86.

Sodišče ugotavlja, da je izrek drugostopne odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. V njenem izreku namreč manjka odločitev o tožničini pritožbi, iz obrazložitve pa izhaja, da bo o zahtevku tožnice za denacionalizacijo nepremičnine moral organ prve stopnje ponovno odločati v skladu z napotili drugostopne odločbe.

Odgovornost glavnega zavezanca po določbah CZ (1990) ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici.

Oseba, ki je odgovorna za carinski prekršek, ker blaga v tranzitu ni predala namembni carinski izpostavi, je prva, ki pride v poštev kot carinski zavezanec.

Ker v izreku odločbe, ki se izvršuje, ni bilo odločeno o premičnih stvareh, katerih vračilo je tožnik tudi uveljavljal v denacionalizacijskem postopku, je bila kršena določba 1. odstavka 208. člena ZUP 1986.

Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 208. člena ZUP 1986 mora upravni organ odločiti o zahtevku stranke v celoti. Vloga je nepopolna, če ne vsebuje vseh podatkov in dokazil, ki jih zahteva 1. odstavek 62. člena ZUN. Če je vloga nepopolna, mora upravni organ ravnati v skladu z 68. členom ZUP 1986 in stranko pozvati, da vlogo dopolni.

Iz izreka ni razvidno, zaradi katerega predhodnega vprašanja se prekinja upravni postopek, izrek je tudi v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. S tem pa so bila kršena pravila postopka (208. in 209. člen ZUP/86).

Če iz izreka ni razvidna obveznost, ki se nalaga stranki, izrek ni konkretiziran in jasen.

Odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča mora biti konkretizirana glede vseh okoliščin, izrek odločbe pa jasen in določen. Če odločba ni takšna, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS).

V izreku odločbe z dne 17. 1. 2001 je odločeno, da se prvostopna odločba v celoti odpravi, z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka izrek odločbe popravila tako, da se prvostopna odločba odpravi le delno. To ni poprava pomote v odločbi, ki bi jo bilo mogoče sanirati z uporabo določbe 219. člena ZUP/86. S takšno popravo je tožena stranka posegla v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, saj je odločbo spremenila. Sprememba izdane (vročene) odločbe pa je dovoljena le na podlagi rednega oziroma izrednega pravnega sredstva. Izrek izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka odločila, da se pritožbi ugodi tako, da se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje (prvi odstavek izreka izpodbijane odločbe), v preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila (drugi odstavek izreka), je v nasprotju sam s sabo oziroma ni določen in razumljiv.

Ker je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se pritožbi delno ugodi, istočasno pa prvostopna odločba odpravi, je tak izrek nepopoln, nejasen in nedoločen, hkrati pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Odločba je zato bistveno pomanjkljiva, kar narekuje njeno odpravo.

Določba 2. odstavka 45. člena ZDavP je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu določa, da pritožba (zoper sklep o prisilni izterjavi) ne odloži začetega postopka prisilne izterjave. Posledica te določbe za stranke je torej, da bo kljub pritožbi izterjava izvršena, zato je treba v skladu s 5. odstavkom 208. člena ZUP/86 stranko s tem seznaniti v izreku upravnega akta. Drugi del določbe 2. odstavka 45. člena ZDavP, ki določa, da lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi pa zgolj nalaga davčnemu organu preizkus prvostopnega sklepa tudi z navedenega vidika, zato ta del določbe ne spada v izrek upravnega akta. V izreku upravnega akta mora biti torej naveden le pravni učinek, ki ga za pritožnika povzroči vložena pritožba.

Izrek prvostopne odločbe, ki razlaga vključitev v sistem ravnanja z odpadki tako, da se prevzame ustrezno število ločenih tipiziranih posod za komunalne odpadke, ni jasen in določen. Ker nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba. Ker sodišče prve stopnje takšne odločbe ni odpravilo, je bistveno kršilo pravila postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na odločitev.

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen (začasna odredba) ne more biti več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov.