3. člen ZPPreb-UPB1

Središče tožničinih življenjskih interesov je na naslovu C.. Dokazna ocena organa prve stopnje je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (je vestna, skrbna in analitično sintetična) in vsebinsko prepričljiva. Predmet tega postopka je ugotavljanje tožničinega dejanskega stalnega prebivališča in ne, ali na naslovu stalnega prebivališča res živijo priče.

Tožnik zatrjuje, da je njegov naslov stalnega prebivališča B., na katerem prejema pošto in vabila za volitve ter opravlja volitve, vendar pa s tem ni izkazal, da je na navedenem naslovu središče njegovih življenjskih interesov.

Organ je glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa, in ob upoštevanju določb zakona (ZDen in SPZ), pravilno zaključil (in pri tem gre za pravno presojo, ki jo je dolžan opraviti upravni organ in ne izvedenec), da gre v tem delu obravnavane nepremičnine za novo stvar. Pravilnost zaključka potrjujejo predvsem ugotovitve (izhajajoč iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca B.B., ki jim tudi sodišče v tem delu celoti sledi) o izvršenih delih v obravnavani nepremičnini, ki je bila ob podržavljenju hotel, sedaj pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju. Sodišče se pridružuje mnenju organa, da je z izvedenimi deli prišlo do bistvene spremembe namembnosti - iz poslovno-gospodarskega objekta v stanovanjski objekt. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, ni bistveno, ali je prišlo do povečanja površine ali ne, temveč je bistven obseg in vsebina sprememb na obravnavanem objektu oziroma nepremičnini. Odškodovanje iz naslova denacionalizacije ne sme preseči vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj bi to pomenilo, da bi upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot bi bil upravičen glede na določbe ZD

Razlikovanje, ki je z vidika pogoja bivanja v triletnem časovnem obdobju pred prodajo stanovanja vzpostavljeno med osebami, ki so v stanovanju dejansko bivale določeno časovno obdobje, in tistimi, ki so bili poleg tega v njem tudi stalno prijavljeni (2. točka drugega odstavka 96. člena Zdoh-2), ni nerazumno, terja ga namen davčne oprostitve, na katero se sklicuje revident, in sicer da se z ugodnostjo stimulira kupovanje nepremičnin za reševanje lastnega stanovansjkega vprašanja ne pa za preprodajo.

Opredelitev stalnega prebivališča iz določbe 3. točke 3. člena ZPPreb kaže, da mora posameznik za prijavo stalnega prebivališča kumulativno izpolnjevati tako subjektivni pogoj, to je namen bivanja v točno določenem kraju in objektivni pogoj, to je, da tam tudi dejansko prebiva. Tožnica objektivnega pogoja za prijavo stalnega prebivališča ne izpolnjuje. Iz zbranih dokazov namreč izhaja, da se pretežni del časa zadržuje na območju Republike Srbije in da ima kot državljanka te države tam tudi prijavljeno prebivališče. Njena medicinska dokumentacija izkazuje, da se zdravi v tamkajšnjih zdravstvenih ustanovah, sama pa navaja, da je tam tudi zaradi terapevtskega zdravljenja v zdraviliščih.

Zakon izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Navedene določbe mora upoštevati tudi upravni organ, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, ko bi upravni organ osebi prijavil stalno ali začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja ali celo, da se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo, oziroma da lastnik nepremičnine sploh ne bi bil seznanjen s takšno prijavo.

Četudi tožnica občasno prihaja v Slovenijo, kjer živi njena sestra, to še ne pomeni, da je v Sloveniji središče njenih življenjskih interesov v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb.

Prvostopenjski organ bi moral dokazovanje s pričami, ki jih je že vabil, tudi izpeljati in ni dopustno, da je dokazovanje z nekaterimi pričami „obstalo“ samo iz razloga, ker se vabljene priče vabilu na zaslišanje niso odzvale. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica za dan 30. 4. 2008 sicer res vabljena, da se jo seznani z ugotovitvami postopka (do tedaj sta dve vabljeni priči podali pisni izjavi) in da se na to vabilo ni odzvala. Vendar pa je organ tudi še po tem datumu vabil dve priči. Tako je bila edina priča, ki se je na zaslišanju odzvala, zaslišana dne 12. 5. 2008, torej potem, ko naj bi bila tožnica seznanjena z ugotovitvami postopka. Tožnica pred izdajo odločbe tako ni bila seznanjena o tem, kar je ta priča izpovedala. Tožnica tudi ni bila vabljena na zaslišanje prič, čeprav ima kot stranka v postopku pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi pravico, da pričam postavlja vprašanja. To pa pomeni, da tožnica v postopku ni imela možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi.

V izreku izpodbijane odločbe je organ odločil (zgolj), da se tožnici vpiše novo stalno prebivališče na naslovu v tujini, in sicer na območju, ki ni pod jurisdikcijo Republike Slovenije, to je v Črni Gori. Tak izrek ni v skladu z določbo šestega odstavka 8. člena ZPPreb.

Za ugotavljanje stalnega prebivališča je bistveno zgolj to, da nekdo na določenem naslovu dalj časa živi in da je tam središče njegovih življenjskih interesov, kar se kaže na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi in pri tem ni bistveno to, ali je najemna pogodba sklenjena za določen ali nedoločen čas.

V opisu dejanskega stanja bi morala biti zakonska znaka, da je storilka stanodajalka in da gre za nastanitveni objekt, konkretizirana z okoliščinami, ki bi utemeljevale zaključek, da je 1) storilka fizična oseba, ki proti plačilu sprejema goste na prenočišče oziroma počitek in se po predpisih o gostinstvu šteje za sobodajalca ali v okviru svoje dejavnosti posameznikom nudi začasno nastanitev ter da 2) gre za prostor, namenjen nastanitvi posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele, socialnovarstveni zavodi in drugi objekti, namenjeni skupinski nastanitvi ali izvajanju dejavnosti, ki vključuje 24-urno bivanje).

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča gre za pregled nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. Izpodbijana odločba sama po sebi ne vpliva na morebitna nerešena premoženjskopravna razmerja tožnika s prejšnjo lastnico stanovanja, ki se rešujejo v posebnem sodnem postopku. Do tožnikovih navedb o domnevnih nepravilnostih v zvezi z deložacijo se tako sodišče v tem postopku posebej ne opredeljuje, ker je to stvar drugega sodnega postopka in ker tožnik v tem upravnem sporu ni predložil pravnomočne sodne odločbe glede morebitne nezakonitosti prisilne izselitve iz stanovanja, kar bi implicitno utegnilo pomeniti, da mu je bilo nezakonito preprečeno, da bi živel na navedenem naslovu.

Lastna soba v hiši staršev, hladilnik in občasno kupovanje hrane zase ne zadoščajo za zaključek, da je toženec v času sporne vročitve živel v ločenem gospodinjstvu, če so za vse ostale toženčeve potrebe takrat še skrbeli toženčevi starši. Bistveno je, da je med tožencem in ostalimi prebivalci iste stanovanjske hiše vendarle obstajala tako tesna bivanjska povezanost, da je vročevalec lahko upravičeno domneval, da gre za člane istega gospodinjstva.

Prebivališče opredeljujejo podatki o občini, naselju, ulici, hišni številki ter oznaki stanovanja; ne gre torej samo za podatek o naselju. Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno, kje posameznik dejansko stalno prebiva, ne pa, zakaj tam stalno živi. Dokaz z zaslišanjem oziroma izjavo stranke pride v poštev, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov.

V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se ugotavlja naslov, kjer posameznik dejansko prebiva. Odločitev v ničemer ne posega in ne vpliva na sodne postopke, ki tečejo pred drugimi sodišči v zvezi z zatrjevano nezakonito izselitvijo tožnice iz stanovanja na naslovu, kjer je imela doslej prijavljeno stalno prebivališče. Ker tožnica v upravnem sporu ni predložila pravnomočne sodbe o tem, da je bila zatrjevana prisilna izselitev iz omenjenega stanovanja nezakonita, kar bi pomenilo, da ji je bilo nezakonito preprečeno, da bi živela na želenem naslovu, sodišče nima podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka.

Prvostopenjski organ je na podlagi izpovedb nekaterih zaslišanih prič sklepal, da tožnik dejansko stalno prebiva na določenem naslovu. Tožnik ugovarja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj upravni organ ni zaslišal s strani tožnika predlaganih prič, s čimer se sodišče strinja. Prvostopenjski organ je namreč od teh prič zaslišal le eno, ki ni vedela povedati, kje tožnik dejansko živi, ostalih treh pa ni zaslišal, niti ni obrazložil, zakaj temu tožnikovemu dokaznemu predlogu ni sledil. Prvostopenjski organ je sicer kot priči na zaslišanje vabil tudi tožnikova starša, ki pa se vabilu nista odzvala. Glede na to, da naj bi tožnik po mnenju prvostopenjskega organa živel prav pri starših, bi ju moral prvostopenjski organ še enkrat vabiti na zaslišanje.

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, ni pa bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji, oziroma iz kakšnih razlogov se je odselil. Gre za ugotovitveno odločbo, ki pomeni zgolj registracijo obstoječega stanja in za posameznika ne more imeti nobenih posledic v smislu spremembe lastništva ali podobnega. Sprememba stalnega prebivališča tožnice tudi nima nobene povezave s tem, da po ZDen najemnega razmerja zoper voljo najemojemalca ni mogoče odpovedati, dokler najemodajalec najemojemalcu ne povrne vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. Sprememba stalnega prebivališča namreč v tem primeru ni povezana z veljavnostjo najemne pogodbe.

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, ni pa bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji. Sprememba stalnega prebivališča in s tem izpodbijana odločba ne vplivata na morebitna nerešena premoženjska razmerja tožnika z njegovo bivšo partnerko, ki se rešujejo v drugem sodnem postopku.

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, in ne okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji.

Organ za brezplačno pravno pomoč svoje odločitve ne bi smel opreti zgolj na podatke, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc, pač pa bi moral razčistiti, kje prosilec dejansko živi.