VSM sodba in sklep Kp 388/98

Pritožbi zagovornice obt. I.K. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu, spremeni tako, da se mu na prvi stopnji izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora zniža na 1(eno)leto zapora.
Pritožbe obt. D.P., njegovega zagovornika in zagovornika obt. R.E. se zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obt. R.E.in D.P. se po četrtem odstavku 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.
Pripor zoper obt. I.K., odrejen iz pripornega razloga iz 3.točke drugega odstavka 201.člena ZKP, se odpravi.
Z napadenim delom zgoraj navedene sodbe je sodišče prve stopnje obt.
I.K., R.E.in D.P. spoznalo za krive, in sicer obt. I.K. nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1.točki prvega odstavka 212.člena Kazenskega zakonika (KZ), obt. R.E.in D.P. pa nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1.točki prvega odstavka 212.člena KZ v zvezi s 27.členom KZ in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196.člena KZ. Obt. K. je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, obt. R.E in D.P. pa za vsako kaznivo dejanje kazen eno leto zapora, nakar je obt. P. v skladu z 2.točko drugega odstavka 47.člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in 8 mesecev zapora, obt. E. pa je preklicalo pogojno obsodbo iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 27.06.1997 opr.štev. K 126/97, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po 1.točki prvega odstavka 212.člena v zvezi s 25.členom KZ določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in mu nato po 2.točki drugega odstavka 47.člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. V skladu s prvim odstavkom 49.člena KZ je sodišče obt. I.K. in R.E. v izrečeni kazni vštelo čas, prebit v priporu, obt. D.P. pa čas, ko mu je bila odvzeta prostost. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče vse tri obtožence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 97.člena ZKP je odločilo, da obremenjujeta nagradi zagovornikov obt.
K.in E. proračun, obt. P. pa je naložilo plačilo nagrade svojega zagovornika.
Zoper to sodbo so se pritožili: obt. D.P. smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe se da razbrati, da se zavzema za razveljavitev napadene sodbe; zagovornik obt. D.P.iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom; zagovornik obt. R.E. iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo razveljavi in zagovornica obt. I.K. zaradi odločbe o kazenski sankciji.
Pritožbenemu sodišču predlaga, naj obtožencu izreče ustrezno nižjo kazen.
V skladu z določbo prvega odstavka 378.člena ZKP je pritožbeno sodišče obvestilo o seji senata višjega državnega tožilca v Mariboru, vse tri obtožence in njihove zagovornike. Višji državni tožilec in obt. K. se je nista udeležila, ker pa sta bila o njej v redu obveščena, je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378.člena ZKP v njuni odsotnosti.
Pregled zadeve na pritožbenem sodišču je pokazal, da je utemeljena le pritožba zagovornice obt. I.K.
K I odločbe: Zagovornik obt. D.P. v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2., 8. in 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP. Prva kršitev naj bi obstajala zato, ker da je v obravnavani zadevi sodila sodnica (predsednica senata), ki glede na določilo prvega odstavka 39.člena ZKP ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti, druga zato, ker da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo oprlo na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati, tretja pa zato, ker da je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe nerazumljiv, kot naj bi bili nejasni razlogi o tem, zakaj sodišče šteje obt. P.za pomagača.
Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi.
Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 02.03.1998, ko je bilo pri zaslišanju ošk. I.F. ugotovljeno, da je bila s tem kaznivim dejanjem, ki naj bi ga storil obt. P., posredno oškodovana predsednica razpravljajočega senata, postopalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 40.člena ZKP. Vendar se sme pritožnik na kršitev zakona iz 2.točke prvega odstavka 371.člena ZKP sklicevati v pritožbi, če nanjo ni mogel opozoriti med glavno obravnavo, ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384.člen ZKP). Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi obt. P. ali njegov zagovornik potem, ko sta zvedela za gornjo okoliščino, opozorila na kršitev določbe 2.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, pa je zato uveljavljanje te kršitve v pritožbi neupoštevno.
Prav tako ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8.točke prvega odstavka 371.člena ZKP. Res je sicer, da sodišče prve stopnje šteje krivdo obt. P.in E. za dokazano na podlagi zagovora soobt. I.K., vendar ob priznanju tega obtoženca gre še za druge dokaze. Povsem nesporno je namreč bilo 16.07.1997 vlomljeno v izložbo trgovine B. v Mariboru, dne 26.07.1997 pa v trgovino J. sport v Mariboru. Iz obeh trgovin so bili iznešeni v izreku napadene sodbe pod IA navedeni predmeti, od katerih je obt. K. eno trenerko prodal B.H. Zato je predlog zagovornika obt. P., da bi moralo sodišče prve stopnje oprostiti tudi obt. K., že na meji neresnosti. Sicer pa ZKP nikjer ne določa, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na zagovor enega od soobtožencev. Določbe 330.člena ZKP namreč pravijo, da priznanje obtoženca na glavni obravnavi, pa naj je še tako popolno, ne odveže sodišča dolžnosti, da izvede še druge dokaze, to pa je v obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo.
Po oceni pritožbenega sodišča tudi opis kaznivega dejanja v izreku napadenega dela sodbe pod IA ni nerazumljiv, kakor tudi niso nejasni razlogi o tem, zakaj je obt. P. šteti za pomagača. Izrek sodbe namreč v zadostni meri opisuje vlogo obt. P., ko mu očita, da je 16.07.1997 s svojim osebnim avtomobilom soobt. K. in R.E. odpeljal na Slomškov trg v Mariboru in obt. K.izročil polivinilasto vrečko, v katero je ta nato spravil ukradene stvari in da je bil dne 26.07.1997 navzoč, ko je obt. E. s svojim osebnim avtomobilom odpeljal na Glavni trg v Mariboru obt. K., na kar je ta vlomil v trgovino J. sport. Iz opisa obeh navedenih kaznivih dejanj tudi izhaja, da sta ukradene predmete od obt. K. prevzela obt. P. in E. Pritožbeno sodišče zato meni, da opis kaznivih dejanj v prvi in drugi alinei obsodilnega izreka pod A ni nerazumljiv. Pritožbeno sodišče pa tudi ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe, čeprav skope, navedlo vendarle zadostne razloge o tem, zakaj je štelo za dokazano, da je obt. P. s svojim ravnanjem nudil pomoč obt. K. pri storitvi kaznivih dejanj.
Podan pa tudi ni v pritožbah obt. P., njegovega zagovornika in zagovornika obt. R.E. uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da sta obt. R.E. in D.P storila očitani jima kaznivi dejanji, opisani v prvostopnem krivdnem izreku pod A (prva in druga alinea) in B. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj obt. E. in P. ni verjelo in zakaj ju je spoznalo za kriva in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Obt. P. v pritožbi v bistvu le ponavlja svoj zagovor, da obravnavanih kaznivih dejanj ni storil, da se nikoli v življenju ni ukvarjal z mamili in da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti K., ki da povsod krade.
Zagovornik obt. P. očita sodišču prve stopnje, da je verjelo obt. K., čigar zagovor naj ne bi bil verodostojen, omenja pa tudi zavrnjeni dokazni predlog, naj izvedenec psiholog s pomočjo izvedenca psihiatra poda psihološko oceno dokazne vrednosti zagovora obt. K. Pritožnik tudi meni, da bi moralo biti razjasnjeno, koliko heroina naj bi dal obt. K. vsak izmed soobtožencev.
Zagovornik obt. E. pa v pritožbi opozarja, da tega obtoženca ne obremenjuje noben materialni dokaz, da zaključek sodišča prve stopnje, da obt. K. z obremenjevanjem soobtožencev ni nič pridobil, ni točen, da nobena zaslišana priča ni potrdila zagovora obt. K. in sprašuje, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo K.K. ter opozarja na spremembo zagovora obt. K. glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 196.člena KZ.
Navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Dejstvo je namreč, da je obt. K. pri vseh zaslišanjih na sodišču odkrito priznal storitev obravnavanih kaznivih dejanj in s svojim zagovorom, ki je bil prepričljiv, ovrgel zagovora soobt. R.E.in D.P. do take mere, da jima sodišče ni verjelo. Obt. K. je priznal ne le, da je v trgovini J. sport vzel eno trenerko, ki je bila pozneje zasežena, ampak, da je tako v tej trgovini, kakor tudi v trgovinah B. in Y.c. vzel še druge stvari, navedene v izreku sodbe pod IA, pri čemer je tudi imel možnost, da bi zanikal prilastitev teh stvari. Obt. K. je bil dejansko že kaznovan zaradi storitve kaznivih dejanj zoper premoženje in ima zaradi tega določene izkušnje s sodiščem, pa bi lahko prav zaradi tega priznal le tatvino trenerke. Obt. K. je na glavni obravnavi dejansko nekoliko spremenil svoj zagovor iz preiskave, in sicer glede tega, kdaj je od soobtožencev prejel heroin, vendar pritožbeno sodišče meni, da zaradi tega verodostojnost njegovega zagovora ni omajana. Ocena dokazne vrednosti zagovorov obtožencev (in izpoved prič) je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca psihologa in je zaradi tega sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo zgoraj navedeni dokazni predlog zagovornika obt. P. Iz izreka sodbe izhaja, da sta obt. R.E. in D.P. izročila soobt. K. najprej 0,3 g heroina, nato 0,5 g heroina in nazadnje še 1 g heroina. Obt. K. je povedal, da mu je v vseh treh primerih heroin izročil obt. E., razen tega pa tudi, da domneva, da je bil heroin last obeh soobtožencev, ker mu ga je obt. E. izročil šele, ko mu je soobt. P. to dovolil (l.št.6) oziroma da je iz obnašanja obt. E.sklepal, da "je glavni P.", ker je obt. E vedno, ko mu je dal drogo, pogledal P. kot "ali smem?" (l.št.14) oziroma, da je 16.07.1997 pred vlomom v trgovino B. zavitek heroina vzel iz žepa obt. P., ga dal soobt. E., ta pa njemu (l.št.303). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, in ker je zagovor obt. K. v bistvu potrdila tudi izvedenka psihiatrične stroke dr. A.F.Z., namreč, da se je obt. K. odločil za storitev kaznivega dejanja predvsem zaradi tega, ker se je bal abstinenčne krize in glede na to, ker sta obt. E. in P. skupaj načrtovala vloma v trgovini B. in J. sport ter od obt. K. po storjenih vlomih prejela ukradene predmete, je po oceni pritožbenega sodišča odpadla potreba po razjasnitvi tega, koliko heroina je dal obt. K. vsak izmed soobtožencev.
Glede heroina je obt. K. poslal en dan pred opravljeno sejo pritožbenemu sodišču vlogo, s katero je po izteku pritožbenega roka in izven pritožbenega razloga, ki ga uveljavlja njegova zagovornica, spremenil del svojega zagovora. To njegovo ravnanje je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 378.člena ZKP, razen tega pa je docela neprepričljivo ob dejstvu, da vsega ostalega, kar je povedal v svoj zagovor, ne zanika. Dejstvo je namreč, da obt. K., razen 2.000,00 do 3.000,00 SIT, ki jih je dobil po vlomu v trgovino B. od soobtožencev in trenerke, ki izvira iz vloma v trgovino J. sport, in ki jo je pred soobtožencema prikril, ni imel nobene koristi. Zato se zastavlja utemeljeno vprašanje, zakaj neki naj bi obt. K. sploh izvršil oba vloma. Res je, da obt. E. in P. ne obremenjuje noben materialni dokaz, in da nobena zaslišana priča ni potrdila zagovora obt. K., vendar po oceni pritožbenega sodišča to še ne pomeni, da zagovoru obt. K. ne bi bilo moč verjeti. Do aretacij obtožencev je prišlo šele dober mesec po storjenih kaznivih dejanjih, pa sta zato obt. E. in P.
imela dovolj časa, da sta ukradene predmete spravila v promet.
Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da obt. K. s tem, ko je obremenil soobt. E. in K., svojega položaja v tem kazenskem postopku ni z ničemer izboljšal. Zaslišanja K.K. med kazenskim postopkom ni predlagala nobena stranka. Pritožbeno sodišče meni, da tudi ni bilo nobene potrebe po njegovem zaslišanju glede na to, kar je o njem povedal obt. K. Pritožbeno sodišče še pripominja, da B.U. ni v celoti potrdil zagovora obt. E. Obt. E.
namreč povedal, da je bil 16.07.1997 zmenjen z nekom, "ki naj bi kupil njegov avto" (l.št.312) - torej, da je prodajal svoj avtomobil, dočim je B. U. povedal, da je obt. E. od njega hotel kupiti avtomobil.
Obt. D.P., njegov zagovornik in zagovornik obt. R.E. s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe niso mogli niti malo omajati in so zato njihove pritožbe zoper krivdni izrek neutemeljene.
Zoper odločbo o kazenski sankciji se je pritožila le zagovornica obt.
I.K. Ker pa obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo v tej smeri tudi glede obt. R.E.
in D.P. Ko je ocenjevalo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, je spoznalo, da je sodišče prve stopnje obt. K. izreklo nekoliko previsoko kazen zapora. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je obt. K.
obravnavano kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti, da je labilna osebnost, in da sta soobtoženca izkoristila njegovo stisko, ker se je bal abstinenčne krize. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornice obt. K. in na prvi stopnji temu obtožencu izrečeno kazen znižalo tako, kakor je razvidno iz izreka te odločbe pod I. Po oceni pritožbenega sodišča bo tudi s tako znižano kaznijo pri obt. K. dosežen namen kaznovanja iz 41.člena KZ.
Ta del odločbe pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 394.člena ZKP.
Izrek o stroških pritožbenega postopka je glede obt. I.K. odpadel, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno v njegovo korist (drugi odstavek 98.člena ZKP).
Pri preizkusu na prvi stopnji obt. R.E. in D.P. izrečenih kazenskih sankcij pa je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da so jima bile določene primerne posamezne kazni in izrečeni povsem primerni enotni kazni, in da je sodišče prve stopnje obt. E. povsem upravičeno preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 27.06.1997 opr.štev. K 126/97. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje podane olajševalne in obteževalne okoliščine pravilno ugotovilo in tudi primerno ovrednotilo, pa zato glede na težo in družbeno nevarnost storjenih kaznivih dejanj ni nobene podlage za kakršnokoli spremembo navedenih kazni v korist teh obtožencev.
Ko zagovornik obt. P. graja prvostopno odločbo o stroških kazenskega postopka, v bistvu povzema le ustrezne razloge sodišča prve stopnje v zvezi s to odločitvijo. Dejstvo pa je, da je sodišče prve stopnje tudi obt. P. oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP in da mu je naložilo le plačilo nagrade zagovorniku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča glede obt. P. ne obstajajo pogoji iz prvega odstavka 97.člena ZKP, da bi bilo moč odločiti, da se nagrada njegovega zagovornika izplača iz proračunskih sredstev. Po podatkih spisa je sicer obt. P. brez redne zaposlitve, vendar je samski in nima nikogar, ki bi ga bil dolžan vzdrževati. Ker je lastnik osebnega avtomobila, tudi pritožbeno sodišče meni, da s plačilom nagrade zagovornika ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje.
Ko torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo takih kršitev zakona iz 383.člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbe obt. P., njegovega zagovornika in zagovornika obt. R.E. v celoti zavrniti kot neutemeljene in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje - 391.člen ZKP.
Izrek o stroških pritožbenega postopka glede obt. R.E. in D.P.
temelji na določbi četrtega odstavka 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP.
K II odločbe: Ker je obt. I.K. zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje, kakor to izhaja iz izreka te odločbe pod I, že prestal izrečeno mu kazen, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 394.člena ZKP v zvezi z določbo tretjega odstavka 361.člena ZKP zoper njega odpravilo pripor.

Pritožbi zagovornice obt. I.K. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu, spremeni tako, da se mu na prvi stopnji izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora zniža na 1(eno)leto zapora.

Pritožbe obt. D.P., njegovega zagovornika in zagovornika obt. R.E. se zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obt. R.E.in D.P. se po četrtem odstavku 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.

Pripor zoper obt. I.K., odrejen iz pripornega razloga iz 3.točke drugega odstavka 201.člena ZKP, se odpravi.

Z napadenim delom zgoraj navedene sodbe je sodišče prve stopnje obt.

I.K., R.E.in D.P. spoznalo za krive, in sicer obt. I.K. nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1.točki prvega odstavka 212.člena Kazenskega zakonika (KZ), obt. R.E.in D.P. pa nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1.točki prvega odstavka 212.člena KZ v zvezi s 27.členom KZ in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196.člena KZ. Obt. K. je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, obt. R.E in D.P. pa za vsako kaznivo dejanje kazen eno leto zapora, nakar je obt. P. v skladu z 2.točko drugega odstavka 47.člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in 8 mesecev zapora, obt. E. pa je preklicalo pogojno obsodbo iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 27.06.1997 opr.štev. K 126/97, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po 1.točki prvega odstavka 212.člena v zvezi s 25.členom KZ določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in mu nato po 2.točki drugega odstavka 47.člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. V skladu s prvim odstavkom 49.člena KZ je sodišče obt. I.K. in R.E. v izrečeni kazni vštelo čas, prebit v priporu, obt. D.P. pa čas, ko mu je bila odvzeta prostost. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče vse tri obtožence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 97.člena ZKP je odločilo, da obremenjujeta nagradi zagovornikov obt.

K.in E. proračun, obt. P. pa je naložilo plačilo nagrade svojega zagovornika.

Zoper to sodbo so se pritožili: obt. D.P. smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe se da razbrati, da se zavzema za razveljavitev napadene sodbe; zagovornik obt. D.P.iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom; zagovornik obt. R.E. iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo razveljavi in zagovornica obt. I.K. zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj obtožencu izreče ustrezno nižjo kazen.

V skladu z določbo prvega odstavka 378.člena ZKP je pritožbeno sodišče obvestilo o seji senata višjega državnega tožilca v Mariboru, vse tri obtožence in njihove zagovornike. Višji državni tožilec in obt. K. se je nista udeležila, ker pa sta bila o njej v redu obveščena, je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378.člena ZKP v njuni odsotnosti.

Pregled zadeve na pritožbenem sodišču je pokazal, da je utemeljena le pritožba zagovornice obt. I.K.

K I odločbe: Zagovornik obt. D.P. v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2., 8. in 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP. Prva kršitev naj bi obstajala zato, ker da je v obravnavani zadevi sodila sodnica (predsednica senata), ki glede na določilo prvega odstavka 39.člena ZKP ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti, druga zato, ker da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo oprlo na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati, tretja pa zato, ker da je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe nerazumljiv, kot naj bi bili nejasni razlogi o tem, zakaj sodišče šteje obt. P.za pomagača.

Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 02.03.1998, ko je bilo pri zaslišanju ošk. I.F. ugotovljeno, da je bila s tem kaznivim dejanjem, ki naj bi ga storil obt. P., posredno oškodovana predsednica razpravljajočega senata, postopalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 40.člena ZKP. Vendar se sme pritožnik na kršitev zakona iz 2.točke prvega odstavka 371.člena ZKP sklicevati v pritožbi, če nanjo ni mogel opozoriti med glavno obravnavo, ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384.člen ZKP). Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi obt. P. ali njegov zagovornik potem, ko sta zvedela za gornjo okoliščino, opozorila na kršitev določbe 2.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, pa je zato uveljavljanje te kršitve v pritožbi neupoštevno.

Prav tako ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8.točke prvega odstavka 371.člena ZKP. Res je sicer, da sodišče prve stopnje šteje krivdo obt. P.in E. za dokazano na podlagi zagovora soobt. I.K., vendar ob priznanju tega obtoženca gre še za druge dokaze. Povsem nesporno je namreč bilo 16.07.1997 vlomljeno v izložbo trgovine B. v Mariboru, dne 26.07.1997 pa v trgovino J. sport v Mariboru. Iz obeh trgovin so bili iznešeni v izreku napadene sodbe pod IA navedeni predmeti, od katerih je obt. K. eno trenerko prodal B.H. Zato je predlog zagovornika obt. P., da bi moralo sodišče prve stopnje oprostiti tudi obt. K., že na meji neresnosti. Sicer pa ZKP nikjer ne določa, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na zagovor enega od soobtožencev. Določbe 330.člena ZKP namreč pravijo, da priznanje obtoženca na glavni obravnavi, pa naj je še tako popolno, ne odveže sodišča dolžnosti, da izvede še druge dokaze, to pa je v obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi opis kaznivega dejanja v izreku napadenega dela sodbe pod IA ni nerazumljiv, kakor tudi niso nejasni razlogi o tem, zakaj je obt. P. šteti za pomagača. Izrek sodbe namreč v zadostni meri opisuje vlogo obt. P., ko mu očita, da je 16.07.1997 s svojim osebnim avtomobilom soobt. K. in R.E. odpeljal na Slomškov trg v Mariboru in obt. K.izročil polivinilasto vrečko, v katero je ta nato spravil ukradene stvari in da je bil dne 26.07.1997 navzoč, ko je obt. E. s svojim osebnim avtomobilom odpeljal na Glavni trg v Mariboru obt. K., na kar je ta vlomil v trgovino J. sport. Iz opisa obeh navedenih kaznivih dejanj tudi izhaja, da sta ukradene predmete od obt. K. prevzela obt. P. in E. Pritožbeno sodišče zato meni, da opis kaznivih dejanj v prvi in drugi alinei obsodilnega izreka pod A ni nerazumljiv. Pritožbeno sodišče pa tudi ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe, čeprav skope, navedlo vendarle zadostne razloge o tem, zakaj je štelo za dokazano, da je obt. P. s svojim ravnanjem nudil pomoč obt. K. pri storitvi kaznivih dejanj.

Podan pa tudi ni v pritožbah obt. P., njegovega zagovornika in zagovornika obt. R.E. uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da sta obt. R.E. in D.P storila očitani jima kaznivi dejanji, opisani v prvostopnem krivdnem izreku pod A (prva in druga alinea) in B. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj obt. E. in P. ni verjelo in zakaj ju je spoznalo za kriva in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Obt. P. v pritožbi v bistvu le ponavlja svoj zagovor, da obravnavanih kaznivih dejanj ni storil, da se nikoli v življenju ni ukvarjal z mamili in da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti K., ki da povsod krade.

Zagovornik obt. P. očita sodišču prve stopnje, da je verjelo obt. K., čigar zagovor naj ne bi bil verodostojen, omenja pa tudi zavrnjeni dokazni predlog, naj izvedenec psiholog s pomočjo izvedenca psihiatra poda psihološko oceno dokazne vrednosti zagovora obt. K. Pritožnik tudi meni, da bi moralo biti razjasnjeno, koliko heroina naj bi dal obt. K. vsak izmed soobtožencev.

Zagovornik obt. E. pa v pritožbi opozarja, da tega obtoženca ne obremenjuje noben materialni dokaz, da zaključek sodišča prve stopnje, da obt. K. z obremenjevanjem soobtožencev ni nič pridobil, ni točen, da nobena zaslišana priča ni potrdila zagovora obt. K. in sprašuje, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo K.K. ter opozarja na spremembo zagovora obt. K. glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 196.člena KZ.

Navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Dejstvo je namreč, da je obt. K. pri vseh zaslišanjih na sodišču odkrito priznal storitev obravnavanih kaznivih dejanj in s svojim zagovorom, ki je bil prepričljiv, ovrgel zagovora soobt. R.E.in D.P. do take mere, da jima sodišče ni verjelo. Obt. K. je priznal ne le, da je v trgovini J. sport vzel eno trenerko, ki je bila pozneje zasežena, ampak, da je tako v tej trgovini, kakor tudi v trgovinah B. in Y.c. vzel še druge stvari, navedene v izreku sodbe pod IA, pri čemer je tudi imel možnost, da bi zanikal prilastitev teh stvari. Obt. K. je bil dejansko že kaznovan zaradi storitve kaznivih dejanj zoper premoženje in ima zaradi tega določene izkušnje s sodiščem, pa bi lahko prav zaradi tega priznal le tatvino trenerke. Obt. K. je na glavni obravnavi dejansko nekoliko spremenil svoj zagovor iz preiskave, in sicer glede tega, kdaj je od soobtožencev prejel heroin, vendar pritožbeno sodišče meni, da zaradi tega verodostojnost njegovega zagovora ni omajana. Ocena dokazne vrednosti zagovorov obtožencev (in izpoved prič) je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca psihologa in je zaradi tega sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo zgoraj navedeni dokazni predlog zagovornika obt. P. Iz izreka sodbe izhaja, da sta obt. R.E. in D.P. izročila soobt. K. najprej 0,3 g heroina, nato 0,5 g heroina in nazadnje še 1 g heroina. Obt. K. je povedal, da mu je v vseh treh primerih heroin izročil obt. E., razen tega pa tudi, da domneva, da je bil heroin last obeh soobtožencev, ker mu ga je obt. E. izročil šele, ko mu je soobt. P. to dovolil (l.št.6) oziroma da je iz obnašanja obt. E.sklepal, da "je glavni P.", ker je obt. E vedno, ko mu je dal drogo, pogledal P. kot "ali smem?" (l.št.14) oziroma, da je 16.07.1997 pred vlomom v trgovino B. zavitek heroina vzel iz žepa obt. P., ga dal soobt. E., ta pa njemu (l.št.303). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, in ker je zagovor obt. K. v bistvu potrdila tudi izvedenka psihiatrične stroke dr. A.F.Z., namreč, da se je obt. K. odločil za storitev kaznivega dejanja predvsem zaradi tega, ker se je bal abstinenčne krize in glede na to, ker sta obt. E. in P. skupaj načrtovala vloma v trgovini B. in J. sport ter od obt. K. po storjenih vlomih prejela ukradene predmete, je po oceni pritožbenega sodišča odpadla potreba po razjasnitvi tega, koliko heroina je dal obt. K. vsak izmed soobtožencev.

Glede heroina je obt. K. poslal en dan pred opravljeno sejo pritožbenemu sodišču vlogo, s katero je po izteku pritožbenega roka in izven pritožbenega razloga, ki ga uveljavlja njegova zagovornica, spremenil del svojega zagovora. To njegovo ravnanje je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 378.člena ZKP, razen tega pa je docela neprepričljivo ob dejstvu, da vsega ostalega, kar je povedal v svoj zagovor, ne zanika. Dejstvo je namreč, da obt. K., razen 2.000,00 do 3.000,00 SIT, ki jih je dobil po vlomu v trgovino B. od soobtožencev in trenerke, ki izvira iz vloma v trgovino J. sport, in ki jo je pred soobtožencema prikril, ni imel nobene koristi. Zato se zastavlja utemeljeno vprašanje, zakaj neki naj bi obt. K. sploh izvršil oba vloma. Res je, da obt. E. in P. ne obremenjuje noben materialni dokaz, in da nobena zaslišana priča ni potrdila zagovora obt. K., vendar po oceni pritožbenega sodišča to še ne pomeni, da zagovoru obt. K. ne bi bilo moč verjeti. Do aretacij obtožencev je prišlo šele dober mesec po storjenih kaznivih dejanjih, pa sta zato obt. E. in P.

imela dovolj časa, da sta ukradene predmete spravila v promet.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da obt. K. s tem, ko je obremenil soobt. E. in K., svojega položaja v tem kazenskem postopku ni z ničemer izboljšal. Zaslišanja K.K. med kazenskim postopkom ni predlagala nobena stranka. Pritožbeno sodišče meni, da tudi ni bilo nobene potrebe po njegovem zaslišanju glede na to, kar je o njem povedal obt. K. Pritožbeno sodišče še pripominja, da B.U. ni v celoti potrdil zagovora obt. E. Obt. E.

namreč povedal, da je bil 16.07.1997 zmenjen z nekom, "ki naj bi kupil njegov avto" (l.št.312) - torej, da je prodajal svoj avtomobil, dočim je B. U. povedal, da je obt. E. od njega hotel kupiti avtomobil.

Obt. D.P., njegov zagovornik in zagovornik obt. R.E. s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe niso mogli niti malo omajati in so zato njihove pritožbe zoper krivdni izrek neutemeljene.

Zoper odločbo o kazenski sankciji se je pritožila le zagovornica obt.

I.K. Ker pa obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo v tej smeri tudi glede obt. R.E.

in D.P. Ko je ocenjevalo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, je spoznalo, da je sodišče prve stopnje obt. K. izreklo nekoliko previsoko kazen zapora. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je obt. K.

obravnavano kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti, da je labilna osebnost, in da sta soobtoženca izkoristila njegovo stisko, ker se je bal abstinenčne krize. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornice obt. K. in na prvi stopnji temu obtožencu izrečeno kazen znižalo tako, kakor je razvidno iz izreka te odločbe pod I. Po oceni pritožbenega sodišča bo tudi s tako znižano kaznijo pri obt. K. dosežen namen kaznovanja iz 41.člena KZ.

Ta del odločbe pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 394.člena ZKP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je glede obt. I.K. odpadel, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno v njegovo korist (drugi odstavek 98.člena ZKP).

Pri preizkusu na prvi stopnji obt. R.E. in D.P. izrečenih kazenskih sankcij pa je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da so jima bile določene primerne posamezne kazni in izrečeni povsem primerni enotni kazni, in da je sodišče prve stopnje obt. E. povsem upravičeno preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 27.06.1997 opr.štev. K 126/97. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje podane olajševalne in obteževalne okoliščine pravilno ugotovilo in tudi primerno ovrednotilo, pa zato glede na težo in družbeno nevarnost storjenih kaznivih dejanj ni nobene podlage za kakršnokoli spremembo navedenih kazni v korist teh obtožencev.

Ko zagovornik obt. P. graja prvostopno odločbo o stroških kazenskega postopka, v bistvu povzema le ustrezne razloge sodišča prve stopnje v zvezi s to odločitvijo. Dejstvo pa je, da je sodišče prve stopnje tudi obt. P. oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP in da mu je naložilo le plačilo nagrade zagovorniku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča glede obt. P. ne obstajajo pogoji iz prvega odstavka 97.člena ZKP, da bi bilo moč odločiti, da se nagrada njegovega zagovornika izplača iz proračunskih sredstev. Po podatkih spisa je sicer obt. P. brez redne zaposlitve, vendar je samski in nima nikogar, ki bi ga bil dolžan vzdrževati. Ker je lastnik osebnega avtomobila, tudi pritožbeno sodišče meni, da s plačilom nagrade zagovornika ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje.

Ko torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo takih kršitev zakona iz 383.člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbe obt. P., njegovega zagovornika in zagovornika obt. R.E. v celoti zavrniti kot neutemeljene in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje - 391.člen ZKP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka glede obt. R.E. in D.P.

temelji na določbi četrtega odstavka 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP.

K II odločbe: Ker je obt. I.K. zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje, kakor to izhaja iz izreka te odločbe pod I, že prestal izrečeno mu kazen, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 394.člena ZKP v zvezi z določbo tretjega odstavka 361.člena ZKP zoper njega odpravilo pripor.