VSRS Sodba X Ips 1198/2005

1. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodita pod opr. št. X Ips 1198/2005 in X Ips 1999/2005, se združita v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 1198/2005. 2. Reviziji se zavrneta.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbama na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi tožeče stranke v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odločitev tožene stranke o stroških, ugodilo, odločbi drugostopenjskega carinskega organa v tem delu odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v ostalem delu pa tožbi zavrnilo. Z navedenima odločbama je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper sklepa Carinskega urada L., s katerima je ta dovolil obnovo po uradni dolžnosti za postopke uvoznega carinjenja zaradi razlogov iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 52/02).

Sodiš če prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanih sodb glede zavrnilnega dela sodbe navaja, da gre v obravnavanih zadevah za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka, ki je v carinskih postopkih mogoča na podlagi 6. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 – sklep US, 87/97, 35/98 – odl. US, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 – odl. US in 97/01). Gre za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP in ne, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu CZ. Tožeča stranka je v obravnavanih primerih carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja dejanja po carinskih predpisih. Položaj osebe v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega postopka. Ker je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, gre le za pavšalno zatrjevanje, da ni bila pooblaščenka prejemnika blaga, saj za to ni predložila nobenih dokazov. Po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok iz 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko organ obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izraza organ, v 3. členu ZUP pa je vsebovano načelo subsidiarne uporabe. Po 2. členu Zakona o carinski službi (ZCS-1; Uradni list RS, št. 56/99, 52/02 in 101/02) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. Iz določbe 12. člena ZCS-1 izhaja, da je carinski urad stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe. V obravnavanih primerih je to Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornih ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je pomembno, kdaj je pristojni organ, torej Carinski urad L., izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada je dne 13.5.2002 (oziroma v zadevi X Ips 1199/2005 dne 10.5.2002) dostavil rezultate preverjanja (iz katerih izhaja, da blago po spornih ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) na oddelek v L., ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 28.5.2002 (oziroma v zadevi X Ips 1199/2005 dne 23.5.2002) odstopil krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu L., Oddelku za upravni postopek in izterjave. Dne 4.6.2002 (oziroma v zadevi X Ips 1199/2005 dne 27.5.2002) je Carinski urad L. izdal sklep, s katerim je obnovil postopek carinjenja po sporni ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, da potrdila EUR.1 o poreklu blaga niso verodostojna. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležena v dopisu, ki ga omenja tožena stranka. Izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve, zato so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka. Pri tem ne gre za vprašanje, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstajala, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi ta okoliščina, če bi obstajala in bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Tožena stranka je kot razlog navedla tudi 5. točko 260. člena ZUP, ki pa je ni posebej utemeljila. Ta kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan eden izmed obnovitvenih razlogov, na odločitev v tem sporu ne vpliva. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je z izpodbijanimi odločbami zavrnila pritožbo tožeče stranke. Spoš tovan je bil enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva dne 29.5.2002 (oziroma v zadevi X Ips 1199/2005 dne 24.5.2002), sklep pa je izdal dne 4.6.2002 (oziroma v zadevi X Ips 1199/2005 dne 27. 5. 2002. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago. To je tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka, ker je verjetno izkazana. Ne glede na to, da je javni listini izdal tuj organ, glede na predpisanost potrdil o poreklu (katerih vsebina je bila objavljena tudi v slovenskem jeziku v Uradnem listu) ti listini dokazujeta, da sporno blago ni imelo porekla v skladu z Evropskim sporazumom. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi z kršitvijo načela zaslišanja stranke ter navedbe, da tuje listine niso bile prevedene. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL, ni imel pooblastil, so pavšalne, zatrjevanih kršitev ustavnih določb in Evropske konvencije o človekovih pravicah pa sodišče ni našlo. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. V primerih obnove postopka gre za pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega pravnega sredstva. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku v celoti lahko uveljavljala svoje pravice in interese.

Tožeča stranka vlaga pritožbi (sedaj reviziji) zoper zavrnilni del sodb iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS, zaradi kršitve ustavnih pravic po 22., 23., 24., 25. členu in 2. odstavku 120. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) in pravic po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato je protislovna navedba v izpodbijani sodbi, da glavne obravnave ni bilo treba opraviti, čeprav je tožeča stranka na podlagi 50. člena ZUS glavno obravnavo zahtevala. Poleg tega je o zadevah dejansko odločal sodnik poročevalec in ne senat, pri izdaji sodb pa so sodelovale tudi sodnice, ki so bile prej zaposlene pri toženem organu. Izpodbijani sodbi nista obrazloženi, navedbe prvostopenjskega sodišča so nejasne in med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je sledilo obrazložitvam tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da ti odločbi v bistvenih delih nista obrazloženi, zaradi česar ni mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Določba 1. odstavka 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena (nova dejstva je mogoče dokazovati le z novimi dokazi). Potrdilo o poreklu je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s spornim potrdilom o poreklu (EUR.1) le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Izvedenski mnenji je carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil stranko. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo, ampak je njegova poročila štela za nesporno, čeprav nista bila overjena, poleg tega iz mnenja nista razvidna ime in priimek omenjenega izvedenca niti njegovo pooblastilo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil očitne napake na spornih potrdilih EUR.1. Tožena stranka se tudi ni ukvarjala s pritožbenimi navedbami glede zakonitega oziroma pogodbenega zastopnika tožeče stranke oziroma ni preverila, ali je fizična oseba, ki je izpolnila deklaracijo za tožečo stranko imela za to dejanje ustrezno pooblastilo, pri čemer se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča opr. št. U 113/95 z dne 25.3.1998. Ker tega ni ugotovila je neupravičeno štela, da se je tožeča stranka sama vpisala v rubriko 14 ECL, ki omogoča alternativni vpis tako deklaranta kot zastopnika. Ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Ker se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s pravočasnostjo obnove postopka, sodb v temu delu ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski carinski organ je obšel enomesečni rok za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je Sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je ločen od carinskega urada. Prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da ni sprejelo dokaznih sklepov oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, zaradi česar ni jasno, kako je prišlo do dejstev, na katerih sodbi temeljita. Odločitvi organa prve stopnje naj bi bili v nasprotju z ustaljeno sodno prakso upravnega sodišča v sodbi št. U-562/2002 glede uporabe določb ZUP oziroma naknadnega obračuna carinskega dolga (154. člen CZ). Meni namreč, da ni mogoče po uradni dolžnosti posegati v carinsko deklaracijo, ampak je treba v primeru, če organ ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji niso pravilni, sestaviti zapisnik (62. člen CZ) in izdati redno odločbo o naknadnem obračunu (154. člen CZ), ne pa uporabiti določb ZUP o obnovi. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Tožena stranka bi morala postopka obnoviti preden je potrdila o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni začet upravni postopek. Prvostopenjsko sodišče tudi ni presodilo tožbenih navedb glede storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in se nedopustno sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Ponarej eni potrdili sta v vzročni zvezi z nezakonitima odločbama, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Prvostopenjski organ v sklepu o obnovi ne bi smel navesti dveh obnovitvenih razlogov, ki se med seboj izključujeta.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Glede na to, da se z obema obravnavanima revizijama (ki vsebujeta iste revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, ki so bile izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta v obeh primerih stranki spora isti, je vrhovno sodišče revizijska postopka združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče. Pri tem se je – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08 v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) – smiselno oprlo na določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1, saj navedeni zadevi izpolnjujeta pogoje za združevanje postopkov.

K 2. točki izreka:

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikovi pritožbi ne izpolnjujeta pogojev, da bi bili obravnavani kot pritožbi po ZUS-1. Zato ju vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasni in dovoljeni reviziji po ZUS-1, sodbi sodišča prve stopnje pa sta postali pravnomočna dne 1.1.2007.

Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 v rhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V obravnavanih zadevah je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, na podlagi katerih je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, ugotovljeno, da naj bi bili potrdili ponarejeni. Na hrbtni strani obravnavanih potrdil o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da ti potrdili ne izpolnjujeta zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornim potrdilom za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani prvostopenjskega sodišča. Prav tako se vrhovno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da utemeljitev obnove po dveh točkah 260. člena ZUP ne predstavlja kršitve, ki vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitvi tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnov postopka po uradni dolžnosti. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen ZCS-1), kot zmotno meni tožeča stranka, saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v konkretnem primeru Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornih ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad L. prejel rezultate preverjanja (da po spornih ECL ne gre za blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) dne 29.5.2002 (oziroma v zadevi X Ips 1199/2005 dne 24.5.2002), sta dne 4.6.2002 in dne 27.5.2002 (v zadevi X Ips 1199/2005) izdana sklepa, s katerima sta bili uvedeni obnovi postopka carinjenja po spornih ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasna. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah z opr. št. I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006. Iz navedenih zadev tudi izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni odstopilo od ustaljene sodne prakse v zvezi z razmerjem med obnovo postopka po ZUP in naknadnim obračunom carinskega dolga po 154. členu CZ, zato vrhovno sodišče zavrača tudi ta ugovor.

Zavrniti je treba tudi očitek, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, saj v obravnavanem primeru to ni pravno pomembna okoliščina, kolikor se s temi navedbami poizkuša izpodbiti dejansko stanje pa (glede na obseg revizijskega preizkusa) niti ne more biti upoštevna. Napaka carinskega organa bi namreč lahko bila relevantna le, če bi bil v obravnavanih primerih uporabljen institut naknadnega obračuna carinskega dolga (glej 5. odstavek 154. člena CZ). Kot že pojasnjeno, pa je šlo za odločitev o obnovi postopka, pri čemer morebitna napaka carinskega organa ni relevantna.

Po presoji vrhovnega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je vpis v rubriko 14 ECL opravila nepooblaščena oseba. Sama narava dela špediterja namreč določa obseg njegovih pooblastil pri njegovem delu, špediterja pa je šteti za pooblaščenca za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja. Fizično osebo, ki je opravila vpis v rubriko 14 ECL je šteti za pooblaščenko po zaposlitvi tožeče stranke. 80. člen Obligacijskega zakonika (OZ-UPB1, Uradni list RS, št. 97/07) določa, da je pooblaščenec po zaposlitvi tisti, ki opravlja določeno delo na podlagi pogodbe, pri čemer je bistveno, da obstaja med gospodarskim subjektom in to osebo pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je ta oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno. Da je bila ta fizična oseba zaposlena pri tožeči stranki ter da je sama izpolnila predpisani obrazec enotne carinske listine, se podpisala in odtisnila žig špedicije, pa v obravnavanih zadevah niti ni sporno. Izpolnitev carinske deklaracije pa je tudi po presoji vrhovnega sodišča posel, ki sodi v sklop rednega poslovanja družbe, saj gre za družbo, ki se ukvarja s špediterskimi posli. Enako stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah opr. št I Up 131/2003, I Up 132/2003, I Up 135/2003, I Up 136/2003, I Up 129/2003, I Up 128/2003, I Up 130/2003, I Up 150/2003, I Up 154/2003. Glede sodbe vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, pa ne držijo pritožbene navedbe, da je vrhovno sodišče odpravilo odločbo carinskega organa zaradi zakonitega zastopanja. Odpravilo jo je namreč iz razloga, ker so bila v postopku kršena določila ZUP, saj tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožeče stranke v pritožbi glede pooblastila za zastopanje.

Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, ker le-ta ni pooblaščenka prejemnika blaga, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, da je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, zato je njen položaj deklaranta razviden iz tega vpisa. S temi razlogi izpodbijane sodbe se vrhovno sodišče strinja. Prav tako pa niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti enotne carinske listine (ECL), saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitve pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji vrhovnega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. G lede na to, da je je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek obnove carinskega postopka kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) – za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo meritorne odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavlja vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu in predlaga vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Ugovor tožeče stranke, da je o zadevi odločal sodnik poročevalec in ne senat, je pavšalen. Glede na to, da iz uvoda izpodbijanih sodb in posvetovalnih zapisnikov izhaja, da so o zadevi glasovali in odločili vsi člani senata, revizijsko sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanim ugovorom ni podana nobena kršitev ZUS-1 in posledično tudi ne zatrjevana kršitev 6. člena EKČP.

Po presoji vrhovnega sodišča za sodnice, ki so sodelovale pri izdaji sodbe, izločitveni razlog po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, ni podan. Kolikor pa revident z navedbo, da so pri izdaji sodb sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, meni, da so bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), pa bi njihovo izločitev lahko uveljavljal le do izdaje izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena ZPP)

Glede na to, da je v obravnavanih zadevah odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, da sodišče ni sprejelo dokaznih sklepov oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, da s strani carinskega organa ni bil obveščen o naročilu ekspertiz o presoji pristnosti potrdila o poreklu in da izvedenec ni bil povabljen na ustni obravnavi. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Ni utemeljen ugovor, da izpodbijani sodbi nista obrazloženi. Po presoji vrhovnega sodišča je v izpodbijanih sodbah sodišče prve stopnje, ki je zakonito uporabilo določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke ter se do njih v zadostni meri opredelilo, zato kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in EKČP, zato jih je sodišče dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Ker po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Druge revizijske ugovore pa vrhovno sodišče šteje za pravno nepomembne in se do njih ni opredelilo.

Predlog tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.