5. člen ZUP

Po oceni sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zavrgel vlogo tožeče stranke za izdajo odločbe o podelitvi enkratnega pooblastila za sklenitev zakonske zveze, ker to ni upravna stvar.

Ker nalog uresničevanja ustavnih in zakonskih določb za zaščito v Sloveniji živeče romske skupnosti ni mogoče uvrstiti na področje nobenega od ministrstev, je za obravnavanje pritožbe v tovrstnih zadevah, pristojna Vlada Republike Slovenije. Iz izpodbijanih sklepov in navedb strank izhaja, da v obravnavanem primeru prijaviteljem na javni razpis pravno sredstvo ni bilo zagotovljeno. Tožnici bi tako morala biti zagotovljena pritožba, o kateri bi kot pristojna odločala Vlada Republike Slovenije.

Že Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo, da se večja aktivnost od uradne osebe zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic, v katero spada tudi pravica iz pokojninskega zavarovanja. Upoštevajoč določbo 50. člena Ustave RS je pravica do socialne varnostni izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države, ki mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. Slednje vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposredni stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem tako, da v okviru načela zaslišanja opozori kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja tožene stranke glede zavrženja tožnikove

Tudi če je bil dokument najprej sestavljen, pozneje - po njegovi sestavi pa s strani NPU pridobljen zaradi potreb (pred)kazenskega postopka, je torej od pridobitve dalje bila izpolnjena ena od možnih alternativno določenih okoliščin za obstoj te izjeme. Sodišče poudarja, da mora biti stranki zaradi temeljne narave pravice do izjave zagotovljeno njeno uresničevanje v vsakem upravnem postopku posebej, čeprav so si morebiti postopki podobni in čeprav so morebiti za odločitev v njih pravno pomembna ista dejstva in okoliščine, saj mora organ ob udeležbi stranke izvajati relevantne dokaze v konkretnem (posamičnem) postopku. Ker je tožena stranka odločitev oprla na dokazne listine navedene v 18. točki obrazložitve, v zvezi s katerimi tožnici ni bila dana možnost, da se do njih opredeli, je kršila pravila postopka in je posledično (lahko) tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Zakonodajalec očitno ni imel namena, da bi ZDIJZ razveljavil nekatere določbe področnega zakona ZBan-2. V tem smislu je treba tudi šteti, da ustavno določilo iz drugega odstavka 39. člena Ustave v delu, ki pravi /…/"razen v primerih, ki jih določa zakon" /…/, pomeni primere, ki so določeni s krovnim zakonom (ZDIJZ) in morebiti tudi s področnimi zakoni. V takih primerih je treba iskati takšno razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva. Vendar pa zaradi nepravilne uporabe prava - to je razmerja med področnim zakonom (ZBan-2) in ZDIJZ toženka v času izdaje odločbe ni ugotavljala, kar je sicer bilo ključno nerazjasnjeno dejstvo v tej zadevi, ali je bil skladno s 404. členom ZBan-2 postopek nadzora tožnice nad bankama X in Y v zvezi s kreditiranjem fizičnih oseb v CHF v času odločanja toženke že končan ali ne, od česar je odvisno nadaljnje presojanje pogojev za dostop do informacije javnega značaja. Toženka se očitno s temeljnim vprašanjem, ali sta prvostopenjski organ s prvostopenjskim aktom in toženka z izpodbijanim aktom izvajala pravo EU, ni ustrezno ukv

Drugostopenjski organ je s sklepom pritožbeni postopek ustavil, pri čemer v obrazložitvi sklepa navaja, da naj bi prvostopenjski organ ugodil zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni dobil informacije glede tistega, po čemer je spraševal, zaradi česar sodišče meni, da je napačen zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu o ustavitvi postopka, da je bila zahtevana informacija tožniku posredovana, saj mu je bilo odgovorjeno nekaj drugega in ne tisto, po čemer je spraševal.

Zakonski razlogi za ničnost odločbe odražajo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivostih odločbe – torej pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče sanirati z drugimi pravnimi sredstvi oziroma pomanjkljivosti. Na zunaj ima lahko nična odločba videz dokončne in pravnomočne odločbe, vendar dejansko nikoli ne more postati dokončna in pravnomočna, ker vsebuje tako napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom, niti s potekom časa, ni mogoče popraviti. To pa ne pomeni, da je institut ničnosti namenjen sanaciji pomanjkljivosti odločbe, ki bi jo lahko stranka dosegla z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila, temveč nasprotno: ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov.

Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pristojnost za izvajanje upravnih nalog je izključno zakonska materija, kar pomeni, da se s podzakonskim aktom lokalne skupnosti samostojno, izven okvirov zakona, ne sme urejati. Pristojnost na podlagi tretjega odstavka 161. člena SZ-1 bi na posamezno lokalno skupnost, kadar ne gre za vodenje registra upravnikov, morala prenesti neposredno država z aktom, izdanim na podlagi zakona, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Občinski odlok tako v nobenem primeru ne bi mogel določiti pristojnosti vodenja registra upravnikov v smislu tretjega odstavka 161. člena SZ-1, zato je kakršnakoli razlaga določb Odloka v izpodbijani sodbi za odločitev v obravnavani zadevi pravno nerelevantna.

V ZUP ni podlage, da bi fikcija vročitve v primeru, ko se rok za dvig pisanja izteče na soboto, nedeljo ali drug dela prost dan, naslovnik pa pisanja ne dvigne, nastopila šele prvi naslednji delovni dan.

Ravnanje toženca, ki tožniku ni priznal pravice do invalidnine že od 30. 10. 1985 dalje, temveč od 1. 11. 2009 dalje, ni protipravno ravnanje. Toženec pred vložitvijo zahteve tožnika z dne 28. 4. 2010 za priznanje pravice do invalidnine ni mogel (in tudi ni smel) uvesti postopka za priznanje te pravice, kljub temu da je invalidska komisija že v izvedenskem mnenju z dne 10. 3. 1986, ko je ocenjevala tožnikovo invalidnost, ocenila tudi telesno okvaro. Odškodninska odgovornost toženca za premoženjsko škodo v višini mesečnih zneskov invalidnin, ki bi tožniku šli od 30. 10. 1985 dalje, ni podana, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Ker sodišče prve stopnje ni opravilo celovitega, zlasti pa ne pravilnega predhodnega preizkusa izpolnjenosti procesnih predpostavk za odločanje o začasni odredbi, je preuranjeno odločilo o začasni odredbi.

Potrdilo geodetskega organa, ki v postopku denacionalizacije služi kot dokazna listina, ne more nadomestiti vloge, še manj zahteve za denacionalizacijo (prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 168/2010 z dne 5. 5. 2011, I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007). Na drugačen značaj te listine zato ne more vplivati okoliščina, da jo je prvostopenjski organ ob sprejemu evidentiral z enim od klasifikacijskih znakov po določbah 3. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. V navedenih okoliščinah zato ne pride v poštev uporaba določb 68. člena ZUP/86 ter načel varstva pravic strank in pouka neuki stranki, saj je denacionalizacija predlagalni postopek, v katerem je skladno z načelom dispozitivnosti organ vezan na zahtevo stranke, in zato upravni organ ne more iz listin ugotavljati vsebine njene vloge (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008).

Tisti, ki prosi za dovoljenje za nabavo orožja, mora v postopku dokazati, da ima upravičen razlog za njegovo posest. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v postopku to možnost imel. Pri tem je organ moral zasledovati tudi javni interes. Sama dejavnost kontrolorja varnostnikov, pa čeprav pretežno v nočnem času, tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč ni razlog za nabavo orožja.

30-dnevni subjektivni rok za organ, ki po uradni dolžnosti uvede obnovo postopka, začne teči z dnem, ko organ, ki je o obnovi postopka stvarno in krajevno pristojen odločati, izve za obnovitveni razlog. V primeru davčnih uradov kot organizacijskih enot Davčne uprave RS z zakonsko določeno krajevno pristojnostjo je to takrat, ko krajevno pristojni davčni urad izve za obnovitveni razlog, ne pa takrat, ko za obnovitveni razlog izve drug davčni urad oziroma Davčna uprava RS.

Po 1. odstavku 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden se izteče rok, vendar pa, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (2. odstavek 68. člena ZUP). Ta domneva velja le za primere, ko stranka priporočeno pošlje vlogo (kateremukoli) organu v smislu ZUP, in ne za primere, ko vloga sploh ni vložena pri organu v smislu ZUP, ampak pri tretji osebi. Če organ prejme vlogo po izteku materialnega prekluzivnega roka, je vloga prepozna.

Upravičen razlog za izdajo orožja oziroma orožne listine ima posameznik, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.

Ker na ustni obravnavi ni bilo govora o stavbiščih, upravni organ ni imel razloga, da bi stranko opozoril na to, da lahko zahteva denacionalizacijo zemljišča.

Tožena stranka bi morala izhajati iz splošnega pravnega načela legitimnih pričakovanj stranke, kot sestavnega dela načela varstva pravic občanov in pomoči neuki stranki; tožnik je namreč na podlagi navedenih neprerekanih dejstev lahko utemeljeno pričakoval, da je njegova vloga sprejeta v obravnavo. Državni podsekretar je bil torej bodisi dolžan sprejeti vlogo oziroma je bil dolžan vzeti ustno sporočilo na zapisnik (1. odstavek 66. člena ZUP/86), ali pa bi moral - če ni bil pristojen za sprejem vloge - ravnati po določilu 4. odstavka 66. člena ZUP/86.

Prekluzivni subjektivni enomesečni rok za obnovo postopka prične teči, ko je organ, pristojen za obnovo postopka, lahko navedel oziroma uporabil nova dejstva iz inšpekcijskega zapisnika.