154. člen CZ-B

Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se ne nanaša na vsebino obravnavanih zadev. V obravnavanih zadevah namreč pravna podlaga, 154. člen CZ (slovenskega Carinskega zakona), ki jo je v postavljenem vprašanju navedel revident, sploh ni bila podlaga za odločanje. Blago je bilo sproščeno v prosti promet po carinskih deklaracijah iz leta 2005 in so v času nastanka carinskega dolga v Sloveniji že veljali carinski predpisi tedanje Evropske skupnosti. Naknadni obračun uvoznih dajatev je bil tako opravljen po evropskem CZS in Izvedbeni Uredbi, in ne po slovenskem CZ.

Deklarant mora carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Tožeča stranka je zaradi neizpolnitve pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek iz b) točke 1. odstavka 146. člena CZ posledično nezakonito ravnala s carinskim blagom). Rok za obračun carinskega dolga, ki nastane na takšni podlagi, je pet let (4. odstavek 154. člena CZ) in v konkretnem primeru ta rok še ni potekel.

Na podlagi 48. člena CZ mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Tožnik je bil dolžan po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednosti ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi naknadno ni javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ.

Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji, česar pa tožnik v danem primeru ni storil. Po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov je bil dolžan, glede na določila pogodbe, prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi ni naknadno javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ in določbami 142. člena do 147. člena UICZ.

Naknadni obračun carinskega dolga se lahko opravi, če je carinski dolg nastal naknadno zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom; če že nastali carinski dolg ni bil obračunan ali če je bil carinski dolg obračunan v nižjem znesku, kot bi v skladu z veljavnimi predpisi moral biti. V obravnavanem primeru je pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga točka a) prvega odstavka 154. člena v povezavi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka kot carinski deklarant prijavila v carinski postopek blago, za katerega je uveljavljala preferencialno obravnavo.

Ker tuji carinski organi v desetmesečnem roku niso posredovali odgovora na poizvedovanje o izvoru blaga, je po presoji sodišča carinski organ imel v določbi šeste točke 32. člena Protokola 7 pravno podlago za zavrnitev upravičenosti za preferencialno obravnavo blaga ter s tem za naknadni obračun uvoznih dajatev.

Zaradi odprave odločbe o odmeri carinskega dolga, ki učinkuje za nazaj (ex tunc), o obveznosti tožeče stranke glede plačila dolga sploh še ni bilo odločeno. Ker je med tem potekel petletni rok od nastanka carinskega dolga, na podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena CZ carinskega dolga naknadno ni več mogoče obračunati.

Ker je bilo v tej zadevi že odločeno, vendar pa so bile te odločbe kasneje odpravljene, je v času izdaje izpodbijane odločbe petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga že potekel. Če se odločba odpravi, se namreč odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj, to pa pomeni, da z odpravo odločbe o obveznosti tožeče stranke glede plačila dolga sploh še ni bilo odločeno.

Ob pravnomočni odločitvi, da se postopek carinjena v obsegu preferencialne obravnave blaga obnovi ter posledično obračuna carinski dolg v postopku obnove, tožeča stranka ne more z uspehom uveljavljati uporabe 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, kot postopkovno druge in zanjo ugodnejše podlage za odločitev.

V obravnavanem primeru je šlo najprej za preverjanje carinske deklaracije (52. člen CZ), nato po prepustitvi blaga pa še za naknadno preverjanje carinske deklaracije po 62. členu CZ, po katerem sprejmejo carinski organi po prepustitvi blaga potrebne ukrepe za ureditev nastale situacije, če se pri ponovnem pregledu deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij. Po 4. odstavku 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga in je zato po mnenju sodišča glede na navedeno pravilno pravno podlago izpodbijana odločba izdana pravočasno. Zato sodišče tožnikove ugovore, da je bila odločba izdana prepozno oz. po preteku enoletnega (prav triletnega, glede na spremembo CZ) roka kot neutemeljene zavrača, saj gre v obravnavanem primeru za petletni prekluzivni rok, ki je bil upoštevan.

Blago, ki je bilo prijavljeno v carinskem postopku za sprostitev v prost promet, ni izpolnjevalo pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje, saj je bilo kasneje ugotovljeno, da izdano potrdilo o poreklu blaga EUR.1 ni verodostojno. Ugovor, da carinski organi v obravnavanem primeru ne bi smeli uporabiti izrednega pravnega sredstva obnove postopka po ZUP, pač pa bi morali kot podlago za naknadni obračun carine uporabiti določbo 154. člena CZ, ni utemeljen.

Revident zatrjuje odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila vzpostavljena v zakonskem dejanskem stanu, ki ni enak zakonskemu dejanskemu stanu v obravnavani zadevi, zato ne gre za odstop od prakse Vrhovnega sodišča po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega s strani revidenta navedena praksa sploh ne predstavlja ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ugotovljene obveznosti v drugih carinskih postopkih, ki niso bili predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ne morejo predstavljati zelo hudih posledic po 3. točki prvega odstavka 983. člena ZUS-1.

Revident zatrjuje odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila vzpostavljena ob zakonskem dejanskem stanu, ki ni enak zakonskemu dejanskemu stanu v obravnavani zadevi, zato tudi ne gre za odstop od prakse Vrhovnega sodišča po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega s strani revidenta navedena praksa sploh ne predstavlja ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ugotovljene obveznosti v drugih carinskih postopkih, ki niso bili predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ne morejo predstavljati zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Z opravljenim vmesnim izvozno-tranzitnim postopkom ni mogoče spremeniti izvoznika oziroma prodajalca blaga. Tudi ustreznost listin ne spremeni ugotovitve, da blago kot tako ni bilo uvoženo z območja Trsta, saj dobavitelj, ki ima sicer sedež v Trstu, ni dejanski izvoznik blaga, ampak je to družba s sedežem v kraju, ki ni v obmejnem območju Trsta, kar je razvidno po sledljivosti blaga, kot izhaja iz vseh carinskih listin. Potrditev takšnega ravnanja z blagom pred sprostitvijo v prost promet pa bi pomenila neutemeljeno širitev uporabe Tržaškega sporazuma na druga območja oziroma ravnanje v nasprotju z namenom Tržaškega sporazuma.

Iz listin v upravnih spisih izhaja, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju RS, zato ni bil izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev po 1. členu Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, to je, da se je blago dejansko izvozilo in prodalo iz obmejne cone Trsta.

Izjava na računu, ki je podlaga za preferencialno obravnavo blaga, je le delno upravičena, zato blago le delno izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo.

Odločba organa prve stopnje, s katero je bil prvič naknadno odmerjen carinski dolg, je bila pravočasno izdana, vendar je bila z odločbo organa druge stopnje odpravljena in vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločitev. Glede na določbo 281. člena ZUP so bile pravne posledice odločbe organa prve stopnje odpravljene, kar pomeni, da o obveznosti plačila carinskega dolga še ni bilo odločeno. V ponovnem postopku pa je bila odločba organa prve stopnje izdana po poteku petletnega roka za naknaden obračun carinskega dolga, kar pomeni, da ni več podlage za obračun.

Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.

Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.

Uveljavitev ugodnejše carinske stopnje s predložitvijo neverodostojne listine predstavlja ravnanje, ki je zajeto v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ, in pomeni, da je dolg nastal kot posledica ravnanja v nasprotju z določbami CZ.