3. člen ZUP

Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni. Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.

"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkrete

Toženka ne prereka navedb mld. tožnika, da mu pred odločitvijo učiteljskega zbora ni bila zagotovljena pravica do izjave. Tako je podana bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Odločitev o ponavljanju mld. tožnika sprejel učiteljski zbor, a ni izdal odločitve v obliki upravne odločbe. Ker torej odločitev učiteljskega zbora nima obrazložitve, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen.

Tretji odstavek 3. člena ZUP določa, da se ZUP uporablja tudi v primerih, kadar izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev. V obravnavanem primeru gre prav za tovrstno zadevo. Izjemni vpis v višji letnik urejata 125. člen Statuta Univerze v Ljubljani in 86. člen Pravil Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 125. člena Statuta lahko študent izjemoma zaprosi za vpis v višji letnik, če ima opravljene obvezne vsebine v skladu s študijskim programom in minimalni obseg kreditnih točk tekočega letnika ter ima izkazane upravičene razloge. Med drugim je v tem določilu tudi določeno, da je upravičeni razlog tudi daljša bolezen študenta. Vsebinsko enako je tudi določilo 86. člena Pravil Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je prav tako navedeno, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik, če je v tekočem letniku opravil študijske obveznosti v obsegu najmanj 40 kreditnih točk in če ima za to upravičene razloge, med temi razlogi pa je prav tako navedena daljša bolezen. Iz teksta obeh besedil je razvidno, da gre v obravnavanih primerih za odločanje po prostem preudarku, saj je v besedilih obeh predpis

V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev gre za odločanje o javnopravnih stvareh, ki sicer nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, vendar je treba v tovrstnih zadevah upravni postopek smiselno uporabljati. Po določilu 4. člena ZUP se pravila upravnega postopka uporabljajo tudi v javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve, v kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje so sicer lahko v posebnem zakonu urejena drugače kot v ZUP (prvi odstavek 3. člena ZUP), vendar pa mora tudi v takih primerih organ ravnati po določbah ZUP v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek 3. člena ZUP). Javni poziv ni podzakonski akt in je namenjen obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih norm, kar pomeni, da v javnem pozivu ni mogoče določati postopkovnih pravil, ki nimajo podlage v zakonu, oziroma takih pravil ni mogoče upoštevati oziroma na njihovi podlagi sprejeti odločitve. Sodišče pa vendar pripominja, da 34.a člen ZPOP-1, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne izključuje uporabe določb ZUP. Ne glede na namen novele ZPOP-1 z uvedbo 3

34.a člen ZPOP-1, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne izključuje uporabe določb ZUP. Tretji odstavek 34.a člena ZPOP-1 dopušča spremembo vloge do odločitve o dodelitvi sredstev, zato bi bilo nekonsistentno, da bi zakon dopuščal vsebinsko spremembo vloge, medtem ko bi bila formalna pomanjkljivost izvzeta. Kolikor je tožena stranka štela, da je obravnavana vloga nepopolna oziroma nerazumljiva, bi morala tožena stranka v skladu z določbami prvega odstavka 67. člena ZUP od tožnika v roku petih delovnih dni zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določiti rok, v katerem mora vlogo popraviti. Ker tožena stranka ni ravnala tako, s tem tožeči stranki ni omogočila, da bi popravila oziroma dopolnila vlogo, ki bi se, če bi bile pomanjkljivosti pravilno odpravljene, na podlagi petega odstavka 68. člena ZUP lahko štela za pravočasno in popolno vlogo, o kateri bi tožena stranka mogla meritorno odločati.

Iz biti kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena in prvem oziroma drugem odstavku 235. člena KZ-1 je mogoče kot enega izmed temeljnih zakonskih znakov izluščiti lažnost nekega podatka, ki ga pristojni organ potrdi oziroma storilec vpiše v poslovno listino ali tako lažno listino uporabi kot resnično. Tako mora biti opis teh kaznivih dejanj usmerjen v zatrjevanje neresničnosti konkretno navedenega podatka ob spremljajočih okoliščinah (denimo navedba organa in vrste postopka, pomena tega podatka kot dokaza v predmetnem postopku oziroma opredelitev poslovne listine ter zakonske podlage za njeno izdajo). Ne zahteva pa se opredelitev tudi resničnega podatka, saj ni nujno lažna zgolj neka vrednost, temveč je lahko izmišljen celoten obstoj nekega dejstva. V takem primeru že pojmovno ni mogoče navesti pravega podatka. Upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije je tako bit predmetnega kaznivega dejanja izpolnjena zgolj v primeru, ko mora pristojni organi izdati javno listino izključno na podlagi podatkov, ki jih navaja stranka postopka, ne pa tudi v primeru, ko lahko organ te podatke ugotavlja oziroma preverja sam. V slednjem primeru je namreč dolžnost organa, da v ok

Prvostopenjski organ roka za dopolnitev vloge ne bi smel obravnavati kot prekluzivni rok, saj zamuda tega roka ne bi smela imeti škodljivih posledic za vložnika pod pogojem, da je vloga dopolnjena še pred izdajo akta, s katerim se odloči o vlogi. Rok iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP ni prekluziven iz razloga, ker ne gre za zakonski procesni rok, saj ni predpisan z zakonom, ampak ga postavi uradna oseba, saj ga je možno na prošnjo stranke tudi podaljšati.

Toženka se glede uporabe postopkovnih pravil ne more sklicevati izključno na Javni poziv oziroma se lahko nanj sklicuje le toliko, kolikor njegove določbe temeljijo na prej navedenih predpisih, na podlagi katerih je bil objave. Toženka v nobenem od predpisov, na podlagi katerih je bil objavljen Javni poziv, ni imela podlage za zavrženje tožnikove prijave mimo določb ZUP. Poleg tega je toženka s tem, ko je prijavljeno napravo opredelila kot obnovljeno in ne kot novo, kar je navajal tožnik, ugotavljala (sporno) dejansko stanje, in to ne da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli do njenih ugotovitev, pomembnih za odločitev, oziroma ne da bi obrazložila obstoj pogojev za odločanje v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke.

Opravljanje bančnih storitev je sicer pravno urejena dejavnost, vendar pa je ne ZBan-2 ne drug zakon ne opredeljuje kot javno službo, niti ne ureja posebnih ali izključnih pravic za njeno izvrševanje ter drugih pravil, ki bi jo glede na navedeno uvrščali med tako regulirane dejavnosti v javnem interesu. Zato je opravljanje bančnih storitev dejavnost, ki se opravlja na trgu v okviru uresničevanja svobodne gospodarske pobude, izvajalci te dejavnosti (banke) pa niso izvajalci javnih služb. Posledično banke tudi niso zavezane odločati po upravnem postopku, torej izdajati odločb z vsemi sestavinami v skladu z ZUP. ZVOP-1 tudi sicer ne daje pravne podlage, da bi zasebnopravni subjekti (upravljavci osebnih podatkov) odločali o prošnjah oziroma zahtevah za posredovanje osebnih podatkov z upravnimi odločbami na podlagi ZUP.

Tudi če je bil dokument najprej sestavljen, pozneje - po njegovi sestavi pa s strani NPU pridobljen zaradi potreb (pred)kazenskega postopka, je torej od pridobitve dalje bila izpolnjena ena od možnih alternativno določenih okoliščin za obstoj te izjeme. Sodišče poudarja, da mora biti stranki zaradi temeljne narave pravice do izjave zagotovljeno njeno uresničevanje v vsakem upravnem postopku posebej, čeprav so si morebiti postopki podobni in čeprav so morebiti za odločitev v njih pravno pomembna ista dejstva in okoliščine, saj mora organ ob udeležbi stranke izvajati relevantne dokaze v konkretnem (posamičnem) postopku. Ker je tožena stranka odločitev oprla na dokazne listine navedene v 18. točki obrazložitve, v zvezi s katerimi tožnici ni bila dana možnost, da se do njih opredeli, je kršila pravila postopka in je posledično (lahko) tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Zakonodajalec očitno ni imel namena, da bi ZDIJZ razveljavil nekatere določbe področnega zakona ZBan-2. V tem smislu je treba tudi šteti, da ustavno določilo iz drugega odstavka 39. člena Ustave v delu, ki pravi /…/"razen v primerih, ki jih določa zakon" /…/, pomeni primere, ki so določeni s krovnim zakonom (ZDIJZ) in morebiti tudi s področnimi zakoni. V takih primerih je treba iskati takšno razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva. Vendar pa zaradi nepravilne uporabe prava - to je razmerja med področnim zakonom (ZBan-2) in ZDIJZ toženka v času izdaje odločbe ni ugotavljala, kar je sicer bilo ključno nerazjasnjeno dejstvo v tej zadevi, ali je bil skladno s 404. členom ZBan-2 postopek nadzora tožnice nad bankama X in Y v zvezi s kreditiranjem fizičnih oseb v CHF v času odločanja toženke že končan ali ne, od česar je odvisno nadaljnje presojanje pogojev za dostop do informacije javnega značaja. Toženka se očitno s temeljnim vprašanjem, ali sta prvostopenjski organ s prvostopenjskim aktom in toženka z izpodbijanim aktom izvajala pravo EU, ni ustrezno ukv

Sodišče sodi, da gre pri ocenjevanju izpolnjenosti kriterijev za strokovno presojo, ki jo mora ocenjevalec ustrezno utemeljiti.

Drugostopenjski organ je s sklepom pritožbeni postopek ustavil, pri čemer v obrazložitvi sklepa navaja, da naj bi prvostopenjski organ ugodil zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni dobil informacije glede tistega, po čemer je spraševal, zaradi česar sodišče meni, da je napačen zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu o ustavitvi postopka, da je bila zahtevana informacija tožniku posredovana, saj mu je bilo odgovorjeno nekaj drugega in ne tisto, po čemer je spraševal.

Občinski organ kandidata ne bi smel izločiti iz postopka izbire zgolj zaradi tega, ker je njegova vloga nepopolna, kar pomeni, da se ni spuščal v presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za opravljanje dejavnosti. V kolikor za posamezno pravno področje ni posebnih predpisov glede zavračanja nepopolnih vlog, velja namreč Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ker je v obravnavani zadevi tožbeni predlog sposoben za obravnavo po 2. členu ZUS-1, ga je sodišče dolžno tako tudi obravnavati. V konkretnem primeru gre za odločanje izvajalca javne službe o pravici uporabnika, to je tožnika, do bivanja v zavodu. Kot izvajalec javne službe je tožena stranka dolžna v primeru, kot je obravnavani, postopati v skladu z določili ZUP.

Opravljanje bančnih storitev je javna služba, ki jo lahko opravljajo le točno določene pravne osebe po tem, ko dobijo dovoljenje Banke Slovenije. Kot izvajalec javne službe pa je zato tožeča stranka dolžna v primeru, kot je obravnavani, ko gre za odločanje o posredovanju osebnih podatkov, za katere je zaprosil uporabnik od upravljalca, postopati v skladu z določili ZUP, kar pomeni, da bi morala po tem, ko je prejela zahtevek tožeče stranke, o tem izdati akt v obliki odločbe z vsem predpisanimi sestavinami in ne odločiti zgolj z dopisom.

Lastniki počitniških hiš in počitniških stanovanj postanejo zavezanci šele z izdajo odločbe o odmeri letne pavšalne turistične takse. V obravnavanem primeru ne gre za tako pravno situacijo, da bi se lahko uporabil 222. člen ZUP. Postopek določitve in odmere letne pavšalne turistične takse vodi Občinska uprava občine po uradni dolžnosti in v javnem interesu, zato se 222. člen ZUP ne more uporabiti. Turistična taksa je občinska dajatev. Stanovanjsko površino določa čisto tlorisno površino sob, predsob, hodnikov v stanovanju, kuhinj, kopalnic, shramb in drugih zaprtih prostorov stanovanja ter čisto tlorisno površino garaže za osebne avtomobile. Stanovanjska površina neto tlorisna površina stavbe oziroma dela stavbe, ki se vodi v javno dostopnih evidencah GURS, kar v praksi predstavlja spletni portal prostor3.gov.si oziroma izpiski „Opisni podatki o nepremičnini“.

V konkretnem primeru je sodišče že pri predhodnem preizkusu tožbe presodilo, da ima izpodbijani akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, primarno že iz razloga, ker tožena stranka ni nikjer navedla, da bi pri izdaji izpodbijanega sklepa sploh uporabila postopkovna pravila ZUP, čeprav bi jih morala. Prav tako je sodišče že ob predhodnem preizkusu ugotovilo, da izpodbijani upravni akt, poleg očitno manjkajočega pravnega pouka, vsebuje tako pomanjkljivo obrazložitev z vidika njene vsebine, da očitno nima vseh obveznih elementov, ki so predpisani z določili 2., 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, kar v tožbi utemeljeno graja tudi tožnik.