VSRS Sodba in sklep II Ips 543/2003

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na pravdne ter pritožbene stroške, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve tožnikovih materialnih avtorskih pravic naložilo toženi stranki plačilo zneska 2,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi kršitve moralne avtorske pravice je toženi stranki naložilo plačilo nadaljnjih 500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 500.000 SIT. Zavrnilo pa je pritožbo glede plačila zneska 2,000.000 SIT z utemeljitvijo, da je pravilno prisojena civilna kazen v navedenem znesku v skladu z določbami 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS, št. 21/95 in 9/2001). S podpisom pogodbe z rusko založbo je tožena stranka neupravičeno prenesla nanjo tožnikove materialne avtorske pravice in s tem kršila tožnikove pravice razpolaganja z njegovimi materialnimi avtorskimi pravicami, ki izhajajo iz njegovega avtorskega dela.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo in izpodbija zadnje tri odstavke izreka, torej obsodilni in stroškovni del. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek za plačilo zneska 2,000.000 SIT zavrne. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev drugostopenjske in prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhajajo dejanske ugotovitve, da je tožnik kot avtor dne 17.5.1995 sklenil s toženo stranko avtorsko (založniško) pogodbo za knjigo ... Leta 1998 je ta tožnikova knjiga izšla v Rusiji v ruskem jeziku, potem ko je tožena stranka na rusko založbo O. P. prenesla pravico izdaje in prodaje te knjige v Rusiji, ne da bi imela za to tožnikovo soglasje. V 3. členu pogodbe med strankama je tožnik odstopil svoje materialne avtorske pravice za vse primere objav v Republiki Sloveniji, za primer izdaje knjige v tujini pa je bila predvidena sklenitev nove pogodbe, ki pa med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Nižji sodišči sta ocenili, da je toženkin podpis pogodbe z rusko založbo pomenil prenos tožnikove pravice uporabe (izkoriščanja) avtorskega dela, ki pa je bil opravljen brez tožnikovega dovoljenja in je zato šlo za neupravičeno razpolaganje s tožnikovo materialno avtorsko pravico oziroma za kršitev te pravice, saj ima avtor izključno pravico dovoliti ali prepovedati uporabo svojega avtorskega dela.

Navedenim na kratko povzetim razlogom toženkina revizija najprej nasprotuje s trditvami pod II., da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče na več zelo relevantnih pritožbenih trditev ni odgovorilo, kar naj se ocenjuje tudi v kontekstu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Revizijsko sodišče se strinja, da mora pritožbeno sodišče odgovoriti na pritožbene trditve, vendar le na tiste, ki so ali bi bile lahko odločilnega pomena. Kaj več pa na trditve v navedenem odstavku revizije ni mogoče odgovoriti, saj so očitki bistvenih kršitev določb postopka v tem delu le pavšalni in nekonkretni.

Toženka v reviziji pod III. navaja, da je ves čas trdila, da z založbo O. P. iz M. ni sklenila nobene pogodbe o prenosu tožnikove avtorske pravice. Sodišče druge stopnje je zavzelo pozitivno stališče, da je toženka z O. P. sklenila pogodbo o prenosu tožnikovih avtorskih pravic, vendar je na obstoj te pogodbe zgolj sklepalo na podlagi toženkinega dopisa. Pogodbe ni imelo v spisu. Sodišče je pri tem napačno uporabilo pogodbeno materialno pravo. Navedbo iz dopisa, da je šlo za "pogodbo", ni moglo preprosto šteti za navedbo o pogodbi, s katero naj bi se prenašale tožnikove avtorske pravice. Ob pravdanju brez kvalificiranega pravnega zastopnika tožena stranka pogodbe ni predložila, zato je priložena reviziji. Iz te pogodbe sledi, da je bil v Rusijo poslan dokument, ki je pogodbo o prenosu avtorskih pravic šele predvideval.

V zvezi z v prejšnjem odstavku navedenimi revizijskimi trditvami revizijsko sodišče ugotavlja, da je neutemeljen očitek zmotne uporabe materialnega pogodbenega prava. Pogodbe med toženko in rusko založbo toženka ni predložila. Predložitev tega dokaza v revizijskem postopku je nedovoljena (372. člen ZPP), zato je ta dokaz neupošteven. Sodišče druge stopnje je potrdilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka podpisala z rusko založbo pogodbo o razpolaganju s tožnikovo avtorsko pravico. Gre za dejansko ugotovitev o podpisu take pogodbe, kar sodišči ugotavljata iz dopisa toženke tožniku, ne pa iz pogodbe, ki je tožena stranka ni ponudila kot dokaz. Da je toženka kot pravna oseba na prvi stopnji nastopala brez odvetnika, je bila pač njena odločitev, zaradi katere nima večjih pravic, kot ji grejo po zakonu. Ob dejanski ugotovitvi, da je toženka podpisala ustrezno pogodbo z rusko založbo in ob nadaljnji ugotovitvi, da je ruska založba tožnikovo knjigo izdala v ruskem jeziku, tožnikovega soglasja za prenos pravic in za izdajo knjige pa ni bilo, je pravilen pravni zaključek o tem, da je toženka kršila tožnikove materialne avtorske pravice. Tožnik je sicer na toženko s pogodbo prenesel posamične materialne avtorske pravice (drugi odstavek 70. člena ZASP), nadaljnji prenos materialnih avtorskih pravic na rusko založbo pa je toženki prepovedoval tako prvi odstavek 78. člena ZASP, kot njena pogodba s tožnikom. Avtor ima izključna premoženjska upravičenja na svojem avtorskem delu, torej pravico uporabe oziroma izkoriščanja svojega dela v vseh oblikah (22. člen ZASP), kar velja tudi za že prenesene materialne pravice, ki brez njegovega dovoljenja ne morejo biti prenesene naprej na tretjo osebo. Med materialnimi avtorskimi pravicami je tudi izključna pravica predelave, na primer prevoda knjige v tuj jezik in pravica do uporabe svojega dela v predelani obliki (33. člen ZASP). Z rusko izdajo tožnikove knjige so bile zaradi odsotnosti tožnikovega dovoljenja tožnikove avtorske pravice kršene, med njimi pravica reproduciranja (23. člen ZASP), to je izdelava telesnih primerkov prevedenega avtorskega dela in pravica distribuiranja (24. člen ZASP), to je pravica razširjanja primerkov prevedenega (predelanega) avtorskega dela. Opisano potrjuje pravilnost naziranj nižjih sodišč o neupravičenem razpolaganju toženke s tujo avtorsko pravico oziroma njenimi materialnimi upravičenji.

Toženka v reviziji pod IV. navaja, da je pritožbeno sodišče ignoriralo njeno pritožbeno trditev, da je tožnik svoj zahtevek temeljil na dejanski podlagi, po kateri naj bi tožena stranka izdala sporno rusko knjigo. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, ali je sodišče sprejelo to očitno neutemeljeno stališče. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da njeno domnevno delovanje ni moglo biti reproduciranje in distribuiranje tujega avtorskega dela. Obširna pritožbena trditev, da sklenitev pogodbe o prenosu tuje avtorske pravice ne more biti delovanje v smislu 23. ali 24. člena ZASP, si v pritožbeni odločbi ni zaslužila niti stavka. Gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek o toženkinem reproduciranju ali distribuiranju ne more biti drugačen kot negativen, saj je pravica reproduciranja in distribuiranja omejena na telesno reprodukcijo avtorskih del.

Revizijsko sodišče na gornje trditve odgovarja, da nižji sodišči nista razsodili na podlagi prvotne trditve tožeče stranke, da je knjigo v Rusiji izdala tožena stranka, ampak na podlagi nadaljnjih tožnikovih navedb (v pripravljalnem spisu in na glavni obravnavi dne 6.6.2002), da je tožena stranka z ruskim založnikom podpisala pogodbo, ki je bila podlaga za izdajo sporne knjige v Rusiji. Sodišči sta ocenili, da je tožena stranka neupravičeno razpolagala s tujo avtorsko pravico, ko je brez dovoljenja prenesla tožnikovo materialno avtorsko pravico na rusko založbo. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v drugostopenjski sodbi torej ni, saj izpodbijanje nečesa, česar v prvostopenjski sodbi ni, ni relevantno delovanje.

Sodbi pa nikjer ne govorita o tem, da bi toženka sama kaj reproducirala ali distribuirala. Pojasnjeno je že bilo, da je tožena stranka prenesla na tretjo osebo pravico ruske izdaje tožnikovega avtorskega dela, torej uporabo tega dela v Rusiji, ki predpostavlja prevod v ruski jezik. Tudi za avtorsko delo v predelani obliki, torej v prevodu, avtor obdrži izključno pravico do uporabe (tretji odstavek 33. člena ZASP), med pravice uporabe (22. člen ZASP) pa spadata tudi pravica reproduciranja (23. člen ZASP) in pravica distribuiranja primerkov avtorskega dela (24. člen ZASP). Te pravice so bile kršene zaradi ravnanja ruske založbe, toženka pa je bila neutemeljena in nezakonita prenašalka tožnikovih pravic na rusko založbo. V reviziji navedeno stališče tožene stranke je zato zmotno.

V V. točki revizije toženka navaja izostanek odgovorov drugostopenjskega sodišča na 4. in 5. točko pritožbe in zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Na v reviziji povzete pritožbene trditve je pritožbeno sodišče odgovorilo. Na toženkino trditev, da je toženka prenašala neke pravice, ki jih ni imela, je pritožbeno sodišče odgovorilo, da je v tem ravno toženkina kršitev: toženka je prenašala tožnikove materialne avtorske pravice, to pomeni, da je neupravičeno razpolagala s tujo avtorsko pravico. Nato je bil prenos materialnih avtorskih pravic realiziran z ugotovljeno rusko izdajo tožnikovega avtorskega dela. S tem pa tožnikove avtorske pravice na ruskem trgu niso ostale neokrnjene, ampak kršene, saj je bila izdana knjiga brez dovoljenja za prevod, za reproduciranje in distribuiranje, kar je tožnik izvedel šele naknadno. Kar pa se tiče toženkine trditve, da ni šlo za distribucijo avtorskega dela s strani tožene stranke, temveč tretjih oseb, tožnik pa bi distribucijo ruski založbi lahko preprečil, tudi če je pravico nanjo morda kdo neupravičeno prenesel, je bil odgovor pritožbenega sodišča nepotreben, saj v prvostopenjski sodbi ni bilo nobenega očitka toženki, da je ona karkoli distribuirala. To je brez dovoljenja naredila ruska založba. Tožena stranka je s svojo pogodbo ruski založbi omogočila reproduciranje in distribuiranje primerkov (predelanega) tožnikovega avtorskega dela. To pa sta obe nižji sodišči v svojih razlogih jasno in pravilno pojasnili.

Toženka v reviziji pod VI. v bistvu ponavlja svoje prejšnje revizijske trditve z navajanjem, da je dejanska podlaga tožbe trditev o toženkini izdaji ruske knjige in o njenih kršitvah pravic iz 23. in 24. člena ZASP, na kar je bilo že odgovorjeno. Ne drži trditev, da je drugostopenjsko sodišče skonstruiralo nekakšen nadomesten toženčev delikt, ampak je na podlagi ugotovljenih dejstev ugotovilo toženkino kršitev tožnikovih materialnih pravic glede na ravnanje, ki ga prepovedujeta tako zakon kot pogodba med strankama.

Revidentka v VII. točki revizije trdi, da prvostopenjske sodbe ni mogoče potrditi s sklicevanjem na nekaj povsem tretjega in novega, ko se na to "tretje" dejanska podlaga tožbe sploh ne nanaša. Tudi če se revizijsko sodišče strinja, da je odločilno, da je toženka posegla v izključno pravico dovoliti ali prepovedati uporabo dela, toženka ne more biti kršitelj, saj ni bila okrnjena tožnikova pravica prepovedati uporabo dela. Ravnanje ruske založbe je, čeprav bi morda nanjo tožena stranka nepooblaščeno prenesla tujo avtorsko pravico - še naprej nedopustno. Tožeča stranka jo ima možnost in pravico prepovedati. Tudi izključne pravice dovoliti uporabo tožena stranka nima nič manj kot pred domnevno sklenitvijo pogodbe. Toženkin prenos pravice, ki je nima, ni učinkovit, tožnik pa nima nič manj pravice razpolaganja, kot prej.

Zgoraj povzetim revizijskim trditvam ni pritrditi. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta se oprli na dejansko trditveno podlago, ki jo je tožnik pravočasno dodal prvotnim trditvam in ugotovili, da je toženka brez avtorjevega dovoljenja protipravno prenesla tožnikovo pravico uporabe (izkoriščanja) svojega avtorskega dela v predelani obliki na rusko založbo. To ravnanje samo po sebi pomeni kršitev tožnikove avtorske materialne pravice, zato je nevzdržna revizijska trditev, da tožena stranka ne more biti kršitelj avtorske pravice. Nadaljnje ravnanje ruske založbe z izdajo tožnikove knjige in njenim razširjanjem je nedopustno in tudi pomeni kršitev tožnikovih materialnih avtorskih pravic, kar pa pomeni samo to, da tožnik lahko zahteva varstvo pravic proti vsakemu kršitelju. Ali ima tožnik sedaj manj pravic prepovedati kakšno ravnanje ali dovoliti uporabo česa oziroma ali ima tožnik manj pravic razpolaganja kot prej, kar poudarja revizija, je povsem nerelevantno, saj je bistvena ugotovitev kršitve in kršitelja, če pa je teh več, velja tudi v avtorskem pravu, da je vsak od njih odgovoren za celotno kršitev (drugi odstavek 165. člena ZASP) in lahko avtor proti vsakemu kršitelju uveljavlja svoje zahtevke.

Toženkina revizija v VIII. točki trdi, da je sodišče druge stopnje očitno na stališču, da je kršitev avtorske pravice že v tem, če kdo na tretjo osebo nepooblaščeno in pravno neučinkovito poskuša prenesti tujo avtorsko pravico. Toženka predlaga preizkus tega stališča z odgovorom na vprašanje, ali bi šlo za kršitev avtorske pravice tudi v primeru, ko se ruska založba za piratsko izdajo knjige ne bi odločila, saj bi tudi v tem primeru tožena stranka opravila ravno toliko prenosa, kot ga je v dejanski situaciji. Tožena stranka je namreč prepričana, da prenosa samega po sebi ni mogoče šteti za kršenje avtorske pravice po ZASP.

Revizijsko sodišče sodi, da je revidentkino stališče zmotno. Po prvem odstavku 78. člena ZASP imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo drugače določeno. Toženka se je v avtorski pogodbi s tožnikom za izdajo knjige v tujini izrecno dogovorila za sklenitev nove pogodbe. Take pogodbe ni sklenila. S sklenitvijo pogodbe z O. P. brez tožnikovega dovoljenja je toženka kršila tako pogodbo kot zakon. Že s samim pogodbenim prenosom pravice, ki je po prvem odstavku 78. člena ZASP ne bi smela prenesti, je toženka kršila tožnikove materialne avtorske pravice in je za te kršitve odgovorna (primerjaj dr. Miha Trampuž v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1997, str. 196). V obravnavanem primeru pa je ruski založnik po pogodbi s toženo stranko knjigo v ruskem jeziku tudi izdal ter je bilo reproduciranje in distribuiranje primerkov te knjige tudi izvršeno. Toženkin status kršitelja po pravilih ZASP je torej podan in v izpodbijanih sodbah tudi ugotovljen.

Doslej navedeno utemeljuje zaključek, da niso utemeljeni revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, kolikor se nanašajo na samo podlago tožbenega zahtevka. Prav tako niso utemeljene trditve o zmotni uporabi materialnega prava glede ugotovitve toženkine kršitve tožnikovih materialnih avtorskih pravic. Tožnik je na toženko prenesel pravico reproduciranja in distribuiranja svoje knjige na območju Republike Slovenije, vse ostale materialne avtorske pravice izkoriščanja svojega avtorskega dela pa je obdržal. Tožnik je med drugim obdržal pravico predelave avtorskega dela in uporabe svojega dela v predelani obliki (33. člen ZASP), pravico prenosa posamičnih avtorskih pravic (70. in 73. člen ZASP) ter pravico nadaljnjega prenosa že prenesene materialne pravice (78. člen ZASP). S sklenitvijo pogodbe z rusko založbo je tožena stranka kršila tožnikove materialne pravice prenosa avtorskih pravic ter s tem povezane uporabe prenesenih pravic, zaradi česar je utemeljeno varstvo tožnikovih pravic v smislu 164. člena ZASP in nadaljnjih. Ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku glede same podlage je zato materialnopravno pravilna.

Toženka v IX. točki revizije izpodbija odločitev nižjih sodišč po višini in sicer trdi, da je bila tožniku neupravičeno prisojena civilna kazen v višini 1,000.000 SIT. Toženka je namreč že v pritožbi zatrjevala, da je prvostopenjsko sodišče prisodilo 1,000.000 SIT civilne kazni izven in preko tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka dejanske podlage za civilno kazen sploh ni uveljavljala in ni postavila nobene trditve o elementih, ki jih 168. člen ZASP določa kot nujno potrebno podlago za civilno kazen. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbeno kritiko ignoriralo, zaradi česar je to vprašanje treba obravnavati kot vprašanje kršenja 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v tem delu revizija utemeljena. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki plačilo civilne kazni v smislu 168. člena ZASP, toženka pa je v 2., 11. in 13. točki pritožbe res uveljavljala prekoračitev tožbenega zahtevka s trditvami, da je bila civilna kazen prisojena izven in mimo tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka v tožbi dejanske podlage in ustreznih dejanskih trditev za civilno kazen ni navedla. Navedeno drži, saj je bila edina navedba tožeče stranke, da zahteva iz naslova materialnih avtorskih pravic znesek 2,000.000 SIT. Na pritožbene trditve o prekoračitvi tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče odgovorilo, da te ni, ker je tožnik sam zahteval znesek 2,000.000 SIT iz naslova kršitve materialnih avtorskih pravic, sodišče pa je dosojeni znesek zgolj pravilno utemeljilo na 168. členu ZASP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče na konkretne pritožbene trditve ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče namreč mora pritožbo vsebinsko obravnavati in se opredeliti do tistih trditev, ki lahko odločilno vplivajo na izid postopka. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče v razlogih navedlo, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen in da je bil znesek pravilno utemeljen na 168. členu ZASP. Toženka pa je v pritožbi uveljavljala drugo vrsto prekoračitve tožbenega zahtevka iz prvega odstavka 2. člena ZPP, da je prvostopenjsko sodišče odločilo izven in mimo zahtevka, saj je sodišče vezano na dejansko podlago spora in ne sme odločati o nečem drugem. Konkretno pa je odločilo o civilni kazni, ki je tožnik ni zatrjeval niti utemeljeval z ustreznimi dejstvi. Na obširne pritožbene trditve, da sodišče ne sme prisoditi nekaj drugega, kot je zahtevano, pritožbeno sodišče ni odgovorilo, hkrati pa se je izrecno strinjalo, da je tisto nekaj drugega (civilna kazen) pravilno prisojeno. Ko torej tožeča stranka ni navajala dejanske podlage za civilno kazen v smislu navajanja ustreznih dejstev o namerni ali hudo malomarni kršitvi tožnikovih avtorskih pravic, kar je nujno za civilno kazen po 168. členu ZASP, prvostopenjsko sodišče pa je poleg običajnega honorarja 1,000.000 SIT prisodilo povečanje za 100 % kot civilno kazen, in pritožbeno sodišče na pritožbene trditve o tej vrsti prekoračitve tožbenega zahtevka ni odgovorilo, je izpodbijana drugostopenjska sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14.

točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev revizija utemeljeno uveljavlja. V reviziji tožena stranka v zvezi z vprašanjem višine prisojenega zneska sprejema odločitev o plačilu zneska 1,000.000 SIT, kar pomeni ugoditev poplačilnemu zahtevku za plačilo običajnega honorarja, ki gre vsakemu avtorju (15., 22. in 81. člen ZASP), bistvena kršitev pa je v reviziji uveljavljana in tudi podana glede nadaljnjega zneska 1,000.000 SIT civilne kazni, prisojene po 168.

členu ZASP. V tem delu, torej glede odločitve o plačilu zneska 1,000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi, je revizijsko sodišče zaradi opisane kršitve postopka reviziji ugodilo, po prvem odstavku 379.

člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče ponovno obravnavati pritožbene trditve, kolikor se nanašajo na izpodbijanje civilne kazni v znesku 1,000.000 SIT in nanje odgovoriti z ustreznimi razlogi, ki ne bodo dopuščali dvoma, da je bila stranki korektno zagotovljena ustavna pravica do pravnega sredstva.

V ostalem delu (glede odločitve o 1,000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo, ker ta po temelju ni utemeljena, kot je bilo navedeno, po višini pa v tem delu ni bila izpodbijana.

Zaradi delne razveljavitve drugostopenjske sodbe je bilo treba po tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP razveljaviti odločitev pritožbenega sodišča o pravdnih in pritožbenih stroških ter hkrati odločiti, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.