7. člen ZASP

Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela. Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus ali je v Sporni grafični podobi stopnja intenzivnosti posnemanja v prej naštetih podobnostih takšna, da je v njej zaznavno že obstoječe delo. Povsem identično so v obeh podobah oblikovani naslednji elementi, ki jim je pritožbeno sodišče dalo bistven pomen: cel obraz je prikazan frontalno, obe imata očala, pričeski sta si podobni, lase imata spete v bujno pričesko, zataknjeno kuhalnico, enak prifrknjen nos, enak nasmeh, ki je obrnjen v desno stran obraza, jamica v istem licu, enaka oblika brade, enaki okrogli uhani. Po prepričanju pritožbenega sodišča, ne more iti za naključje, da bi se toženec z oblikovanjem Sporne grafične podobe v navedenih podobnostih tako približal Grafični podobi, ne da bi šlo za njeno posnemanje. Po naravi stvari so proizvodi strank, torej slaščic namenjeni splošni, širši javnosti in je potrošnik, ki slaščice kupuje povprečni potrošnik. Potrošniki so bili dejansko zmedeni glede izvora blaga predvsem so izrazili razočaranje nad "izdelki tožnikov," ki sta oglaševala le 100% naravne izdelke,izdelki pa so bili manj kvalitetni. Ob primerjavi Grafične podobe in Sporne grafične podobe se je treba omejiti na prim

Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Pogoji po 2.

Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

Ker je pravnomočna odločitev, da se znamke izbrišejo iz sodnega registra zaradi registracije v slabi veri, tožena stranka v zvezi z uporabo navedenih znamk ni mogla kršiti dobrih poslovnih običajev in storiti dejanj nelojalne konkurence. Ker so bile znamke registrirane v slabi veri, tožeča stranka ne more uspeti s prepovednim zahtevkom, kar zadeva njihovo uporabo na strani tožene stranke. Spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, so samostojna avtorska dela. Na njih predelovalec uživa izključne pravice avtorja. Vendar pa s predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela, saj avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki. Izkoriščanje predelav je odvisno od privolitve avtorja prvotnega dela. Ker se z izkoriščanjem novega dela hkrati uporablja tudi originalno delo, ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela. Ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da je imela J. J. za pred

Če sta kršena bodisi avtorska pravica bodisi znamka, lahko imetnik ene ali druge pravice zahteva odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov (4. točka prvega odstavka 167. člena ZASP in črka č) prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Nobena od navedenih določb, niti katera druga določba materialnega prava, pa imetniku ne daje pravice, zahtevati odstranitve po kršitelju na njegove (kršiteljeve) stroške, pravice do nadomestne odstranitve po imetniku, in do povrnitve stroškov odstranitve. Ti, dodatni zahtevki se nanašajo na izvrševanje odstranitvenega zahtevka. Presoja glede podobnosti je materialnopravne narave.

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Pravno varstvo uživa sicer tudi predelava, ki pa mora sama biti individualna avtorska stvaritev (1. odstavek 7. člena ZASP). Sama okoliščina, da so bila dana navodila, je sicer ustvarjalni prostor tožeče stranke omejil. Vendar pa je to za uporabo 1. odstavka 7. člena ZASP brez vsakega pomena; pravno varstvo uživa zgolj individualna stvaritev. Ali je bil zaradi navodil nastanek takšne stvaritve otežen, nima nobenega pomena. Pomemben je zgolj izid in ne pot do tega izida.

V obeh etiketah se kot osrednji lik pojavlja Apolon, ki pomeni njeno bistveno razpoznavnost. Zato je že na podlagi te primerjave mogoče materialnopravno sklepanje, da zaradi predelave 4. etikete v primerjavi s 3. etiketo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala in dokazala pravno veljavnega prenosa avtorske pravice od prvega avtorja nanjo. Ves čas postopka je vztrajala pri dejstvu, da se etiketa Donat bistveno razlikuje od drugih etiket in je samostojno avtorsko delo zato, ker ne predstavlja predelave.

Tudi prevod je avtorsko delo. S predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela. Ker je avtorska pravica na prevodu samostojna avtorska pravica, je tožeča stranka avtorsko pravico na prevodu obdržala. Obdržala jo je na temelju založniške pogodbe iz leta 1987, ki še vedno učinkuje. Če naj bi po 28. 9. 1991 tožeča stranka ne imela več avtorske pravice na prevodu, bi je torej očitno ne imela niti prevajalka (saj ta tudi ni mogla izdati prevoda), in iz istega razloga tudi sicer sploh nihče drug. Prevod sam ne bi več imel nobenega avtorskopravnega varstva, in sicer kljub jasnem 7. členu ZASP. Zaradi razmeroma visokega računskega (odmernega) temelja mora biti pri razmeroma visokih honorarjih odstotek civilne kazni praviloma razmeroma nizek, da civilna kazen vendarle ne prizadene kršitelja nesorazmerno.

S predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Čeprav sodišče prve stopnje ni naštelo in natančno opisalo vseh ponujenih in izvedenih listinskih dokazov, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ni namreč bistveno naštevanje posameznih dokazov, pač pa ocena njihove vsebine in tehtanje njihove dokazne vrednosti. Glede na številnost predloženih listinskih dokazov zadošča, da se sodba sklicuje na priloge spisa. Uporabnik se lahko upre plačilu samo, če dokaže, da je javnosti predvajal še neobjavljena glasbena dela, glasbena dela, ki jih avtor lahko v skladu s četrtim odstavkom 151. člena ZASP uveljavlja individualno, ljudsko glasbo in glasbena dela, pri katerih je od smrti njihovega avtorja že poteklo 70 let. Z indici kot posredno oziroma dokazno pomembnimi dejstvi, se praviloma dokazujejo trditve o negativnih dejstvih, o drugih dejstvih pa takrat, kadar jih ni mogoče dokazati neposredno.

Kritična presoja dejstva, kdaj je prevod avtorsko delo, kdaj pa ne, mora obstajati ne glede na to, da so pri posameznih prevodih avtorskih del ustvarjalne možnosti že v osnovi omejene. V kolikor so omejene do te stopnje, da jih dejansko sploh ni, opravljeno delo kriterija individualnosti ne izpolnjuje. Skladno z zakonom ni vsak prevod dela avtorsko delo, pri čemer zakon, kadar navaja, kaj (zlasti) velja za avtorsko delo, samo primeroma našteva vrste dela, ki lahko pridejo v poštev za opredelitev kot avtorska, v kolikor izpolnjujejo kriterije iz 5. člena zakona.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Predelano avtorsko delo je samostojno avtorsko delo. Če se omejitev pravice razpolaganja s prvotnim avtorskim delom po založniški pogodbi ne nanaša tudi na predelano avtorsko delo kot samostojno, za avtorja ni ovir glede razplaganja s slednjim.