75. člen ZASP

Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.

Med strankama je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje in neodplačen prenos za potrebe razširjanja programov, ki ga izvaja toženka. Trajno pogodbeno razmerje, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, se lahko prekine le z odpovedjo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika glede ničnosti pogodbenih določil, ki jih zapoveduje 73. in prvi odstavek 79. člena ZASP. Ni šlo namreč za dogovor o prihodnjem koriščenju avtorskih in sorodnih pravic ter da je izdajatelj programa (tožnik) le posredni imetnik pravic, ki jih je le ta pridobil od avtorjev, fizičnih oseb. Razumevanje 79. člena ZASP na način, da pogodbe o razširjanju programov in v njih opredeljeni prenosi avtorskih in sorodnih pravic za pogodbeno dogovorjeno obdobje pomenijo nično določbo, bi onemogočalo sklepanje in prenos kakršnihkoli pogodb o prenosu pravic za razširjanje tv programov in bi povzročilo ničnost praktično vseh obstoječih pogodb med operaterji in izdajatelji programov. V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZASP se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe. Izraz razširjanje in izraz distribu

Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže. Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv. Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela. Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in dis

Dikcija o prenosu »posamičnih materialnih avtorskih pravic« ne pomeni, da se ne morejo (naenkrat) prenesti vse take pravice. Načelo vestnosti in poštenja, ki ga morajo udeleženci obligacijskih razmerij spoštovati pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ), je vodilo, s pomočjo katerega je mogoče presojati modalitete ohlapno opredeljenega izpolnitvenega ravnanja. Toženec ni imel razloga, da bi tožnico že vnaprej še posebej opozarjal na lokacijo izvorne kode in postopek dostopa do nje. Tožnica je bila sama zavezana takoj preveriti najmanj to, ali ji izročeno dejansko omogoča tako uporabo Programa, kot tudi dostop do izvorne kode in njen prenos.

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Pravno varstvo uživa sicer tudi predelava, ki pa mora sama biti individualna avtorska stvaritev (1. odstavek 7. člena ZASP). Sama okoliščina, da so bila dana navodila, je sicer ustvarjalni prostor tožeče stranke omejil. Vendar pa je to za uporabo 1. odstavka 7. člena ZASP brez vsakega pomena; pravno varstvo uživa zgolj individualna stvaritev. Ali je bil zaradi navodil nastanek takšne stvaritve otežen, nima nobenega pomena. Pomemben je zgolj izid in ne pot do tega izida.

S predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Ob tem, ko tožeča stranka ni konkretizirano navedla, kateri elementi idejne zasnove spornega objekta niso bili vključeni in zaobseženi v obsegu pravic, ki so bile prenesene na naročnika M., ostanejo kot nekonkretizirane tudi trditve o namernih posegih toženih strank v avtorsko pravico. Tožeča stranka bi ta del dejanske podlage tožbenega zahtevka lahko utemeljila le na podanih in dokazanih trditvah, da so tudi tožene stranke vedele ali bi morale vedeti, da določen obseg upravičenj iz avtorskega dela tožnika ni bil prenesen na naročnika z namenom, da bi ga le-ta lahko vključil v podlago za spremembo prostorskih aktov. Hujša oblika krivde iz 1. odstavka 168. člena ZASP se ne domneva, zato bi tožeča stranka takšno obliko krivde morala posebej utemeljiti in dokazati. Pri pravnem standardu hude malomarnosti gre za vrsto skrajne nepazljivosti, pri čemer ravnanje odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka. Predloga za imenovanje novega izvedenca ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi nestrinjanja z ugotovitvami izvedenca.

Ker založniška pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je treba vse sporne točke šteti v korist avtorja. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi od tožnika prejela soglasje (pisno ali konkludentno), da neprodane izvode prodaja posebej. Kljub temu da je tožena stranka dokazala, da je bilo običajno in da je to tožnik vedel, da so revijo prodajali tudi po posameznih mesecih, to še ne pomeni, da lahko reklamira in prodaja tožena stranka tožnikovo brošuro posebej.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Ker je bila skodelica izdelana po natančnih navodilih naročnika in ob sodelovanju avtorja, ki je izdelek večkrat pregledal, preden je dovolil, da se pripravi končni izdelek (kot njegova skodelica), je skodelico mogoče šteti kot avtorsko delo. Sicer pa pri skodelici ni pomemben samo ročaj z značilnim grbastim oprijemačem, ampak je pomembna kombinacija vseh elementov (barve in oblike, žganja in lošča) ki predstavlja (individualno) ustvarjalnost, ne pa zgolj prevzemanje znanih rešitev.

Če s pogodbo ni določeno drugače, se šteje, da je bil dogovorjen neizključni prenos (materialnih avtorskih pravic). Če ni določeno, katere posamične materialne avtorske pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, se šteje, da so prenešene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe (teorija o pogodbenem namenu prenosa). Nično je določilo, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih (npr. na vseh delih določene kolekcije).