70. člen ZASP

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo. Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga. Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

Zapuščinsko sodišče lahko odloča s sklepom o dedovanju o tistem premoženju, glede katerega ni spora o tem, da spada v zapuščino. Sklep o dedovanju je namreč zgolj ugotovitvena odločba in njegova vsebina mora izhajati iz ugotovitev zapuščinske obravnave in iz ugotovitev morebitnega pravdnega ali upravnega postopka oziroma iz odločitev, sprejetih v teh postopkih. Ker je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz pritožbenih navedb očitno, da je med dedičem in B., torej tretjim (nekom, ki ni udeleženec zapuščinskega postopka), spor o tem, ali v zapuščino spadajo tudi nekateri predmeti, ki so v muzeju, je stališče sodišča prve stopnje, ki o tem premoženju (v fizični obliki) z izpodbijanim sklepom ni odločalo, pravilno. Če je zapustnica podarila ali posodila (le) fizične primerke avtorskih del (če gre za avtorska dela, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo), z avtorsko pravico pa ni razpolagala (s čimer se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo), je avtorska pravica kot celota podedljiva (68. člen ZASP).

Dikcija o prenosu »posamičnih materialnih avtorskih pravic« ne pomeni, da se ne morejo (naenkrat) prenesti vse take pravice. Načelo vestnosti in poštenja, ki ga morajo udeleženci obligacijskih razmerij spoštovati pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ), je vodilo, s pomočjo katerega je mogoče presojati modalitete ohlapno opredeljenega izpolnitvenega ravnanja. Toženec ni imel razloga, da bi tožnico že vnaprej še posebej opozarjal na lokacijo izvorne kode in postopek dostopa do nje. Tožnica je bila sama zavezana takoj preveriti najmanj to, ali ji izročeno dejansko omogoča tako uporabo Programa, kot tudi dostop do izvorne kode in njen prenos.

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Slovenska kolektivna organizacija da uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela. V razmerju do avtorjev so naloge kolektivne organizacije ekskluzivne, kar pomeni, da mora slednja v sistemu kolektivnega upravljanja male avtorske pravice upravljati na podlagi samega zakona, pa če avtor in/ali uporabnik to želita, ali ne.

ZASP v 3. točki prvega dostavka 149. člena (posredno) uzakonja monopolni položaj tožeče stranke. Za isto vrsto avtorskih del in iste pravice lahko v Sloveniji obstaja le ena kolektivna organizacija. In za male avtorske pravice je to tožeča stranka. Male pravice se morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) prek kolektivnih organizacij, pa če to avtor in uporabnik želita ali pa ne.

V vsakem posamičnem primeru je treba natančno ugotavljati, v kakšnem obsegu oziroma kateri element avtorske pravice je zavarovan, kajti v primeru, če gre za avtorsko pravico, ki je bila v določenem elementu pravno veljavno prenesena na tretjo osebo, potem se taka informacija lahko posreduje ne samo na vpogled, ampak je možno tudi fotokopiranje oziroma reprodukcija tega dela v drugi obliki.

Toženčevega udejstvovanja v okviru podiplomskega študija v centru, ki je v lasti tožeče stranke, ni mogoče obravnavati kot razmerje med delodajalcem in delojemalcem. Dejstvo, da je toženec, ki je bil štipendist Slovenske znanstvene fundacije, sporni računalniški program (tožeča stranka zahteva izročitev izvorne kode programa) izdelal v času podiplomskega študija delno tudi na opremi in v prostorih tožeče stranke, pri čemer pa sporni računalniški program ni bil del magistrske naloge, ne nudi podlage za zaključek, da je tožeča stranka na njem pridobila materialne avtorske pravice.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pravica predelave prenešena nanjo, zaradi kršitve te pravice ne more biti aktivno legimirana.

Avtor lahko s pogodbo prenese na drugo osebo posamične materialne avtorske pravice (drugi odstavek 70. člena ZASP). Glede na določbo prvega odstavka 80. člena ZASP mora tak posel biti sklenjen v pisni obliki, vendar pa izostanek predpisane oblike glede na določbo drugega odstavka te določbe ne vpliva rušitveno na (ustno ali kako drugače sklenjeno) pogodbeno razmerje. To pomeni, da tudi ustno sklenjeno pogodbeno razmerje ni brez pravnega učinka (nično). Pravne posledice izostanka obličnosti so v tem, da se morebitne sporne ali nejasne določbe interpretirajo v avtorjevo korist.