14. člen ZASP

Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).

Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov.

Ker si znaka nista podobna, ne bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja prijavljenega znaka s tožnikovo blagovno znamko. Tožnik zatrjuje, da je avtor slikovnega dela svoje znamke, ki pa ga je prijavitelj uporabil pri prijavljenem znaku, s čimer je posegel v tožnikove avtorske pravice (moralne in materialne). Bistveno pri presoji tega ugovora je (in kar tudi izhaja iz izpodbijane odločbe ter odgovora na tožbo), ali gre pri spornem slikovnem delu prijavljenega znaka sploh za takšno podobnost s slikovnim delom znaka tožnika, da bi zaradi tega lahko prišlo do kopiranja tega slikovnega dela tožnikovega znaka, ki je po tožnikovem zatrjevanju njegovo avtorsko delo, in s tem do kršitve njegove avtorske pravice. Sodišče se strinja z oceno organa, da si znaka nista podobna, in to ne v celoti, kot tudi ne v - za tožnika spornih - slikovnih delih. Ker pa si nista podobna, do kršitve (zatrjevane) avtorske pravice ni moglo priti. S tako presojo in posledičnim zaključkom pa organ zato za priznanje avtorske pravice tudi ni postavljal nobenih dodatnih pogojev, saj je presojo moral in jo tudi je opravil po relevantnem zakonu, torej po ZIL-1.

Pri presoji legitimacije tožeče stranke za izterjavo nadomestila je bistveno, da s kolektivnim upravljanjem v sámo avtorsko pravico ni poseženo. Upravičenja, tako moralna kot materialna, kljub kolektivnemu upravljanju (pa naj bo mandatno razmerje urejeno na podlagi pogodbe ali zakona) ostanejo avtorju. Kolektivna organizacija je sicer več kot zgolj zastopnik avtorjev, vendar pa še vedno zgolj skrbnik tujih (avtorjevih) pravic, kajti svojo dejavnosti opravlja za avtorjev račun. Uporabnik, ki v Sloveniji uporablja glasbo, je torej tožeči stranki dolžan plačati nadomestilo; če je s tožečo stranko sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, na podlagi pogodbe, sicer pa na podlagi zakona zaradi prikrajšanja avtorjev oz. tožeče stranke (zunanje razmerje).

V Sloveniji je upravljanje z avtorsko pravico objavljenih neodrskih glasbenih del poverjeno SAZAS-u. Upravljanje med drugim vključuje tudi izterjevanje plačil za njihovo priobčevanje. Možno pa je dokazovati, da materialne obveznosti zaradi uporabe tovrstnega avtorskega dela ni, ker SAZAS za upravljanje s konkretnim tujim avtorskim delom nima pooblastila oz. za izterjavo ni podlage v pogodbenem razmerju.

Trditve, da je tožena stranka s tožečo sklenila sporno pogodbo samo zato, ker je bil odgovorni projektant sedaj pokojni u.d.i.a. M. K., in da je zaradi smrti tega arhitekta naknadno odpadla podlaga sporne pogodbe, pritožbeno sodišče razume kot opozorilo, da je treba sporno pogodbo presojati kot pogodbo, ki je nastala glede na osebne lastnosti in sposobnosti prevzemnika posla.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

1. Druga tožeča stranka (enako prva, katere tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen) je zatrjevala kršitev moralne avtorske pravice iz 19. čl. ZASP. S takšno opredelitvijo je pravno kvalificirala očitana dejanja tožene stranke. Omenjena trditev pa ima tudi in predvsem pomen trditve o dejstvih. S sklicevanjem na moralno avtorsko pravico je tožeča stranka v dejanskem pogledu namreč opredelila svoj pravni položaj, ki ga varuje določena moralna pravica (oziroma upravičenje avtorske pravice) zoper vsakogar. 2. Res sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je navedena v tožbi (3. odst. 180. čl. ZPP). Vezano pa je na dejstva, s katerimi tožeča stranka opredeli predmet spora. 3. Kršitev (absolutne) avtorske pravice, daje njenemu imetniku novo pravno možnost. Ta možnost je varstvo kršene pravice s pravovarstvenim zahtevkom, predvidenim v zakonu. 4. "Tožeča stranka" je zahtevani znesek opredelila kot "plačilo običajnega honorarja za take spremembe povečanega za 200 %". Takšna opredelitev zahtevanega denarnega zneska kot sankcije za zatrjevano kršitev moralne avtorske pravice je tuja naravi in funkciji pravične denarne odškodnine, ki gre avtorju zaradi kršitve njegove moralne av