372. člen ZPP

Dolžnik in tretji se ne moreta samostojno dogovoriti o tem, da v obstoječem obligacijskem razmerju tretji - prevzemnik prevzame dolg dolžnika (prim. prvi odstavek 427. člena OZ). Upnikova privolitev v dogovor s to vsebino je odločilnega pomena za nastop učinka nadomestitve dolžnika s prevzemnikom (dolga), ker jo šele soglasje upnika odobri. Privolitev upnika kot izjava soglasja k pogodbi o prevzemu dolga se neločljivo navezuje na vedenje upnika o tej pogodbi; to pa predpostavlja, da je upnik obveščen prav o pogodbi o prevzemu dolga in s tem s skupnim interesom dolžnika in prevzemnika, da naj slednji v obstoječem obligacijskem razmerju nadomesti prvega. Upnikova privolitev je izjava volje. Izrazi se lahko tudi v pogodbi, sklenjeni med upnikom in tretjim - prevzemnikom dolga. Vendar mora biti upnikova volja, da se dolžnik iz obstoječega razmerja nadomešča s tretjim, nedvoumna. Prav to je bistveno, ker šele upnikovo soglasje s to vsebino to pogodbo razločuje od pogodbe o pristopu k dolgu. Četudi je bil morda skupni namen toženke in njenega najemnika, da najemnik prevzame dolg toženke, to v okoliščinah primera ne pomeni, da je bila tožnica kot upnica o tem njunem m

Zobozdravstvena dejavnost na primarni ravni je le tista oblika organiziranosti zobozdravstvene dejavnosti, ki je dostopna brez napotnice in pri kateri gre praviloma za prvi stik uporabnika z zobozdravstveno službo. Kadar pa je potrebna s strani specialista dentologije poglobljena diagnostika, zdravljenje bolezni ali bolezenskih stanj ter izvajanje ambulantne rehabilitacije in je pacient na takšno obravnavo napoten s strani osebnega zobozdravnika pa gre za specialistično ambulantno zdravljenje. Pri dejavnosti ortodontije gre za zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni.

Čeprav je po vsebini šlo za odpadne stvari, le-te niso predstavljale zavrženih stvari (res derelicta), ki bi bile brez lastnika in bi jih bilo mogoče zakonito okupirati. Lastnik stvari ima v okviru zakonsko dopustnih možnosti pravico početi s stvarjo, kar želi, lahko jo tudi uniči, vendar pa prilastitev stvari, ki jo njen lastnik sicer namerava uničiti, a lastninske pravice na njej ne opusti oziroma nedvoumno ne izrazi volje, da je ne želi imeti več v lastnini, ostaja protipravna. Sodišče prve stopnje bi, ob pravilni ugotovitvi, da je bil obdolženi v času sojenja v sedaj obravnavani kazenski zadevi na prestajanju zaporne kazni po prejšnji sodbi istega sodišča I K 12157/2017, obdolžencu moralo izreči enotno kazen zapora po pravilih o odmeri kazni obsojencu. Ker prvostopenjsko sodišče enotne kazni ni izreklo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v škodo obdolženca.

V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki

Vrhovno sodišče se ne strinja z zaključkom pritožbenega sodišča, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupno premoženje, zato ne pridejo v poštev določbe 56. člena ZZZZDR, ampak določbe 142. člena ZD. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica namreč pravočasno podala trditve, da spada dolg pokojnice, ki ga je ta ustvarila v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti v času obstoja zakonske zveze s tožencem, v njuno skupno premoženje, zato zanj solidarno odgovarja toženec. Navedene trditve po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za presojo, ali je sporni znesek skupno premoženje pokojnice in toženca in zanj odgovarja toženec, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme, da sporna denarna sredstva niso bila porabljena za skupno premoženje oziroma da pokojnica s samostojni dejavnostjo ni pridobivala dohodka v času zakonske zveze s tožencem. Toženec je v zvezi s tem plačilu dolga ugovarjal zgolj iz razloga, ker naj bi njegova solidarna odgovornost v trenutku ženine smrti prenehala, zato po njegovem naj niti ne bi bilo pomembno, ali se je terjatev nanašala na skupno ali posebno premoženje zakonskih partnerjev. Glede na 372. člen ZPP pa so n

Toženka je dolžna povrniti tožniku vsa njegova vlaganja v objekt, zmanjšana za amortizacijo, glede na določilo Najemne pogodbe, s katerim se je toženka zavezala, da bo v primeru odpovedi pogodbe, tožniku povrnila sredstva, vložena v poslovni objekt. Pravdni stranki sta se z Najemno pogodbo namreč dogovorili, da bo tožnik objekt usposobil in uporabljal izključno za namen opravljanja gospodarske dejavnosti ter da bo vsa potrebna vzdrževalna in obnovitvena dela na objektu opravil na svoje stroške. Ugotovili sta tudi, da so bila vsa izvedena dela potrebna za opravljanje tožnikove gospodarske dejavnosti.

Ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih na nivoju delodajalca (časopisnega in založniškega podjetja) od tega ni mogoče zahtevati, da analizira delo vsake redakcije in vsako delovno mesto ter konkreten vpliv delovnih mest in delavcev na zmanjšano poslovno uspešnost (za kar se med drugim zavzema tožnica). Izostanek takšne detajlne analize, katere izvedba in rezultati so tudi sicer lahko vprašljivi, nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, ki posredno predstavlja tudi (poslovno) odločitev o zmanjšanju poročanja na področju kulture. Takšna odločitev vseeno temelji na presoji o tem, da ne more več opravljati dela s tolikšnim številom delavcev in pomeni, da bo delodajalec na določenem segmentu svojega delovanja zmanjšal stroške z zmanjšanjem zaposlitev. Ugotavljanje natančnih dejstev s tem v zvezi in presojanje sodišča o tem, da ob takšni odločitvi delodajalec ni ravnal pravilno ali smotrno (ker se je odločil prav za kulturno redakcijo), bi presegla pravico sodišča, saj bi pretirano (nesorazmerno) omejilo pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Toženka ni bila dolžna ocenjevati vseh n

Tožeča stranka v reviziji navaja, da je vložila pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje priporočeno po pošti dne 23. 6. 2015. S tem v zvezi v reviziji navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, kar je upoštevaje določbo 372. člena ZPP dopustno. Na tej podlagi je nastal dvom o tem, ali je bila tožničina pritožba res prepozna. Če je namreč navedba o priporočeni oddaji pritožbe točna, je pritožba vložena pravočasno (drugi odstavek 112. člena ZPP) in je izpodbijani sklep sodišča druge stopnje napačen.

Sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da bodoče prikrajšanje tožnika ne izhaja le iz njegovih plačilnih list v pravno upoštevnem obdobju. Gre za hipotetično kategorijo, o kateri se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, ter upoštevaje tudi vse druge okoliščine v zvezi z oškodovančevo sposobnostjo pridobivanja dohodka (ne le pretekli zaslužek, temveč tudi preostalo delovno zmožnost, nadomestila iz naslova socialnih zavarovanj, ipd.).

Za trditev o tem, da je bil na naslovu vročanja daljši čas odsoten, pritožnik ni predložil nobenega dokaza in gre torej za gole dejanske trditve. Z njegovimi dejanskimi navedbami pa domneve o resničnosti vsebine javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP) ni mogoče izpodbiti.

Podizvajalec ima pravico do neposrednega plačila le, če postavi konkreten zahtevek, ki izpolnjuje kumulativno zahtevane pogoje iz 631. člena OZ. Revizijsko stališče tožeče stranke, da naj bi bilo jasno, da kakršna koli korespondenca med tožečo stranko (podizvajalko) in toženo stranko (občino kot naročnico) pomeni uveljavljanje neposrednih plačil po določbi 631. člena OZ, je zmotno. Možnost pobota ni omejena zgolj na terjatve, ki so ugotovljene s pravnomočno sodbo.

Za obstoj oderuštva ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos prikrajšane pogodbene stranke. Ta se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerna obremenitev. Seveda pa gre za oderuštvo lahko tudi tedaj, ko se nesorazmernosti obremenitve zave šele kasneje.

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno. V primeru vročanja dokazuje vročitev in datum vročitve (149. člen ZPP v povezavi z 224. členom ZPP). Kljub temu je dovoljeno dokazovati, da so na njej ugotovljena dejstva neresnična (četrti odstavek 224. člena ZPP). Iz šestega odstavka 149. člena ZPP izhaja, da se v primeru, če je na vročilnici netočno zapisan dan vročitve, šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno. S prepričljivim dokazom je zato mogoče ovreči "domnevo", da je bila vročitev opravljena na dan, ki je na njej zapisan.

Na dobro vero in zemljiškoknjižno stanje se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, in ne tisti, ki je zastavno pravico pridobil v izvršilnem postopku. Smisel navedenega stališča je v tem, da se varuje pričakovalna pravica tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik (oziroma solastnik) in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. V tem primeru so nanj že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi.

Zapadlost terjatve pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna oziroma toženka ni podala nobenih ugovorov s tem v zvezi, zato se sodišče prve stopnje s tem pravilno ni ukvarjalo. Zmotno pa je sklepanje toženke, da so trditve o zapadlosti terjatve potrebne že za samo sklepčnost tožbe. Šele ob ustreznem ugovoru toženke bi bil tožnik dolžan dopolniti svoje navedbe. Ne gre za sodbo presenečenja, če je sodišče druge stopnje ob drugem sojenju, potem ko je Vrhovno sodišče njegovo sodbo razveljavilo in ga opozorilo, da preizkusi pravočasnost pritožbenih navedb, drugače kot predhodno, presodilo, da so prepozne. Nasprotno bi bila sodba, če bi sodišče ugotavljalo obseg in višino škode, čeprav to pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, presenečenje za tožečo stranko. Tožnik bi bil dolžan dopolniti svoje navedbe, če bi toženka obstoju in višini škode ugovarjala. Šele v tem položaju bi sodišče morda moralo opraviti materialno procesno vodstvo in tožnika pozvati, da dopolni svoje navedbe. Tudi v tem primeru pa bi se na pomanjkljivo postopanje sodišča lahko skliceval kvečjemu tožnik, če bi sodišče prav zaradi nepopolnosti njegovih trditev, odločilo njemu v škodo. Te procesne krši

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja in zaradi razžalitve časti in dobrega imena kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že zato, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode t. i. posredni oškodovanec. S strani tožnika zatrjevane nezakonitosti v kazenskem postopku, ki ga je toženka vodila proti njegovima staršema, niso bile usmerjene proti tožniku in ne morejo pomeniti neposredne kršitve njegovih pravic. Zatrjevana nepremoženjska škoda tožnika kot posrednega oškodovanca ni pravno priznana škoda oziroma ni vzročni zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji toženke. Glede na 180. člen OZ je namreč povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancev natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani). Oba kriterija morata biti podana kumulativno, v obravnavanem primeru pa ni podan objektivni kriterij.

Določba prvega odstavka 34. ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganja svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama.

Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave. Ker je v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje obstajala kazenska obsodilna sodba, je bilo sodišče nanjo vezano (14. člen ZPP). Zato sodišče mimo dejanskih ugotovitev pravnomočne kazenske obsodilne sodbe niti ne bi moglo drugače ugotoviti znakov kaznivega dejanja (ki jih ima očitana kršitev).