85. člen ZASP

Okoliščina, da drugo tožnik ni profesionalni fotograf (in da toženec fotografij ni naročil), nikakor ni razlog, da se v zvezi z višino avtorskega honorarja, ki mu gre, ne bi uporabil predloženi cenik Obrtne zbornice Slovenije. Ta predstavlja namreč povsem ustrezno podlago.

Za dopustno prosto uporabo avtorskih del pri izvajanju dokazov gre, če se avtorsko delo uporabi za namen dokazovanja organa v postopku o resničnosti nekih trditev. Tožena stranka je izdala knjigo, to pa ni „uradni postopek“ v smislu 56. člena ZASP. Uporaba avtorskih del zunaj tega namena, v obravnavanem primeru za seznanitev javnosti, pa ni krita z navedeno izjemo. Upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka zavrnila predlog izvensodne poravnave za prvo objavo ter ponovno brez dovoljenja tožeče stranke kršila njene materialne avtorske pravice pri izdaji druge knjige, je v zvezi z izdajo druge knjige bila pravilno prisojena civilna kazen v višini dvakratnika avtorju izplačanega zneska.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama bila dogovorjena pogodba po 93. členu ZASP, saj je šlo za prilogo k sicer periodični publikaciji. Vendar ravnanje tožeče stranke, ko je prilogo oziroma preostale neprodane priloge prodajala posebej, ni imelo podlage v sklenjeni pogodbi oziroma bi morala tožena stranka za takšno prodajo imeti sklenjeno s tožnikom založniško pogodbo po 85. členu ZASP.

Ker založniška pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je treba vse sporne točke šteti v korist avtorja. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi od tožnika prejela soglasje (pisno ali konkludentno), da neprodane izvode prodaja posebej. Kljub temu da je tožena stranka dokazala, da je bilo običajno in da je to tožnik vedel, da so revijo prodajali tudi po posameznih mesecih, to še ne pomeni, da lahko reklamira in prodaja tožena stranka tožnikovo brošuro posebej.

Z založniško pogodbo avtor založniku sicer lahko prenese (svojo) avtorsko pravico oziroma pravico do objave avtorskega dela (fotografij kot takih, ki predstavljajo individualno intelektualno stvaritev avtorja), ne more pa z njo (brez soglasja) prenašati pravic tretjih oseb vključno z osebnostno pravico do varovanja lastne podobe. Toženec ni imel soglasja tožnice za objavo izzivalnih fotografij, kar mu je bilo znano pred samo objavo, in je fotografije kljub temu objavil. Toženčevo dejanje predstavlja nedopusten poseg v tožničine osebnostne pravice, ki je pri tožnici povzročil duševne bolečine, zaradi katerih je upravičena do primerne safisfakcije.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Zmotno je izhodišče, po katerem bi imela tožena stranka pravico prodajati sporne izvode delovnega zvezka z naslovom "Igraje skozi matematiko 4", zato ker naj bi šlo za njene lastne izdelke. Za pravico do distribuiranja z dovoljenjem avtorja reproduciranega avtorskega dela namreč ni bistvena možnost razpolaganja, ki izvira iz lastninske pravice na posameznih izvodih avtorskega dela. Res sta pravici reproduciranja in distribuiranja avtorskega dela tako tesno povezani, da velja domneva o njunem skupnem prenosu (1. odst. 77. čl. ZASP). Vendar pa takšna odvisnost pravice do distribuiranja od pravice do reproduciranja po prepričanju pritožbenega sodišča ne posega v določbe o prenehanju založniške pogodbe zaradi poteka časa.

Izdaja dela je tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno tisto konkludentno dejanje, iz katerega je moč sklepati, da je prva tožena stranka odobrila sporno založniško pogodbo. Zato jo ta pogodba zavezuje, čeprav jo je druga tožena stranka sklenila v imenu prve tožene stranke brez njenega pooblastila.