164. člen ZASP

V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za takojšnjo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Upnik je ob sklicevanju na posebno zakonsko ureditev o varstvu in zavarovanju avtorske pravice konkretno opredelil terjatev, ki jo želi zavarovati, konkretiziral pravno relevantna dejstva o obstoju te terjatve in predložil dokaze za svoje trditve.

Direktiva se ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu direktnega ali indirektnega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije. Zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti zapovedi, po kateri bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, ki nastopa "v njihovem imenu". Ni mogoče prezreti očitnega namena nacionalnega in evropskega zakonodajalca, da se tudi v primerih kabelske retransmisije zaradi velikega števila avtorjev in razpršenosti s podelitvijo ustreznega pooblastila kolektivni organizaciji omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Ob dobesednem (in napačnem) upoštevanju določila 4. člena ZKUASP pa bi nastal ravno nasproten učinek. Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Trditveno in dokazno breme o

Kolektivna organizacija je med drugim upravičena, da v primeru kabelske retransmisije glasbenih del brez dovoljenja proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. Pri tem ni omejena le na zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti. Če specialni predpis določa ali izpostavi le eno vrsto zahtevka za varovanje pravic ali uveljavljanje ene vrste zahtevka za varovanje pravic "olajša," to še ne pomeni, da ostale zahtevke za varovanje pravic izključuje oziroma da druge vrste zahtevkov za varovanje pravic niso dovoljene oziroma mogoče. Za ostale vrste zahtevkov še vedno veljajo splošna pravila, ki jih je mogoče uveljaviti, če dejanski stan konkretnega primera izpolnjuje pogoje, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebni za uveljavitev posameznega zahtevka. Iz določil ZASP namreč ni mogoče zaključiti, da uveljavljanje ostalih reparacijskih zahtevkov ne bi bilo mogoče. Občasne terjatve so tiste terjatve, za katere je ob sklenitvi posla dogovorjeno ali je z veljavnimi predpisi predpisano, da dospevajo občasno. Zato terjatev iz neupravičene obogatitve ni mogoče šteti kot občasnih terjatev, čeprav kršitelji večkrat ali kontinuirano kršijo avto

ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa,

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP). Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz t

Društvo je zavezanec po ZPreZP-1 samo, če opravlja pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo, sicer pa ne. Breme dokazovanja je na tožeči stranki.

Kolektivna organizacija lahko, če zavezanec prostovoljno ne plača nadomestila za predvajanje fonogramov, uveljavlja zahtevek na temelju prvega odstavka 131. člena OZ ali prvega odstavka 190. člena OZ.

ZASP je v drugem odstavku 168. člena olajšal položaj imetnika avtorske pravice pri dokazovanju višine nastale škode v posledici nezakonitega posega v njegov avtorskopravno varovani položaj. Višino škode lahko dokaže že na ta način, da dokaže dogovorjeni ali običajni honorar ali nadomestilo za zakonito uporabo varovanega dela. Zanesljivo sklepanje na običajna plačila za uporabo del bi bilo mogoče samo pod predpostavko, da bi tožeča stranka omogočala uporabo avtorskega dela drugim zainteresiranim uporabnikom v obliki, kot ga je uporabljala tožena stranka. Glede na kategorično stališče tožeče stranke, da v takšni obliki in z namenom, kot je avtorsko delo uporabila tožena stranka, ne bi tožeča stranka nikomur omogočila uporabe, je samo po sebi razumljivo, da je na običajen honorar mogoče sklepati zgolj ob uporabi prostega preudarka iz 216. člena ZPP. V takem primeru vprašanje presoje višine odškodnine po prostem preudarku pomeni uporabo materialnega prava, pri čemer pa so dejstva, na podlagi katerih se prosti preudarek uporabi, stvar dejanskih ugotovitev sodišča. Objave posamezne fotografije ni mogoče primerjati v smislu minimaliziranja dolžine izseka filma. Ko gre za up

ZASP jasno določa, da kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavlja pravice. Zakon ji daje procesno upravičenje, četudi ne uveljavlja lastnih pravic.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja. Dokazi na presojo sklepčnosti nimajo vpliva. V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla „da v pravu velja domneva, da vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa zato škodi“, da „je bil zakon, ki je za predmetno zadevo relevanten (ZASP), javno objavljen in bi se tožena stranka mogla oziroma morala seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“, o relevantnih členih omenjenega zakona pa bi se „morala oziroma mogla seznaniti najkasneje ob terenskem ogledu“ ter „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. S temi abstraktnimi navedbami pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljila tako zavržne ali trdovratne kršitve varovanih pravic, da bi bil na mestu izrek maksimalne civilne kazni.

Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je odmero nadomestila opiralo na določila veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005. Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da skupni sporazum ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila tarife tožeče stra

Kolektivne organizacije so pri določanja tarife oz. nadomestila avtorskega honorarja zavezane k sporazumevanju z uporabniki. Za področje gostinstva je tarifa določena s skupnim sporazumom, ki velja za vse uporabnike, ki javno priobčujejo fonograme.

Avtor ima monopolni položaj nad izkoriščanjem svojega dela, omejitve in izjeme od avtorjevega monopola nad izkoriščanjem dela pa lahko predpiše samo ZASP. Avtorska pravica res traja za čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti oziroma 50 let po njegovi smrti. Vendar pa denarni avtorski zahtevki (zahtevek za avtorski honorar, civilno kazen, odškodnino) zastarajo po splošnih obligacijskopravnih predpisih.

Imetnikom avtorskih pravic je pogosto težko dokazovati obseg njihove škode ali koristi kršilcev. Namen civilne kazni je zato (poleg preventivnega in kaznovalnega) tudi v varstvu odškodninskega položaja avtorja. Ta zavaruje odškodnino in olajšuje njen izračun. Seveda pavšalnost izkazovanja ne pomeni samovoljnosti. Pojem pavšalnosti je treba razumeti izključno v razmerju do siceršnjega standarda zatrjevanja in dokazovanja škode po splošnih pravilih civilnega prava. Višina civilne kazni pa s tem ni arbitrarna, saj je vezana na vprašanje, kakšen honorar ali nadomestilo bi bila običajna.

Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic ne obsega le sklepanja pogodb o uporabi varovanih del in pobiranja ter izterjave avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del, ampak vključuje tudi uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi. Sem spada med drugim uveljavljanje odškodnine in morebitnih drugih sankcij po ZASP pred sodiščem zoper uporabnike v primeru neupravičene uporabe avtorskih del.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Sicer res skope tožbene trditve o večkratni zlorabi tožnikove avtorske pravice v uvodnem delu tožbe in toženčeve trditve, da spor izhaja iz založniške pogodbe, v sedanji fazi postopka ne omogočajo zanesljivega sklepa, da dela tožbe pod točkama 2 in 3 nimata narave avtorskega spora.

V avtorskem pravu je predpisana solidarna odgovornost več kršilcev avtorske pravice. Civilno kazen v višini do 200 odstokov povečanja običajnega honorarja je mogoče naložiti samo tistim med njimi, ki so kršitev avtorske pravice storili namenoma ali iz hude malomarnosti.

Za spor iz avtorskih pravic gre takrat, ko se zatrjuje, da je razlog za uveljavljanje tožbenega zahtevka v kršitvi avtorske pravice. Toženec je s svojim posredovanjem dosegel, da je tožniku propadel načrtovani in že sklenjeni posel, s katerim bi sicer res izkoristil svoje avtorsko delo. Toda s tem toženec ni posegel v samo tožnikovo avtorsko pravico. To bi se zgodilo le, če bi bili novi pogodbi sklenjeni in bi toženec uporabil (zlorabil) tožnikovo avtorsko delo kot svoje.