15. člen ZASP

Ker si znaka nista podobna, ne bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja prijavljenega znaka s tožnikovo blagovno znamko. Tožnik zatrjuje, da je avtor slikovnega dela svoje znamke, ki pa ga je prijavitelj uporabil pri prijavljenem znaku, s čimer je posegel v tožnikove avtorske pravice (moralne in materialne). Bistveno pri presoji tega ugovora je (in kar tudi izhaja iz izpodbijane odločbe ter odgovora na tožbo), ali gre pri spornem slikovnem delu prijavljenega znaka sploh za takšno podobnost s slikovnim delom znaka tožnika, da bi zaradi tega lahko prišlo do kopiranja tega slikovnega dela tožnikovega znaka, ki je po tožnikovem zatrjevanju njegovo avtorsko delo, in s tem do kršitve njegove avtorske pravice. Sodišče se strinja z oceno organa, da si znaka nista podobna, in to ne v celoti, kot tudi ne v - za tožnika spornih - slikovnih delih. Ker pa si nista podobna, do kršitve (zatrjevane) avtorske pravice ni moglo priti. S tako presojo in posledičnim zaključkom pa organ zato za priznanje avtorske pravice tudi ni postavljal nobenih dodatnih pogojev, saj je presojo moral in jo tudi je opravil po relevantnem zakonu, torej po ZIL-1.

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Pri presoji legitimacije tožeče stranke za izterjavo nadomestila je bistveno, da s kolektivnim upravljanjem v sámo avtorsko pravico ni poseženo. Upravičenja, tako moralna kot materialna, kljub kolektivnemu upravljanju (pa naj bo mandatno razmerje urejeno na podlagi pogodbe ali zakona) ostanejo avtorju. Kolektivna organizacija je sicer več kot zgolj zastopnik avtorjev, vendar pa še vedno zgolj skrbnik tujih (avtorjevih) pravic, kajti svojo dejavnosti opravlja za avtorjev račun. Uporabnik, ki v Sloveniji uporablja glasbo, je torej tožeči stranki dolžan plačati nadomestilo; če je s tožečo stranko sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, na podlagi pogodbe, sicer pa na podlagi zakona zaradi prikrajšanja avtorjev oz. tožeče stranke (zunanje razmerje).

Da za uporabljene avtorske stvaritve (glasbena dela) materialna avtorska pravica ne obstaja, je dolžan dokazati tisti, ki to zatrjuje.

Tarifa iz Pravilnika 98 je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. Izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice avtorja, zatrjuje tožena stranka, zato je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstaja.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo Pravilnika 2006 oziroma njegove tarife, sklicujoč se na 125. člen URS in 1. odstavek 3. člena ZS. Podzakonskega predpisa, za katerega meni, da ni v skladu z zakonom, sodišče pri svojem odločanju ne sme upoštevati (exceptio illegalis), ker je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Predmet zaščite, na katerega meri tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne predstavlja avtorskega dela, ki bi užival varstvo v smislu izključnih osebnostnih, oziroma premoženjskih upravičenj avtorja. Da bi s pravnim varstvom na tej podlagi tožeča stranka uspela, bi kot dejansko predpostavko morala zatrjevati in dokazati obstoj avtorske pravice, katere dejanska podlaga je avtorsko delo v smislu določb ZASP. Tožeča stranka bi morala za utemeljitev svojega zahtevka poleg položaja prizadetega udeleženca v smislu 1. odstavka 26. člena ZVK ponuditi tudi ustrezno trditveno podlago, s katero bi utemeljila dejanje nelojalne konkurence s strani tožene stranke. Sama ideja ne uživa avtorskopravnega varstva, zato golo trženje ideje, katere avtor naj bi bil tožnik, še ne pomeni opredelitev dejanskega stanu iz 10. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, ki pa je kot taka lahko tudi predmet pravnega prometa.

Predlagatelj ima kot oblikovalec spornih profilov vse pravne možnosti uveljavljati zahtevek za plačilo nadomestila od tožene stranke po ZASP in po ZPILDR. Na njegov pravni položaj sploh ne more vplivati odločitev o tožbenem zahtevku v tem sporu na ugotovitev ničnosti modela.

Ob vprašanju, ali je neko delo plagiat, je treba biti vselej pozoren na to, kolikšna je avtorjeva determiniranost z občo idejo določenega predmeta (v konkretnem primeru: s posteljo, omaro...).

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

Resda po prej veljavnem Zakonu o avtorski pravici (ZAP) pripadejo avtorju vse avtorske pravice na delu, ustvarjenem v okviru pogodbe o delu (24. člen ZAP) oziroma po sedaj veljavnem ZASP vse avtorske pravice razen pravice distribuiranja, vendar le v primeru če s pogodbo ni drugače določeno. Pri tem pa velja, da tudi če prenos avtorskih pravic ni izrecno dogovorjen, lahko ta izhaja iz namena pogodbe o naročilu avtorskega dela (prim. ZASP s komentarjem, str. 226). Okoliščina, da je predmet dogovora avtorska pravica in da ni bil sklenjen v predpisani obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost. 80. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v 1. odstavku res določa pisno obliko pogodbe o avtorskem delu, vendar pa neupoštevanje predpisane obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje, temveč ima le interpretativne posledice. Taka pogodba ni neveljavna, le njena razlaga je, v primeru spornih in nejasnih določb, v korist avtorja (2. odstavek 80. člena ZASP). Res gre pri objavi v izvoru za moralno satisfakcijo, ker pa je avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna

V avtorskem pravu je predpisana solidarna odgovornost več kršilcev avtorske pravice. Civilno kazen v višini do 200 odstokov povečanja običajnega honorarja je mogoče naložiti samo tistim med njimi, ki so kršitev avtorske pravice storili namenoma ali iz hude malomarnosti.

Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se ta ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato ni mogoče z dodatnimi navedbami v reviziji vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše ali drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja tožbe.

V materialnopravnem pogledu se omeji možnost izpodbijanja zamudne sodbe samo na preizkus, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo ali drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe.

V avtorski pogodbi je mogoče dogovoriti pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti avtorjevega sopogodbenika, ki niso denarne narave. Prepoved pogodbene kazni za denarne obveznosti po tretjem odstavku 270. člena ZOR se takih primerih nanaša samo na plačilo honorarja.