165. člen ZASP

Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela. Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno.

Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Pogoji po 2.

V obravnavani zadevi je bila tožena stranka tista, ki je že v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je ona sama oglaševala predmetno prireditev, da je od organizatorja koncertne prireditve prevzela trženje sponzorjev in tudi online prodajo vstopnic preko B. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da lastnost soorganizatorja (in s tem souporabnika) izhaja iz navedenih zadolžitev, ki jih je v zvezi z obravnavano koncertno prireditvijo prevzela tožena stranka. Gre za zadolžitve, ki po svoji vsebini predstavljajo sodelovanje pri dejanski organizaciji in pripravi koncertne prireditve. Gre za običajne organizacijske dolžnosti, ki se tičejo še zlasti obveznosti pridobivanja občinstva (javnosti). In napram javnosti je bila v obravnavani zadevi tožena stranka tudi tista oseba, ki je nastopala kot krovni nosilec aktivnosti, ki so povezane z oglaševanjem prireditve in spletno prodajo vstopnic, pri čemer je bila na oglasih in vstopnicah navedena kot odgovorni organizator koncertne prireditve. Nedvomno je bila torej nosilec aktivnosti, ki so nujne za samo izvedbo koncertne prireditve, posledično pa vplivajo tudi na njeno uspešnost.

Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže. Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv. Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela. Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in dis

Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi. V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).

Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka naročila in koordinirala izdelavo etiket za X, ki je bila njena hčerinska družba, kakor tudi, da je tožeča stranka vodila trženje in prodajo ... in J. v Srbiji, je mogoče razumeti kot zatrjevanje položaja tožene stranke kot napeljevalca ali pomagača pri sami kršitvi avtorske pravice, ki naj bi bila storjena s tem, da je družba X sporne etikete, na katerih je tožeča stranka imela avtorsko pravico, plasirala na trgu v Srbiji. Na primerno nadomestilo za štiriletno časovno obdobje bi prvostopenjsko sodišče lahko sklepalo le na ta način, da bi običajen avtorski honorar, izračunan pod pogoji neomejene časovne uporabe, korigiralo z razmerjem med vtoževanim obdobjem kršitve in pričakovanim obdobjem izkoriščanja avtorskega dela na strani tožene stranke.

K ustvaritvi avtorskega dela se lahko zaveže tudi pravna oseba. Z izročitvijo (primerka) avtorskega dela, avtor na naročnika prenese tudi tiste materialne avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je to potrebno, da lahko naročnik avtorsko delo uporabi za namen, ki tvori poslovno podlago pogodbe o naročilu avtorskega dela.

Pogoj za določitev civilne kazni je, da je pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi pri solidarni odgovornosti na podlagi 2. odstavka 165. člena ZASP pa mora biti ugotovljena odgovornost oziroma krivda vsakega kršilca za določeno kršitev. Za civilno kazen ne velja načelo splošne odgovornosti za kršitev avtorskih pravic ne glede na krivdo in načelo, da vsi kršilci neke pravice po drugem odstavku 165. člena ZASP odgovarjajo za celotno kršitev ne glede na stopnjo krivde vsakega.

Ker so odškodninske posledice iz 168. člena ZASP vezane na kršitev materialnih avtorskih pravic, ki so bile s pogodbo prenesene na tožečo stranko, je tožeča stranka upravičena zahtevati sodno varstvo zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic, če se kršitev zgodi. Naročnik, ki naroči neko delo in v zvezi z njim ni uredil prenosa avtorskih pravic, je v primeru, da tako delo krši avtorske pravice drugih, pasivno legitimiran v sporu zaradi kršitve avtorske pravice, tudi če izdelka ni sam izdelal in ga le uporablja. Okoliščina, da je tožena stranka v razpisni dokumentaciji opredelila opis predmeta le z osnovnimi tehničnimi parametri, konkretno izvedbo pa je prepustila izbranemu izvajalcu ne pomeni, da tožena stranka ni kršila morebitnih avtorskih pravic tožeče stranke, ob predpostavki, da so s panoji, ki jih je kupila tožena stranka, kršene avtorske pravice.

Kumulaciji obeh zahtevkov (izpolnitvenega in odškodninskega – civilno kazen) pritrjujeta teorija in sodna praksa. Stališče, da avtor lahko zahteva plačilo honorarja ali civilne kazni, ne pa obojega, je materialnopravno zmotno.

Obveznost plačila uporabnika nastane le v primeru javne priobčitve glasbenega dela.

Z neodrskimi glasbenimi deli niso mišljena dela, ki se ne izvajajo „v živo“ na odru, pač pa se predvajajo posnetki. Obravnavana koncerta Z. D. in H. B. s prijatelji sodita med tipična glasbena neodrska dela. Oseba, ki odda v najem dvorano za izvedbo zabavnoglasbene prireditve, jo pripravi za nemoten potek prireditve, organizira redarsko službo in vrši predprodajo vstopnic za provizijo, je soorganizator takšne prireditve in s tem uporabnik avtorskih del, ki so na njej priobčene javnosti.

Za solidarno odgovornost je treba, da je vsak od solidarnih zavezancev kršilec neke pravice iz tega zakona.

Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.

V avtorskem pravu je predpisana solidarna odgovornost več kršilcev avtorske pravice. Civilno kazen v višini do 200 odstokov povečanja običajnega honorarja je mogoče naložiti samo tistim med njimi, ki so kršitev avtorske pravice storili namenoma ali iz hude malomarnosti.