VSL Sodba II Cp 2183/2024

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I tako, da se poleg dosojenega zneska odškodnine 50.826,60 EUR dosodi še 225 EUR odškodnine in v točki III tako, da se znesek 26.799,20 EUR zmanjša za 225 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožbi toženih strank zavrnejo in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo v solidarno plačilo 50.826,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2019 naprej (točka I izreka), in plačevanje rente za tujo pomoč v višini 70 EUR mesečno od 1. 12. 2019 naprej s pripadajočimi obrestmi (točka II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za odškodnino v znesku 26.799,20 EUR in plačevanje rente v znesku 80 EUR mesečno, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). O stroških je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno povrniti 80 % njenih pravdnih stroškov, tožena stranka (očitna pisna pomota, prav: tožeča stranka) pa mora toženima strankama povrniti 20 % njunih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (IV izreka).

2Zoper sodbo vlagajo pritožbe vse pravdne stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Zavzemajo se za ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Pritožbene navedbe in predlogi posameznih pritožnikov bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila prva tožena stranka. Na pritožbi prve in druge tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Na pritožbo druge tožene stranke je odgovorila tudi prva tožena stranka.

4Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbi toženih strank nista utemeljeni.

O pisni pomoti v izreku o stroških

5Po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče opozarja na očitno pisno pomoto v drugi vrstici IV izreka o stroških. Sodišče prve stopnje naj pomotni (dvakratni) zapis: "tožena stranka" popravi s popravnim sklepom (šesti odstavek 328. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje o pasivni legitimaciji in temelju zahtevka

6Tožnik s tožbo zoper dejanskega delodajalca (prva tožena stranka) in zoper zavarovalnico, pri kateri je imel dejanski delodajalec sklenjeno zavarovalno pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti (druga tožena stranka), vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 17. 5. 2015 pri prvi toženki kot zavarovancu druge toženke. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je poškodoval na delovišču prve toženke, ko je po njenem naročilu in pod njenim nadzorom opravljal dela z delovnim strojem "damper" pri zasipavanju jarka. V kesonu, ki je oviral preglednost, je po neutrjeni in neurejeni transportni poti dovažal material za zasipavanje in ga stresal v nezavarovan izkopan jarek. Vožnjo do izkopa jarka mu je signaliziral delovodja prve toženke (priča A.). Tožnik je ustavil delovni stroj, kot mu je bilo naročeno (signalizirano). Pod prvim desnim kolesom stroja so se začela pogrezati tla, kolo je začelo povzeti v izkopani jarek, delovni stroj se je prevrnil vanj. Tožnik je bil primoran skočiti iz delovnega stroja, da se ne bi prevrnil skupaj z njim. Pri tem si je (huje) poškodoval obe roki.

7Po ugotovitvah sodišča prve stopnje do nesreče ni prišlo zaradi lastnosti delovnega stroja (nedelujočih zavor), delovanja delovnega stroja (vožnje) ali tožnikovega nepravilnega upravljanja delovnega stroja, ampak izključno zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja prve toženke. Opustila je zakonske dolžnosti iz 45. člena ZDR-1² in petega člena ZVZD-1³, po katerih mora delodajalec delavcu zagotavljati pogoje za varnost in zdravje pri delu. Tehnično bi morala zavarovati izkopani jarek, zagotoviti dovolj široko stabilno transportno pot, namestiti fizično prepreko pred izkopom, ki bi preprečila približevanje delovnega stroja robu izkopa, ter poskrbeti za ustreznejše in varnejše usmerjanje načina dela. Navedeni (opuščeni) dolžni ukrepi bi preprečili delovno nezgodo in nastanek tožnikove škode.

8Na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ⁴ v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZDR-1 in drugim odstavkom točke 2 tretjega člena ZVZD-1 je ugotovilo krivdno odgovornost prve toženke za tožnikovo škodo, na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti, tudi odgovornost druge toženke, oz. solidarno odgovornost obeh toženih strank (186. člen OZ). Na strani tožnika po ugotovitvah v točki 40 ni našlo razlogov za deljeno odgovornost (171. člen OZ). Celotno odgovornost za nastalo mu škodo je pripisalo toženkama.

9Ugovore toženih strank o pasivni legitimaciji, objektivni odgovornosti, tožnikovi odgovornosti/soprispevku ter zastaranju je zavrnilo.

10Prva tožena stranka v pritožbi graja odločitev o njeni pasivni legitimaciji. Meni, da je sodna praksa arbitrarno izpeljala pravni zaključek, da dejanski delodajalec v smislu določb ZVZD-1 odškodninsko odgovarja delavcu. ZDR-1 tega ne določa. Razlaga ZDR-1, kot jo po stališčih sodne prakse razlaga sodišče prve stopnje, ni ustavno skladna. Opozarja na načela pravne države, ki so kršena. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje o škodnem dogodku oz. o dejanskem vzroku za prevrnitev delovnega stroja. Dokazni postopek ni pokazal, da je do prevrnitve stroja prišlo zaradi slabe nosilnosti asfalta. Kot protispisno in napačno graja dokazno oceno sodišča. Izvedenec je o tem le sklepal, ni upoštevana izjava priče, ki je potrdila njene navedbe, da je bil vzrok nesreče okvara zavor delovnega stroja. Sodba je pomanjkljiva. Ni obrazloženo, kako bi posamično dolžno ravnanje prve toženke dejansko preprečilo škodljivo posledico. Napačno je odločeno o prispevku tožnika k nastali škodi. Zavezovala ga je dolžnost, da sam skrbi za svojo varnost. Škoda je nastala zaradi njegovih opustitev dolžnega ravnanja. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca za tako dejavnost. Sodba o tem nima razlogov. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Tožnikovo stanje se je stabiliziralo najkasneje 18. 11. 2016. Ob primerni skrbnosti bi se že takrat lahko seznanil s tem, da je upravičen uveljavljati sodno varstvo. Sodba nima razlogov o presoji dolžne skrbnosti ravnanja tožeče stranke.

11Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da je napačno odločeno o zavarovalnem kritju. Z zavarovalno pogodbo niso kriti delavci podizvajalcev. Tožnik ni bil v formalnem delovnem razmerju s prvo toženko. Ni ga mogoče šteti za lastnega delavca niti za tretjo osebo. Zavarovalno kritje zanj ni podano. Vzrok nesreče je bil v samovoznem delovnem stroju. Z nasprotno odločitvijo sodišča se pritožba ne strinja. Po Splošnih pogojih o zavarovanju je škoda, ki jo povzročijo samovozni delovni stroji, kadar se premikajo, izključena.

Glede temelja je podana izključna odgovornost tožnika samega. Kljub izkušnjam ni bil dovolj previden in je zapeljal preblizu jame. Poznal je karakteristike delovnega stroja. Upravljal je nevaren delovni stroj. Že prej je izvajal zasipanje jaška, vedel je, kakšna je transportna pot, do kam lahko pripelje brez signalizacije. Ni upošteval ustrezne razdalje do roba jaška. Vedel je, koliko tovora lahko naloži. Če ni imel dobre preglednosti, bi moral zaprositi za dodatno signalizacijo, pa ni. Odgovornost pred nezgodo je treba pripisati izključno njemu, ali vsaj ugotoviti njegov bistveni prispevek k nastanku škode. Ne drži, da delo ni bilo ustrezno organizirano. Če bi upošteval navodila za varno delo in ustavil na zadostni razdalji, bi preprečil nezgodo. Ponuja svojo dokazno oceno o tem, kako bi tožnik varno izpeljal delovno nalogo. Sodišču očita napačno dokazno oceno tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče A. Zavrača zaključek sodišča, da je bil jarek globlji od enega metra, ker ne temelji na objektivno preverljivih dejstvih. Dokazna ocena je zmotna. Kršeno je načelo kontradiktornosti, ker sodišče ni izvedelo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Tudi če bi se izkazalo, da je bil jašek globlji od enega metra, pa bi moral tožnik kot izkušen delavec sam paziti in opozoriti na ustrezno zavarovanje delovišča ali pravilno izvedbo dela. Predpostavke odškodninskega delikta za odgovornost prve tožene stranke niso izpolnjene. Vtoževana škoda ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem ali opustitvijo prve tožene stranke. Posledično ni podlage za obveznost druge toženke in za solidarno odgovornost toženih strank, ker ni njene odgovornosti po zavarovalni pogodbi.

12Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev obeh pritožb.

13Druga toženka v odgovoru na pritožbo prve toženke navaja, da zavarovalna pogodba ne izključuje vseh delavcev, ki niso "lastni". Pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z lastnostmi samovoznega delovnega stroja.

14Pritožbi nista utemeljeni.

O pasivni legitimaciji prve tožene stranke

15Prva toženka ne izpodbija dejanskih ugotovitev v točki 18 do 22 sodbe: (1) da sta imela tožnikov delodajalec in prva toženka sklenjeno podizvajalsko pogodbo za delo na skupnem gradbišču, na podlagi katere je tožnikov delodajalec prvi toženki le "posojal" stroje in delavce; (2) da je delo na gradbišču organizirala prva toženka in (3) da je tožnik na gradbišču delal po navodilih in pod neposrednim nadzorom prve toženke. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih tudi pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, je treba v celoti pritrditi presoji in razlogom v točkah 19 do 20 ter 22 do 23, da prva toženka kot dejanski delodajalec skladno s 179. členom ZDR-1 v zvezi z določbami ZVZD tožniku odgovarja za škodo, ki mu je nastala pri delu na njenem delovišču oz. v zvezi z delom, ki ga je organizirala, mu ga odrejala in ga pri njem neposredno nadzorovala. Pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava in arbitrarni razlagi 179. člena ZDR-1 so neutemeljeni.

16Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZVZD-1 v tretjem členu za delodajalca šteje vse osebe, ki na kakršnikoli pravni podlagi (ne le na podlagi pogodbe o zaposlitvi) zagotavljajo delo delavcu in da morajo tudi dejanski delodajalci zagotavljati delavcu varnost in zdravje pri delu (peti člen ZVZD-1). S tako opredelitvijo delodajalca v ZVZD-1 je zakonodajalec (in ne zgolj sodna praksa, kot zmotno očita pritožba) dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v drugem odstavku petega člena ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1, kakršna je bila prva toženka. Namen drugega odstavka 2. točke 3. člena ZVZD-1 je, da krepi varstvo delavcev tako, da se jim kar v največji meri zagotovi pravica do varnega in zdravega dela⁵. Dolžni so mu jo zagotavljati vsi subjekti, ki jih ZVZD-1 opredeljuje kot delodajalce. Vse dolžnosti delodajalca po ZVZD-1 in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, so namreč hkrati pravice delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu (10. člen ZVZD-1). Gre za ustavno pravico do varstva dela (66. člen Ustave), ki zavezuje državo k varovanju tistih človekovih pravic, ki so povezane z opravljanjem dela in zaposlovanja. Po eni strani zavezuje zakonodajalca, ki mora sprejemati zakone, s katerimi določa zavarovalne norme in minimalne pravice delavcev kot šibkejše strani v razmerju do delodajalca, po drugi strani pa tudi sodišča, ki v konkretnih primerih te norme razlagajo.

17Ustavno sodišče RS je že pojasnilo, da je zakonodajalec svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena Ustave, uresničil z ZDR-1 in⁶ ZVZD-1. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost vsakega delodajalca, konkretizirana pa je v ZVZD-1⁷. Zavzemanje pritožbe za gramatikalno razlago pojma "delodajalec" le po določbah ZDR-1 je napačno. Razlaga delodajalca v smislu določb ZDR-1 in ZVZD-1, kot ji je sledilo sodišče prve stopnje, je pravilna in ustavno skladna.

O pasivni legitimaciji druge toženke

18S pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi v točki 35 do 37 je zavrnjen ugovor pasivne legitimacije druge toženke.

19Nerazumljive in same s seboj v nasprotju so pritožbene navedbe, da tožnika ni mogoče šteti za lastnega delavca po zavarovalni pogodbi (ker ni bil v formalnem delovnem razmerju s prvo toženko) niti za tretjo osebo (ker je imel vlogo druge osebe in je imel zvezo z delovnim procesom). Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnikova delovna nesreča izvira iz dejavnosti prve toženke kot zavarovanca druge toženke, ki ima za posledico telesne poškodbe tožnika. Ne more biti dvoma, da je tožnik (najmanj) tretja oseba, kot jo opredeljuje 2. točka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (priloga B9), in ki sme kot oškodovana tretja oseba neposredno od zavarovalnice zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena OZ).

20V odgovor na nejasne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče opozarja na zavarovalno polico v prilogi B8, ki jo je predložila toženka in jo je vpogledalo in dokazno ocenilo sodišče prve stopnje. Zavarovalne pogodbe se sklepajo na podlagi splošnih in posebnih zavarovalnih pogojev, ki jih pripravi zavarovalnica. Z njimi predvsem izpostavlja svoje interese. V primeru nejasnih določil (na kar kažejo pritožbene navedbe) je treba upoštevaje 83. člen OZ nejasna določila razlagati v korist druge stranke - zavarovanca (prve toženke, ki je zavarovala svojo civilno odgovornost z zavarovalno pogodbo). Pritožnica prezre, da je bila v v zavarovalni pogodbi (polica v prilogi B8) kot nevarnost (riziko), ki zajema zavarovanje, izrecno dogovorjeno tudi kritje za lastne delavce. Torej pritožba s sklicevanjem na drugi odstavek 1. člena Splošnih pogojev v prilog B9 o izključitvi jamstva za lastne delavce ne more uspeti. Splošni pogoji so del pogodbene vsebine, zavarovalna polica pa pomemben dokaz o vsebini in obstoju zavarovalne pogodbe. Če se kakšno določilo splošnih ali posebnih pogojev in kakšno določilo iz police ne ujemata, velja določilo police (peti odstavek 926. člena OZ). Glede "lastnih delavcev" je treba torej pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1.

21V dokaznem postopku ni opore za pritožbeno oceno druge toženke, da je do delovne nesreče prišlo med premikanjem samovoznega delovnega stroja. Da je delovni stroj pred stresanjem materiala v izkopani jarek stal in se je vanj prevrnil, ker so se ugreznila tla pod prvim desnim kolesom, se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem delovodje, ki je usmerjal tožnika. Pravilna je presoja prvega sodišča, da ne gre za pravni položaj o izključitvi jamstva iz 8. točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev⁸. Ne gre za škodo, ki bi jo povzročil samovozni delovni stroj, ko se je premikal.

O procesnih kršitvah glede temelja zahtevka

22Sodba ima pravilne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih glede temelja zahtevka, ki jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Dokazna ocena je opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pravilno so dokazno ocenjeni vsi izvedeni dokazi in ne le (deli) tisti(h), ki koristijo pritožnicama. Tudi izpovedba priče A., ki jo izpostavljata pritožbi, je pravilno dokazno ocenjena v povezavi z drugimi dokazi. S preverljivimi razlogi je pojasnjeno, v katerem obsegu in zakaj ji je sodišče verjelo in v katerem obsegu in zakaj ne.

23Sodba ni obremenjena s kršitvami po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter z relativnimi kršitvami 8. in 254. člena ZPP pri izvedbi dokaza z izvedencem za varstvo pri delu/izvedencem gradbene stroke.

24Druga toženka je sodelovala pri izvajanju dokaza z izvedencem za varstvo pri delu. Dokaz je bil izveden skladno s procesnimi določbami 251. do 254. člena ZPP (pisno mnenje, pisna dopolnitev mnenja po pripombah druge toženke, ustno podajanje mnenja na naroku). Po zaslišanju izvedenca pritožnica ni vztrajala pri dokazovanju z novim izvedencem (gradbene stroke). Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 31 ni bilo pogojev iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP za ponovitev dokaza z istim ali drugim izvedencem.

25V celoti je treba pritrditi tudi obrazložitvi v točki 7 o zavrnitvi dokaza z izvedencem gradbene stroke. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče jih iz opravičenih razlogov lahko obrazloženo zavrne. Med drugim ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano; dokaza, ki naj bi služil za ugotovitev pravno nerelevantnih dejstev; ali dokaza za odločitev o pravnem vprašanju. Dokaz z izvedencem gradbene stroke je s pravilnimi in dopustnimi razlogi zavrnjen kot nepotreben. O dejanski globini izkopa (jarka) v času nezgode se je sodišče prepričalo s fotografijami, policijskim zapisnikom, zaslišanjem tožnika in prič, na pravno vprašanje o kršitvah varstvenih pravil pri zavarovanju spornega jarka pa je moralo odgovoriti samo in ne izvedenec (gradbene stroke).

26Nestrinjanje pritožnikov z dokazno oceno, pravno presojo in razlogi sodišča ne vodi do očitanih procesnih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi v točki 32 o dolžnem ravnanju prve toženke (opustitvah), ki so v vzročni zvezi s tožnikovo škodo, omogočajo vsebinski preizkus o vseh predpostavkah odškodninske krivdne odgovornosti prve toženke. Tudi ne drži, da je v razloge sodbe protispisno prenesena izpovedba izvedenca o neutrjenosti terena. Sodišče je pisno mnenje in izpovedbo izvedenca ocenilo in vrednotilo z drugimi dokazi. Po prosti dokazni oceni je prišlo do drugačnih ugotovitev, kot jih ponuja prva toženka, vendar s tem ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativne kršitve 8. člena ZPP.

O ugotovljenem dejanskem stanju in pravni presoji glede temelja zahtevka

27Druga toženka ne more uspeti z uveljavljanjem oziroma nakazovanjem na objektivno odškodninsko odgovornost tožnikovega delodajalca. Četudi bi držalo, da delovni stroj predstavlja nevarno stvar, bi bilo treba glede na dejanske ugotovitve v točki 21 sodbe domnevno vzročnosti (149. člen OZ) in odgovornost za tožnikovo škodo (150. člen OZ) pripisati (tudi) prvi toženki, ki je bila po ugotovitvah sodišča na podlagi podizvajalske pogodbe, sklenjene s tožnikovim delodajalcem, imetnik stvari (delovnega stroja) in izvajalka (gradbene) dejavnosti, pri kateri je prišlo do delovne nesreče. Morebitna (so)odgovornost lastnika stvari govori kvečjemu v prid solidarne odgovornosti (četrti odstavek 186. člena OZ), ki pa ni bila predmet tožbenega zahtevka. Na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne odgovornosti upniku odgovarja za celotno obveznost. Upnik lahko zahteva izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (395. člen OZ).

28Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da podlaga za odgovornost v obravnavanem primeru ne more biti imetništvo delovnega stroja, čeprav ta deluje na motorni pogon, kot izpostavlja pritožba drugo toženke. Objektivna odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ) je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Ključne so pravilne dejanske ugotovitve, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi nevarnih lastnosti ali delovanja delovnega stroja (nedelujoče zavore, neustrezno upravljanje - vožnje delovnega stroja), temveč zaradi nepravilnega zavarovanja delovišča in organizacije dela, za kar bi morala poskrbeti prva toženka, pa ni. Pri odločanju je sodišče zato pravilno izhajalo iz prvega odstavka 131. člena OZ o krivdni odgovornosti.

29Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah škodnega dogodka, o vzročni zvezi in o opustitvah prve toženke oziroma njeni subjektivni odgovornosti za tožnikovo škodo. Dejanske ugotovitve o lastnostih delovnega stroja, stanju delovišča, organizaciji dela na gradbišču in vzročni zvezi imajo oporo v pravilno ocenjenih fotografijah, listinah in skladnih izpovedbah tožnika in očividcev nezgode. Pravni zaključki o opustitvah dolžnega ravnanja prve toženke pri zavarovanju delovišča in organizaciji dela pa v pravilno ocenjenem mnenju izvedenca za varstvo pri delu. Pritožbi jih z ničemer ne omajata.

30Nobenih dokazov o lastnostih delovnega stroja, ki bi potrjevali, da gre za nevarno stvar, ni bilo. Ne drži, kar trdi prva toženka, da je okvare zavor potrdil delovodja prve toženke. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje o vzroku nesreče ni znal povedati ničesar. Ključno pa je, da je tudi on potrdil, da je on signaliziral tožnikove vožnje, da se je delovni stroj po njegovih navodilih ustavil ob jarku in se vanj prevrnil, ko so se tla pod kolesom začela pogrezati. Da je bil del asfalta, po katerem se je pripeljal tožnik, spodkopan, jarek - izkop pa nezavarovan, se je sodišče zanesljivo prepričalo že s fotografijami in policijskim zapisnikom, ki je bil sestavljen na kraju samem. Izpovedbe tožnika in očividcev nesreče, ki so bili v tem postopku zaslišani kot priče, so bile skladne s podatki policijskega zapisnika. Ni bilo razlogov, da se sodišče ne bi oprlo tudi nanje. Pravilna je presoja, da delovišče z vidika varstvenih predpisov ni bilo pravilno zavarovano. Druga toženka je ne omaje s fotografijo in globino jaška, ki je bil po delovni nesreči vgrajen v izkopani jarek. Z vidika pravilnega zavarovanja gradbišča je bila relevantna višina izkopanega jarka (o kateri priložena fotografija ne pove ničesar) in ne globina vanj vgrajenega gradbenega elementa. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil jarek tako globok, da je zahteval tehnično zaščito, za katero prva toženka ni pravilo poskrbela, je pravilna.

31Prva toženka bi morala tožniku zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu in zagotavljanjem varnega delovnega okolja (prvi odstavek 45. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena in sedmo alinejo 19. člena ZVDZ-1). Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 72 sodbe jih v obravnavanem primeru ni zagotovila. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah v točki 37 sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodoval. Nobenega dvoma ni, da bi lahko tožena stranka s pravilnim zavarovanjem delovišča in organizacijo dela preprečila nastanek škodnega dogodka in tožnikove škode. Dolžni ukrepi so natančno ugotovljeni in pojasnjeni v točki 32. Pritožbeni očitki prve toženke o pomanjkljivostih v sodbi glede protipravnega in krivdnega ravnanja prve toženke so neutemeljeni.

32Odločitev o krivdni odgovornosti prve tožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ) in posledično o odgovornosti druge tožene stranke, je pravilna. Na prvi toženki je bilo dokazno breme, da se razbremeni oziroma dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde, oziroma da je delo organizirala tako, kot je treba, vendar ji to ni uspelo.

O soprispevku oziroma deljeni krivdi tožnika

33Če oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Gre za presojo, ali je bil pri nastanku škodnega dogodka tudi sam oškodovanec neskrben pri varovanju lastne osebe in interesov, oziroma ali je kot delavec v danih razmerah ravnal s skrbnostjo povprečno ustrezno usposobljenega delavca. Tudi delavec mora namreč spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

34V dokaznem postopku so bile ovržene pritožbene trditve druge toženke, da tožnik ni bil dovolj previden pri delu z delovnim strojem, da je bil dovolj poučen in izkušen za delo z njim in da je za nastanek škodnega dogodka izključno ali vsaj pretežno odgovoren sam. Z zaslišanjem tožnika in prič je sodišče ugotovilo, da to ne drži. Tožniku so delo z delovnim strojem odrejali in ga pri delu usmerjali delavci prve toženke. Zaradi nepreglednosti vozila sam ni imel možnosti za oceno, kje in kako najbolj varno upravljati delovni stroj. O varnem načinu dela z obravnavanim strojem ni bil posebej poučen. Dejanske ugotovitve v točki 40 o okoliščinah in načinu tožnikovega upravljanja z delovnim strojem tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za njegovo odgovornost/soprispevek k nastanku škode. Upravljanja stroja se je lotil na običajen in pričakovan način (po navodilih in usmeritvah delavcev prve toženke). Zato mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti in soprispevka k nastali škodi, kar bi utemeljevalo uporabo prvega odstavka 171. člena OZ o sorazmerno zmanjšani odškodnini. Za njegovo škodo po pravilni presoji sodišča prve stopnje v celoti odgovarjata toženi stranki.

O zastaranju

35Odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Po stališčih sodne prakse se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, namreč kljub vsej skrbnosti ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato obstaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan.

36Pritožbene trditve prve toženke, da se je tožnikovo stanje stabiliziralo najkasneje 18. 11. 2016, je bilo v dokaznem postopku ovrženo z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Pritožba se ne sooči z jasnimi in pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki v točkah 13 do 17 sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, (1) da je bilo zdravljenje poškodb (obeh rok), ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zaključeno šele 6. 11. 2018, (2) da je tožnik šele tedaj lahko izvedel (in zakaj) za obseg in oblike škode, za katere vtožuje odškodnino, in (3) da je tožbo vložil 27. 11. 2019, torej pravočasno znotraj zakonskega roka iz 352. člena OZ. Pritožba tudi ne pove, kakšno in katero bolj skrbno dolžnostno ravnanje (samozaščitno obnašanje), poleg ugotovljenega (vložiti tožbo v zakonskem roku po zaključku zdravljenja, stabiliziranju zdravstvenega stanja in obsega škode), je od tožnika še mogoče zahtevati. Pritožbenih očitkov o pomanjkljivosti v sodbi, češ da sodišče ni presojalo in obravnavalo dolžne skrbnosti ravnanja tožeče stranke, torej ni mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča o zastaranju je pravilna in popolno obrazložena.

O nepremoženjski škodi

37Ob nezgodi je 52 - letni poklicni voznik po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel telesne poškodbe, ki po skupnem učinku sodijo v IV. skupino po Fischerjevi klasifikaciji: večdelni zlom spodnjega dela desne koželjnice z odkrhnjenjem šiljastega odrastka podlahtnice (huda telesna poškodba - IV po Fischerjevi klasifikaciji), zvin levega zapestja s travmatsko strganino vezivno hrustančne trikotne ploščice levega zapestja (srednje huda telesna poškodba - III) in dve zelo lahki telesni poškodbi (I po Fiscerherju): udarnino levega zapestja ter odrgnino leve dlani. Njihov obseg za pravdne stranke, ki se vse pritožujejo zoper višino dosojene odškodnine, ni sporen. Kot pomanjkljivo grajajo obrazložitev, napačno odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti in po posameznih oblikah škode.

38Sodba ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Jasni, zadostni in vsebinsko preverljivi razlogi o odškodnini in merilih za upoštevanje invalidnine so v točki 49,⁹ o skupni višini odškodnine pa v točki 53.¹⁰ Drži, da sodišče ni konkretiziralo primerjave z drugimi primeri iz sodne prakse. Ob javno dostopnih računalniških in knjižnih bazah sodne prakse je sprejeto odločitev kljub temu mogoče vsebinsko preizkusiti. Zato zgolj taka obrazložitvena pomanjkljivost ne predstavlja očitane procesne kršitve.¹¹

39Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Upoštevati je treba merila iz 179. in 182. člena OZ. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje bolečin in strahu z denarno odškodnino nameniti pravično zadoščenje za trpljenje. Pri drugem pa je treba oškodovančevo škodo objektivizirati in jo primerno umestiti v družbene okvire - med primerljive škode drugih oškodovancev. Načelo objektivizacije izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

40Za telesne bolečine je toženec zahteval 30.000 EUR, sodišče mu je dosodilo 25.000 EUR. Pritožuje se druga tožena stranka, češ da je dosojena odškodnina nekoliko previsoka.

41Glede na dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti bolečinskega obdobja (točka 45 sodbe), številne nevšečnosti, s katerimi je bilo povezano zdravljenje (ugotovitve v točki 46), in ugotovitve o gotovi bodoči škodi (točka 47), je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine neutemeljeno. Ugotovljeno dejansko stanje o skupno tri in pol leta trajajočih bolečinah različne intenzitete (tudi zelo hude in srednje intenzivnosti), gotovih bodočih občasnih lahkih in srednje hudih bolečinah ter o kompliciranem in dolgotrajnem zdravljenju (med drugim je bil tožnik dvakrat operiran, trikrat hospitaliziran, za opravljanje dela pa je bil nezmožen skoraj šest let), je pravilno ovrednoteno, dosojenega zneska ni treba zniževati.

42Enako velja za odškodnino za strah, ki je izpodbija druga toženka. Sodišče je tožniku prisodilo celotno zahtevano odškodnino (3.000 EUR). Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost prestanega in bodočega strahu (točka 52)¹² je dosojena odškodnina primerna in pravična, pritožba pa neutemeljena.

43Neutemeljeni sta pritožbi druge toženke in tožnice glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Od zahtevanih 30.000 EUR je sodišče tožniku dosodilo 20.000 EUR.

44Delovno aktivni tožnik je bil poškodovan pri 52-ih letih, ko bi moral biti na vrhuncu življenjskih in delovnih moči. Kot poklicni voznik je bil zaposlen pri svojem delodajalcu, aktiven je bil pri domačih gospodinjskih in fizičnih delih na vrtu, v prostem času se je družil s prijatelji pri rekreaciji (fitnes, nogomet). Poškodba je njegovo življenje bistveno spremenila in ga znatno prikrajšala pri vseh aktivnostih, s katerimi se je ukvarjal prej¹³. Z njegovim zaslišanjem se je sodišče prepričalo, da zelo trpi, ker ne zmore več opravljati svojega poklica, ker je moral opustiti športne aktivnosti, ki so mu nudile zadovoljstvo. Opustil je tudi domača opravila, ker jih ne zmore več. Tako ugotovljeno dejansko stanje o okoliščinah na strani tožnika je pravilno pravno ovrednoteno.

45Pri vrednotenju odškodnine za to obliko škode je sodišče pravilno kot eno izmed relevantnih okoliščin upoštevalo invalidnino, ki jo tožnik prejema po predpisih o invalidskem zavarovanju. V točki 49 sodbe je ugotovljena višina invalidnine in pojasnjen njen vpliv na višino prisojene odškodnine. Torej ni mogoče pritrditi tožnici, da je dejansko stanje ugotovljeno napačno, da je napačno uporabljeno materialno pravo in da so bistveno kršena pravila postopka, ker ni pojasnjeno, za koliko je znižana odškodnina na račun invalidnine. Matematični izračun in odštevanje invalidnine od odškodnine ni ustrezno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in navedlo sodno prakso, po kateri se invalidnina ne odšteva od odškodnine, ampak se vrednoti in upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.¹⁴

46Upoštevaje vse okoliščine primera je dosojena odškodnina za to obliko škode pravilno individualizirana in objektivizirana, pritožbi tožeče stranke, ki se zavzema za zvišanje odškodnine, in pritožba druge toženke, ki predlaga znižanje odškodnine, sta neutemeljeni.

47Za celotno nepremoženjsko škodo je tožniku dosojeno 48.000 EUR, kar je v času odločanja predstavljalo 31,95 povprečnih plač v Republiki Sloveniji.¹⁵ Prva toženka izpodbija skupno višino dosojene odškodnine kot bistveno previsoko, češ da ni primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih (II DoR 126/2012).

48Glede na obseg utrpele škode je dosojeni znesek primerno individualiziran in objektiviziran. Dosojena odškodnina je v okviru dosojenih odškodnin, ki jih sodišča dosojajo za primerljive poškodbe.¹⁶ Primer, na katerega se sklicuje pritožba, ni primerljiv s tožnikovo škodo. Šlo je za poškodbo ene roke, tožnik pa je utrpel poškodbi obeh rok in trajne posledice, ki bistveno vplivajo na njegovo zmanjšanje življenjskih in delovnih aktivnosti. Pritožba je torej neutemeljena.

O premoženjski škodi

49OZ v 174. členu ureja pravico oškodovanca do povrnitve premoženjske škode, ki jo trpi zato, ker je utrpel telesno poškodbo ali okvaro zdravja. V prvem odstavku je urejeno vprašanje odškodnine za že nastalo (navadno) škodo, ki je posledica poškodbe. Povzročitelj mora oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Odškodnina po drugem odstavku 174. členu OZ krije bodočo premoženjsko škodo.

50Tožnik je zahteval povračilo prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem poškodbe za vsak prevoženi kilometer v višini kilometrine (0,37 EUR) za kilometer. Sodišče je tožbenemu zahtevku v okviru podane trditvene in dokazne podlage v celoti ugodilo (1.200,80 EUR). Pritožba prve toženke je vsebinsko prazna. Sprejeta odločitev je glede na dejanske ugotovitve v točki 55 o številu voženj in prevoženih kilometrih pravno pravilna in zadostno obrazložena. Obračun prevoznih stroškov v višini kilometrine je pravilen in v sodni praksi običajen.

51Vsi pritožniki izpodbijajo dosojeno odškodnino za preteklo in bodočo tujo pomoč. Za preteklo tujo nego in pomoč je tožnik vtoževal 12.425 EUR, sodišče je ugodilo zahtevku do višine 1.625,80 EUR (točke 56 do 58 sodbe), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tudi zahtevku za plačilo rente je delno ugodeno (od zahtevanih 150 EUR mesečno je dosojeno 70 EUR mesečno - točke 60 do 64 sodbe), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnjen.

52Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, izdatek zanjo predstavlja oškodovančevo škodo, nudenje pomoči pa način popravljanja škode. Na podlagi izvedeniškega mnenja in tožnikovega zaslišanja je sodišče pravilno ugotovilo obseg in vrsto pomoči, ki jo je tožnik potreboval med zdravljenjem pri vsakdanji negi in oskrbi, ker je sam ni mogel izvajati. Druga toženka neutemeljeno ugovarja, da je ves čas lahko uporabljal eno roko. Ugotovljeno, upoštevano in natančno pojasnjeno je, koliko časa sta bili nefunkcionalni obe roki, koliko časa (le) ena roka in pri katerih opravilih je tožnik zato potreboval tujo pomoč. Pritožnica sprejete dokazne ocene in ugotovitve o obsegu pretekle tuje pomoči z ničemer ne omaje.

53Enako velja za pritožbo tožeče stranke, ki neutemeljeno očita sodišču, da je nepravilno ugotovljena potreba po tuji pomoči od maja 2015 do novembra 2019. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je preostali čas zdravljenja tožnik potrebno nego in oskrbo lahko zagotavljal sam. V tem delu je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

54Pritrditi pa je treba pritožbi tožeče stranke, da se je pri seštevku priznanih oziroma ugotovljenih potrebnih ur tuje pomoči po posameznih obdobjih (točka 57 sodbe) sodišču primerila očitna računska napaka. Tožniku je priznalo in ovrednotilo (po 5 EUR za uro pomoči, kar ni več izpodbijano) odškodnino le za 325 ur, namesto pravilno: za 370 ur, kot jih je dejansko priznalo (45 + 175 + 150). Gre za napako vsebinske narave, ki jo je lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo. V okviru pravilno ugotovljenih dejstev o obsegu pomoči in po višini urne postavke, ki je pritožbe ne izpodbijajo, je pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in dosojeno odškodnino za preteklo tujo pomoč in posledično skupni znesek dosojene odškodnine zvišalo za 225 EUR.

55V ostalem je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Dejansko stanje o pretekli tuji pomoči je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovljeno in obrazloženo. Tožnikova izpovedba je bila pravilno ocenjena (objektivizirana) z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Dosojene odškodnine ni treba zviševati.

56Zmotno je pritožbeno naziranje toženih strank, da je mesečna renta za tujo pomoč namenjena le za trajno opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Tako stališče nima opore v sodni praksi. Pri povrnitvi premoženjske škode velja pravilo popolne odškodnine (169. člen OZ). Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti in aktivnosti, ki niso potrebne za osnovno eksistenco in jih je oškodovanec opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega stanja.¹⁷ Obseg bodoče tuje pomoči je v okviru zadostne tožbene trditvene podlage pravilno ugotovljen na podlagi pravilno ocenjenega izvedeniškega mnenja in tožnikove izpovedbe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sprejeti odločitvi in se v celoti sklicuje na razloge v točki 64, ki jih ni treba ponavljati. Pritožbi toženih strank jih z ničemer je omajeta in ju je bilo treba tudi v tem delu v celoti zavrniti.

O obrestnem delu zahtevka

57Pritožba druge toženke je nekonkretizirana in vsebinsko prazna. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev, pojasnjena v točki 65 do 67 sodbe, pravno pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je tudi v tem delu pritožbo zavrnilo.

O pravdnih stroških

58Pritožbe vseh treh pritožnikov o stroških niso obrazložene. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ne najde vsebinskih napak in procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pisna pomota v zapisu strank v izreku ne vpliva na pravilnost odločitve in jo bo, kot je navedeno v uvodu, odpravilo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča

59Pritožbeno sodišče je torej delno ugodilo le pritožbi tožeče stranke glede odškodnine za premoženjsko škodo in sodbo glede dosojene odškodnine spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožeče stranke in obe pritožbi toženih strank zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

60Sprememba odločitve o glavni stvari (zvišanje dosojene odškodnine za 225 EUR) ni vplivala na v točki 70 ugotovljeni uspeh pravdnih strank v pravdi¹⁸. Zato v odločitev o stroških postopka ni bilo treba posegati.

O stroških pritožbenega postopka

61Uspeh tožnice s pritožbo je sorazmerno majhen. Toženi stranki sta s pritožbo propadli. Odgovori na pritožbo niso prispevali k odločanju na pritožbeni ravni, ker so pritožniki v bistvenem ponavljali svoje navedbe s prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da pritožniki krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 21/2013 s spremembami.
³ Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami.
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1514/22 z dne 23. 11. 2022, točka 15.
⁶ Poudarilo pritožbeno sodišče.
⁷ Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024, točka 9 do 10 in opomba 8.
⁸ Ta določa, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jo povzročijo samovozni delovni stroji, kadar se premikajo.
⁹ Kar grajata tožnica in druga toženka.
¹⁰ Pritožba prve toženke.
¹¹ VSRS II Ips 195/2015 z dne 14. 4 .2016, točka 13 in 14.
¹² Intenziven primarni strah 10 do 15 minut po dogodku; intenziven, srednje intenziven in manj intenziven strah vse do zaključenega zdravljenja (tri leta in pol); občasen sekundarni strah zaradi možnega poslabšanja stanja v prihodnje.
¹³ Posledice nezgode so ugotovljene v točki 48: deformacija zapestja desne roke, vtisnjena in neravna površina sklepnega dela koželjnice, posttravmatske degenerativne spremembe radio karpalnega in spodnje radio ulnarnega sklepa; omejena je gibljivost obeh zapestij - desnega v vse smeri za 60 %, levega za 3%, zmanjšana je moč prijema obeh rok; funkcionalna sposobnost tožnika je zmanjšana na več področjih dela in pri rekreativnih aktivnostih, ugotovljena je tretja kategorija invalidnosti pri poklicnem delu; ni več zmožen opravljati dela voznika B2, C in E kategorije; lahko opravlja le lažje fizično delo (desnica je le opora levice) brez premeščanja bremen, s krajšim delovnim časom - 4 ure; oviran je pri vseh fizičnih delih, ki zahtevajo uporabo ene ali obeh rok - pri večini gospodarskih in gospodinjskih del; ni sposoben za težke fizične aktivnosti, lažje lahko izvaja le s povečanimi napori, z zmanjšano učinkovitostjo in s prilagoditvami.
¹⁴ VSRS VIII Ips 76/2019 in v opombi 3 navedena sodna praksa.
¹⁵ Povprečna neto plača v RS v juniju 2024 je znašala 1.501,97 EUR.
¹⁶ Za hude telesne poškodbe - IV. stopnje po Fischerju se odškodnine gibajo od 6 do 162 plač, povprečje 58 plač; za srednje hude poškodbe po III. stopnji je okvir 2 do 92 plač, povprečje 24 plač; za zelo lahke primere - I. je okvir 1 do 12 plač, povprečje tri plače - povzeto po publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba, 2001.
¹⁷ VSRS II Ips 160/2017 z dne 18. 10. 2018.
¹⁸ 80 % tožeča stranka : 20 % toženi stranki.