3. člen ZVZD-1

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.

Delo v škarjasti dvižni ploščadi, ki je bila ustrezno ograjena in pravilno delujoča, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, takšna ploščad pa sama po sebi tudi ni bila nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Ker v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, ploščad sama po sebi ni bila nevarna stvar, delo v njej pa ne nevarna dejavnost. Če stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, je odgovornost za škodo lahko le krivdna. Ker je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepričakovanega in nedopustnega ravnanja tožnika, toženkine odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo. Nihče ni potrdil, da bi kdorkoli tožnika (zlasti tudi v povezavi z njegovim ravnanjem, ki je vodilo k nastanku škodnega dogodka) priganjal k hitremu delu, ali da bi se tako mudilo, da je zaradi tega tožnik delal pod pritiskom.

Država obsojencu odgovarja za škodo, ki mu nastane na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal.

Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevati revizijsko stališče, da presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede (in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim). Kot je poudarilo revizijsko sodišče, v dosedanjem sojenju narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik, še ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje dolžno to storiti v ponovljenem sojenju. Pritožb

Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega. Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.

Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.

ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.

Vsak, ki organizira delo delavcev, čeprav ne gre za delavce, s katerimi ima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, mora skrbeti za varno delo. Če to obveznost krši, bo odškodninsko odgovarjal za nastalo škodo, če so za to izpolnjene tudi ostale predpostavke za odškodninsko odgovornost.

Tudi če bi tožnik s svojim ravnanjem (manipulacijo z valji) neposredno sprožil njihovo kotaljenje, to ne bi bil relevanten vzrok k nastanku škodnega dogodka, saj bi tovor moral biti tako zavarovan, da do njegovega nenadzorovanega premika sploh ne bi prišlo. Ključne pri presoji odgovornosti druge toženke so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so delavci druge toženke nadzirali tožnikovo delo in mu dajali navodila Glede razširjenega tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavil s pripravljalno vlogo, vloženo 22. 5. 2019, dotlej ni mogel biti v zamudi. Ni pravilno stališče, da ni podlage za nižanje zavarovalne vsote z odbitno franšizo, saj je namen odbitne franšize, da se zaradi soudeležbe zavarovanca zmanjša obveznost zavarovalnice, ta pa je (največ) v plačilu zavarovalne vsote.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega in da po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar ni storil. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.

Ker čiščenje parkirišča ni bilo toženkina dolžnost, ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve in ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku pri padcu na poledenelih tleh parkirišča. V primeru poškodbe, ki jo delavec utrpi pri gibanju na površini, katero je imel delodajalec le v uporabi in zanjo ni bil dolžan skrbeti, ni mogoče trditi, da je nastala v okviru delovnega procesa kot organiziranega in vodenega procesa, ki poteka pri opravljanju dela in je pod neposrednim ali posrednim nadzorom delodajalca (7. točka 3. člena ZVZD 1).

Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka kot tožnikov formalni delodajalec ni organizirala dela na tem gradbišču, ni imela neposrednega nadzora nad tožnikovim delom, ni bila tista, ki bi morala dati tožniku navodila za varno delo na tem delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela, zato za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nezgode pri delu 13. 9. 2011, ni odgovorna in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo, ko mu pri prečkanju iverne plošče, ki je bila zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka, spodrsnilo. Hoja delavca po terenu na gradbišču (tudi če je teren spolzek) pomeni delavčevo običajno in pogosto aktivnost. Od njega zahteva običajno pazljivost oziroma povprečno skrbnost in ne predstavlja aktivnosti, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in delavcu v zvezi s tem dajati posebna navodila. Od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi hojo po gradbišču. Škode, ki je tožniku nastala, ne bi preprečilo niti pravilno ravnanje prve toženke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi opustitev prve toženke glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, dajanje navodil) ni vzročno povezana s škodo, ki je tožniku nastala.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno zaključiti, da je škoda, ki je nastala tožniku, v višini 40 % posledica tožnikove neskrbnosti, saj se ne bi smel povzpeti za prevzem visokotlačne cevi po armaturni mreži, v preostalem pa je zanjo odgovorna druga toženka, saj ni poskrbela za varne razmere na gradbišču in ni preverila, ali podizvajalec skrbi za ustrezen nadzor na gradbišču.

Četudi za ugotovitev obstoja odpovednega razloga zadostuje že uporaba 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče vseeno izraža še strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo stališče tožnika, da pred šikaniranjem z inkriminacijo po 197. členu KZ-1 niso varovane tudi osebe, ki pri delodajalcu opravljajo delo preko študentke napotnice. Navedeno kaznivo dejanje stori kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Gre za tiho blanketno normo, saj je le z določili delovne zakonodaje mogoče pojasniti zakonske znake, kot je npr. zaposlena oseba. Delovnopravna zakonodaja ne opredeljuje pojma "zaposlen" in po 5. členu ZDR-1 je delavec po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Vseeno pa se ta zakon nanaša tudi na druge osebe, ki za delodajalca opravljajo delo, med njimi študenti. Člen 211 ZDR‑1, ki ureja Delo otrok, mlajših od 15 let, dijakov in študentov, tako v sedmem odstavku določa tudi, da se v primerih opravljanja dela študentov uporabljajo določ

Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi. Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1). Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za atipično pogodbo o delu, katere predmet je gola storitev - izvajanje varilskih del. Bistveni element takšne atipične pogodbe je nekonkretizirana obveznost. Tožena stranka konkretno niti ne trdi, da je šlo za vnaprej dogovorjeno izdelavo stvari, temveč razloge sklenitve tovrstne pogodbe utemeljuje na potrebah poslovne prakse, vendar s tem argumentom ne more uspeti. Prav tako ni dvoma, da je šlo v obravnavani zadevi tudi za situacijo skupnega delovišča, saj to v pritožbi priznava tudi tožena stranka (str. 10 pritožbe). Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 207/2014 se odškodninska odgovornost zaradi kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu razširja na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo obstoj prav takšnih okoliščin.