174. člen OZ

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenke medicinske stroke, da tožnik lahko zaradi trajnih posledic predmetne poškodbe vse običajne življenjske aktivnosti opravlja enako dobro, kot jih je pred poškodbo, in je zato tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo. Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče pri izračunu nepravilno najprej upoštevalo že plačani in valorizirani znesek ter šele nato sokrivdo tožnika in je s tem nepravilno uporabilo materialno pravo.

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto na

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Za pretrganje zastaranja ne zadostuje morebitno izvensodno uveljavljanje rente pri zavarovalnici (365. in 368. člen OZ), zato so nerelevantne navedbe pritožbe o vložitvi odškodninskega zahtevka za rento pri zavarovalnici že v letu 1995. Ob izdaji odločb slovenskega ZPIZ je tožnik nedvomno že vedel za upokojitev v obsegu 8 ur, to je, da ne bo več delal in posledično za izpad dohodka in njegovo višino. Zato od tedaj dalje zagotovo ni bilo več ovir za ugotovitev višine škode kot posledice invalidske upokojitve. Glede pokojnine na Hrvaškem tožnik ni navedel, zakaj njegova škoda ni bila določljiva že pred izdajo odločbe hrvaškega ZPIZ (katerih okoliščin takrat še ni poznal), saj se tudi ta pokojnina odmeri na podlagi predpisa, ki jasno določa parametre za določitev višine pokojnine. Izdaja odločbe namreč ni predpogoj za to, da bi tožnik lahko izračunal svoje prikrajšanje. Tako je za celoten izpad dohodka kot posledico invalidske upokojitve (tako v Sloveniji kot na Hrvaškem) tožnik lahko vedel najmanj od odločbe ZPIZ v letu 2015 o tem, da ima pravico do invalidske pokojnine (da torej ne bo več delal).

S prvo toženko, pri kateri je imela zavarovano svojo civilno odgovornost, je druga toženka solidarno odgovorna za nastalo škodo, vendar ne gre za enotno, ampak navadno sosporništvo, zato se procesna dejanja prve toženke ne raztezajo tudi na drugo toženko. Vsak sospornik je samostojna stranka postopka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in tudi ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). S tem, ko je prva toženka odgovorila na tožbo, je ustvarila procesni učinek le zase. Druga toženka bi morala sama odgovoriti na tožbo, da bi preprečila izdajo zamudne sodbe, česar pa ni storila, zato mora nositi posledice svoje opustitve.

Po presoji sodišča druge stopnje je tožnica ravnala v nasprotju z določbo 11. člena ZPP in pri uveljavljanju svojih pravic ni ravnala skrbno, saj je vlogo z dne 20. 11. 2023 z navedbo novih dejstev in predložitvijo novih dokazov ter spremembo tožbenega zahtevka podala 5 let po vložitvi tožbe, ko je menjala pooblaščenca in več kot eno leto za tem, ko jo je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 14. 7. 2022 pozvalo, naj se izjasni o dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca A. A., pri čemer ni navedla nobenih razlogov zakaj teh navedb in dokazov ni podala pravočasno.

Tožnik, odkar (bo) opravlja(l) dejavnost kot invalid III. kategorije, ne opravlja več zgolj dela polaganja talnih oblog, pri katerem je zaradi nesreče omejen na le 4 ure dnevno, temveč v presežku nad 4 urami nadzira, organizira in vodi delo, ki ga zanj opravijo pomočniki. Pri tem se mu dohodek v dolgem obdobju 10 let po nesreči ni zmanjšal, temveč celo povečal. Da bi kljub temu utrpel izgubo zaslužka, ker bi se njegovo poslovanje povečalo še bolj, če bi lahko več kot 4 ure opravljal delo polaganja talnih oblog, tožnik ni uspel utemeljiti. Okoliščin - tj., katera so tista napredovanja, ki bi jih kot podjetnik še dosegel, a mu jih preprečuje delovna omejitev pri polaganju - ni niti konkretizirano zatrjeval, še manj jih je nadpolovično verjetno izkazal. Teza tožnika, da sme sodišče na izvedenčevo pobudo izvesti le tiste dodatne dokaze, ki jih je stranka predlagala že pred tem, ni smiselna in ne izhaja iz sodne prakse. T. i. razjasnjevalna dolžnost izvedenca je predpisana prav zato, ker utegne šele strokovni pogled izvedenca pokazati, da je treba za izpolnitev njegove naloge dognati še kaj, česar stranki prej upravičeno nista vedeli, ker takšnega strokovnega uvida nimata. <

Glede na poškodbe tožnika lahko njegov primer uvrstimo v kategorijo zelo hudih primerov Fischerjevega sistema kategorizacije telesnih poškodb. Tožnik ni dokazal, da bi sočasno z vložitvijo odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici tudi toženko pozval k plačilu škode. Samo dejstvo, da je tožnik uveljavljal odgovornost zavarovalnice na podlagi 964. člena OZ, po katerem ima upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, ne vpliva na datum začetka teka zamudnih obresti zoper delodajalca. Toženka v pritožbi utemlejno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da tožniku zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje ne pripada renta in izguba na zaslužku in da bi moralo pri izračunu premoženjskega prikrajšanja upoštevati tudi zneske rente PDPZ, ki jo je tožnik prejemal v spornem obdobju. Ker se sodišče do trditev v zvezi s tem ugovorom ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlog se zavrne.

Že v okviru prvega sojenja postavljeni zahtevek se je glasil na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja na zaslužku - plači, le da je bil zahtevek v ponovljenem sojenju zvišan. Slednje pa ne pomeni, da gre za nov zahtevek ali da je bil ta na novo postavljen. Identiteta (istovetnost) denarnega zahtevka je ostala ista, ker gre po vsebini še vedno za v primerjavi s prvim postopkom nespremenjeni obravnavani sporni predmet v smislu zahtevanega sodnega varstva (iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na plači za nespremenjeno obdobje); spremenila se je le njegova višina. S tem, ko se tožnica ni pritožila zoper prvo izdano sodbo P 148/2015 z dne 3. 7. 2020 (zoper katero se je pritožila le toženka, ki je s pritožbo uspela), čeprav prvostopno sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku iz naslova izgube na zaslužku, bi prvostopno sodišče z drugačno odločitvijo od tokrat pritožbeno izpodbijane, torej ob neupoštevanju delne pravnomočnosti in načela dispozitivnosti (člen 3 ZPP), kršilo pravila o že razsojeni stvari, v katero bi nedopustno poseglo (in tudi pritožbeno sodišče, če bi sledilo pritožbi).

Sodišče mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zapisalo le, da je odmerjena odškodnina primerna ob objektivni umestitvi individualnega primera med podobne primere v sodni praksi. Zgolj taka obrazložitev brez navedbe konkretnih odločitev in v njih priznanih odškodnin ne omogoča preizkusa, ali je prisojena odškodnina ustrezna z vidika že obravnavanih primerov v sodni praksi.

Tožena stranka, za katero zakon predvideva odgovornost za redno vzdrževanje javnih cest, da je zagotovljena varna uporaba (15. člen ZCes-1), pri čemer se obveznost razteza tudi na njene sestavne dele (prvi odstavek 8. člena ZCes-1), se ni razbremenila svoje subsidiarne odškodninske odgovornosti zaradi ugotovljenega neskrbnega vzdrževanja. Za tožnico, ki izvajalca vzdrževanja ni poznala in je lahko upravičeno domnevala, da je to Občina Laško, kot tudi, da prenosa ni bilo (toženka je šele na prvem naroku podala ugovor pasivne legitimacije), bi drugačno, s pritožbo uveljavljano ravnanje predstavljalo nesorazmerno breme, ki ga od nje v danih okoliščinah ni moč zahtevati; v tem smislu je potrebno razumeti stališče o subsidiarni odgovornosti v II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, v skladu s katerim odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oz. je ta zahtevek zavrnil.

Izhodišče za presojo rente zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Namen te določbe je v tem, da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kot če poškodbe ne bi bilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud. Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje

Glede na opisano dolgotrajnost bolniškega staleža, trajanje in način zdravljenja (kirurško), upoštevaje vse nevšečnosti ob zdravljenju (zdravila, anestezija, transfuzija, zdravilišče, pregledi, rentgenska slikanja), omejitve pri gibanju in aktivnostih v času zdravljenja, potrebo po pomoči pri osnovnih življenjskih potrebah in domačih delih ter glede na trajanje in intenziteto bolečin, ki jih tožnik v blažji obliki trpi še danes (torej že 6 let) ob delu, ob večji aktivnosti in ob spremembah vremena ter jih bo trpel tudi v bodoče, se pritožba (delno) utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Višje sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 15.000,00 EUR (1.000 EUR več od že priznanih 14.000 EUR), kar je primerljivo z odškodninami, ki so v sodni praksi priznane v podobnih primerih. Glede na to, da je tožnik še mlad (rojen je leta 1987), je realno pričakovanje, da ga bodo posledice poškodbe spremljale še dolgo in ga ovirale ter omejevale pri opravljanju fizično zahtevnega poklicnega dela in preživljanju družine ter tudi pri opravljanju drugih del in prostočasnih aktivnosti (šport, rekreacija, delo na vrtu, čepenje,

Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka. Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrb