926. člen OZ

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Tožnica uveljavlja plačilo zavarovalnine za primer operacije karpalnega kanala v višini 5.000,00 EUR. Že iz naslova police sledi, da zavarovanje ne krije vseh bolezenskih stanj, niti operacij, ampak le operacije zaradi težjih bolezni. Če tožnica niti police ni prebrala, ampak jo je samo preletela, kot je izpovedala, mora posledice svojega malomarnega ravnanja nositi sama.

Ker je bil mld. tožnik pri zavarovancu na obisku pogoščen, ga je treba v smislu Splošnih pogojev šteti kot "gosta".

Po odškodninskem principu premoženjskega zavarovanja je pogoj za obveznost zavarovalnice izpolnjen z nastankom škode. Navadno škodo pa predstavlja zmanjšanje premoženja. Iz toženkinih splošnih pogojev izhaja, da se je zavarovatelj - toženka, zavezala nadomestiti vrednost oziroma zmanjšanje vrednosti kot posledice izvedene vlomne tatvine (ali poskusa vlomne tatvine) ukradenih, uničenih ali poškodovanih zavarovanih stvari. Splošni pogoji tako nikjer ne določajo, da so zavarovane le stvari, ki jih ima zavarovanec na podlagi prodajne pogodbe ali da morajo te biti plačane, oziroma da škoda nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun.

Splošni pogoji PG-NE/10-4 v 10. točki prvega odstavka 9. člena izključujejo obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino zaradi delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi.

Splošni in posebni zavarovalni pogoji so del pogodbene vsebine. Če se v posameznem primeru ne ujemajo s pogodbenimi določili police, se šteje, da sta stranki to določilo izključili, in obvelja določilo v polici. Pomen zavarovalne police je prav v tem, da so v njej na kratko povzeti ključni pogoji sicer kompleksnih in obsežnih zavarovalnih pogodb, tako da ključne pogoje zavarovalne pogodbe razumejo tudi stranke oziroma zavarovalci. Te bistvene pogoje zavarovalne pogodbe določa prvi odstavek 926. člen OZ, ki določa kot bistveno sestavino tudi zavarovalno vsoto. Iz tega razloga bi morala biti tudi njena omejitev neposredno razvidna iz zavarovalne police, zato omejitev zavarovalne vsote v "povzetkih kritij" ne zadošča in ni pravno veljavna v skladu s petim odstavkom 926. člena OZ.

Tožnikovo sklicevanje na splošne pogoje pogodbe, ki naj bi bili nejasni in nepošteni, ni utemeljeno, saj s podpisom zavarovalne police, v kateri je jasno naveden obseg kritja, ni dokazal, da je bil prepričan, da bo v primeru nezgode upravičen tudi do vseh stroškov zdravljenja.

Ni sporno, da tožeča stranka v času zatrjevanega škodnega dogodka še ni bila pravni lastnik delovnega stroja, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari, saj je v pogodbi o leasingu dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, na leasingojemalcu pa je tudi breme vseh obveznosti, ki izvirajo iz uporabe predmeta leasinga. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru odtujitve predmeta leasinga dolžnost plačila obveznosti tožnice kot leasingojemalca ne preneha in je zato materialni oziroma premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, podan tudi pri leasingojemalcu. Ker tožena stranka trdi (in dokazuje), da do zatrjevanega škodnega dogodka ni moglo priti, ker naj bi bil zadevni stroj v nasprotju z določbami pogodbe o leasingu prodan družbi s Kosova, tako da je bil iz Slovenije odpeljan že 19. 7. 2015 in ne kdaj kasneje, lahko tožeča stranka še vedno ovrže aktualni dokazni uspeh tožene stranke glede nenastanka zavarovalnega primera, v kolikor dokaže svoje pravočasne navedbe, da je imela zadevni stroj še v posesti ob sklepanju predmetnega zavarovanja dne 27. 6. 2016. Slednje

Drži sicer, da permanentno zavarovanje ni enako večletnemu zavarovanju, kjer je znan konec zavarovalnega obdobja, vendar to ne pomeni, da pri sklenitvi trajnega zavarovanja zavarovalnica strankam že ob pričetku prvega zavarovalnega leta ne more ponuditi popusta, če bodo temu zavarovanju ostale zveste več let in ga vsaj enkrat obnovile. Ker je toženka soglašala s popustom za večletno zavarovanje, se je morala zavedati, da bo v primeru, ko bo to trajalo zgolj eno leto, razliko med nižjo premijo in enoletno premijo morala vrniti.

Tožnica v pritožbi povsem utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih pravno odločilnih ugovorov ni opredelilo. S tem je po presoji sodišča druge stopnje kršilo predvsem njeno pravico do izjave v postopku (obveznosti stranke, da navede razloge v smeri utemeljitve zahtevka ali utemeljitve ugovorov, s katerimi zahtevku nasprotuje, ustreza dolžnost sodišča, da se o teh ugovorih v razlogih odločbe izreče). Pritožba pravilno povzema, da se sodišče prve stopnje v sklopu obrazložitve ni dolžno opredeliti do vseh trditev pravdnih strank, se je pa dolžno opredeliti do tistih, ki so v zadevi odločilne. Za opredelitev, katere trditve so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je vprašanje (in odgovor nanj), ali je omejitev zavarovalnega kritja, ki ni določena na polici, pravno veljavna ali ne, v zadevi zagotovo bistveno. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo oziroma svojega stališča (ob upoštevanju petega odstavka 926. člena OZ) tožnici ni pojasnilo, čeprav je omejitev zavarovalnega kritja po posebnih pogojih zavarovanja upoštevalo v škodo tožnice. S takšnim nezakonit

Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna in analitično-sintetična, kar pomeni, da je treba ugotoviti relevantne okoliščine in nato oceniti posamične dokaze, jih med seboj preplesti in podati končno oceno o vseh razlogih, ki utemeljujejo sprejeti pravni zaključek. Zgolj takšno dokazno oceno je tudi mogoče učinkovito preizkusiti z vidika uporabe pravnih sredstev. Zavarovalni posrednik je dolžan pojme zavarovalcu ne le izročiti, temveč tudi razumljivo pojasniti z uporabo jasnega izrazoslovja.

Na podlagi sklenjene pogodbe za avtomobilsko zavarovanje, z dne 10. 3. 2017, z začetkom veljavnosti 10. 3. 2017 od 24.00 ure dalje, dne 10. 3. 2017 na L.Š. še niso prešle pravice in obveznosti iz te pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, kakor tudi ne na toženko zavarovalno jamstvo za vtoževano materialno škodo v škodnem dogodku dne 10. 3. 2017.

Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.

Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična. Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi. Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne. Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.

Dokazno breme, da je bil zakoniti zastopnik prve toženke ob podpisu pogodbe seznanjen tudi s posebnimi zavarovalni pogoji za zavarovanje odgovornosti in splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti (in s tem s posameznimi omejitvami zavarovalnega kritja, kot izhajajo iz teh pogojev), ki so bili po trditvah druge toženke priloženi k sklenjeni pogodbi in zavarovalni polici, je na strani druge toženke. Niti iz sporne pogodbe niti iz zavarovalne police ne izhaja, da bi drugo toženka prvo toženko opozorila na te pogoje oziroma, da bi jih izročila prvi toženki. S tem pa drugo toženka ni izpolnila svoje obveznosti kot izhaja iz 926. člena OZ, v katerem je določeno, da je zavarovalnica dolžna opozoriti zavarovalca, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici (drugi odstavek) in da mora biti izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka ugotovljena na polici (tretji odstavek). Zato ti pogoji za zavarovanje odgovornosti niso vključeni v pogodbeno razmerje med strankama, zaradi česar strank ne zavezujejo.

Splošno znano je, da je mogoče vsako ključavnico (tudi takšno s sistemskim cilindričnim vložkom in zatiči na obeh straneh) odpreti s posebnimi vlomilskimi pripomočki, ki ne puščajo nobenih zaznavnih sledov odpiranja. Ni mogoče izključiti možnosti, da je bilo tudi v obravnavanem primeru uporabljeno takšno vlomilsko orodje. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril samo izvedenec forenzik (243. člen ZPP), ki sta ga tožnika predlagala že v tožbi. Upoštevaje dokazno stisko, v kateri sta se brez svoje krivde znašla tožnika, potem ko niti policiji ni uspelo dokončno raziskati škodnega dogodka, sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi smelo zavrniti, saj je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enako velja za zatrjevani vlom v sef.

Pritožbeno ni sporno, da v splošnih pogojih kot zavarovana nevarnost ni zajet sneg. Če pa kot zavarovana nevarnost v splošnih pogojih ni zajet sneg, potem zavarovanec po sklenjeni zavarovalni polici nima upravičenja do povrnitve škode v posledici snega. V zavarovalni pogodbi in splošnih pogojih kot njenem sestavnem delu so navedene škode, ki so zavarovane, in zgolj do povrnitve te škode je zavarovanec upravičen.

Za nastop zavarovalnega jamstva je odločilen materialni začetek zavarovalnega razmerja, ki je lahko v pogodbi v naprej dogovorjen z določenim koledarskim dnem ali pogojen s kakšnim dogodkom. V konkretnem primeru je bil ta dogovorjen od 31. 12. 2014 dalje oziroma upoštevajoč 27. člen Splošnih pogojev za premoženjsko zavarovanje PZ-13 od 24. ure dneva, ki je v zavarovalni polici označen kot začetek zavarovanja (31. 12 .2014), če je v 30-tih dneh od tega dne plačana zavarovalna premija, sicer pa po izteku 24 ur od dneva, ko je plačilo prejeto. Te določbe splošnih pogojev ni mogoče razlagati tako, da predčasno plačilo premije lahko vpliva na materialni začetek zavarovalnega razmerja oziroma na tek zavarovalnega jamstva, za kar se zavzema pritožba. Po določilu 946. člena OZ je namreč za učinkovanje zavarovalne pogodbe bistven trenutek, ki je v polici označen kot dan začetka zavarovanja, in pogodba učinkuje od 24 ure dneva, ki je kot tak dan označen v polici, vse do konca zadnjega dneva časa, za katerega je zavarovanje sklenjeno.

Tožena stranka je zavarovancu dala možnost, da z dodatnim dogovorom (ki je vezan na dodatno plačilo) zavaruje odgovornost za takšno škodo, ki bi nastala tretjim osebam in ni zajeta v 1. tč. 1. člena Splošnih pogojev, vendar se zavarovanec za to možnost ni odločil.

Zlasti ob dejstvu, da je drugi tožnik premijo plačal kasneje (in ne ob sklenitvi pogodbe), Polica za avtomobilsko zavarovanje (izdana 16. 3. 2010) pa je kljub temu kot pričetek trajanja zavarovanja ponovno opredelila datum 8. 3. 2010, je pravilna argumentacija sodišča, da je bil med drugim tožnikom in prvo toženko (preko zavarovalnega agenta) sprejet poseben dogovor o zavarovalnem kritju, ki naj nastopi pred plačilom premije. Ker niti zavarovalna pogodba niti Polica nista drugače opredelili nastopa zavarovalnega kritja, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pričetek zavarovalnega kritja potrebno interpretirati v korist drugega tožnika kot šibkejše stranke.