10. člen ZVZD-1

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru je zato treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD-1 zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca (10. in 11. člen ZVZD-1). Šele v primeru, da delodajalcu iz tega naslova ni mogoče očitati nobene kršitve, je tako mogoče izključno odgovornost za nastalo škodo očitati delavcu, ki dela ni opravljal s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1).

Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo, ko mu pri prečkanju iverne plošče, ki je bila zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka, spodrsnilo. Hoja delavca po terenu na gradbišču (tudi če je teren spolzek) pomeni delavčevo običajno in pogosto aktivnost. Od njega zahteva običajno pazljivost oziroma povprečno skrbnost in ne predstavlja aktivnosti, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in delavcu v zvezi s tem dajati posebna navodila. Od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi hojo po gradbišču. Škode, ki je tožniku nastala, ne bi preprečilo niti pravilno ravnanje prve toženke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi opustitev prve toženke glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, dajanje navodil) ni vzročno povezana s škodo, ki je tožniku nastala.

Za ugotovitev, ali je delavčevo opravljanje dela šteti v delovni čas, je med drugim ključnega pomena tudi, ali je delavec na delovnem mestu fizično prisoten ali ne, in da v bistvu ugotovitev fizične prisotnosti pomeni, da je treba, ne glede na to, da delavec v tem času ne opravlja dela, takšno prisotnost vračunati v delovni čas. Obveznosti delodajalca in obveznosti delavca, tudi obveznost delavca iz 35. člena ZDR-1, ki delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, po presoji sodišča potrjujejo stališče, da je čas priprave na delo, ki je namenjen zagotovitvi varnih delovnih razmer, čas, ki ga je treba v smislu prej pojasnjene razlage Sodišča EU uvrstiti v efektivni delovni čas, ker gre za izpolnjevanje delavčeve obveznosti v smislu določb ZDR-1 in ZVZD-1.