171. člen OZ

Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 8

Odprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ. Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila

Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.

V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.

Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela. Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Prva toženka tožniku za spust v izkopano jamo, globine približno 4,5 metra, ni zagotovila zadosti dolge lestve, temveč je tožnik ravnal skladno s prakso pri njej, da so se delavci v takih primerih spuščali v globino na roki ("kibli") rovokopača, s katere so nato sestopili na dnu oziroma tam, kjer so morali opraviti delo. Že sama taka organizacija dela pomeni grobo kršitev pravil o varnosti pri delu in s tem protipravno ravnanje prve toženke, ki je v vzročni zvezi s poškodbo tožnika, pomeni pa zanemarjanje skrbnosti dobrega strokovnjaka, tako da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženk za tožniku nastalo škodo.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenke medicinske stroke, da tožnik lahko zaradi trajnih posledic predmetne poškodbe vse običajne življenjske aktivnosti opravlja enako dobro, kot jih je pred poškodbo, in je zato tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo. Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče pri izračunu nepravilno najprej upoštevalo že plačani in valorizirani znesek ter šele nato sokrivdo tožnika in je s tem nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.

Tožnikov napačen način dela je bil posledica toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede tožničinega soprispevka. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem poudarilo zlasti, da je tožnica s svojo nepazljivostjo pri hoji, ko ni gledala pod noge, prispevala k nastanku škode v 30 %. Po oceni višjega sodišča pa bi pri tem moralo upoštevati tudi druge ugotovljene okoliščine, in sicer, da bi tožnica morala opaziti mokra tla na podestu (in zato ustrezno prilagoditi hojo), zlasti pa biti bolj pozorna glede na to, da se čiščenje v zgradbi, kjer živi že več let, vedno opravlja ob sobotah ali nedeljah (škodni dogodek se je pripetil v soboto). Upoštevaje vse navedeno je tožnica po oceni višjega sodišča k nastanku škode prispevala v 70 %.

Presojo o soprispevku tožnika pritožba izpodbija s posplošenimi navedbami, da se je škodni dogodek pripetil brez volje, sodelovanja in soprispevka tožnika, ki je izpolnjeval naložene obveznosti in uporabljal vso zaščitno opremo, po nesreči pa je obležal poškodovan na tleh ter je v nadaljevanju izvajal predpisano zdravljenje. Te navedbe ne predstavljajo konkretiziranega izpodbijanja dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neskrbnem ravnanju tožnika.

Iz kazenske obsodilne sodbe res izhaja, da je toženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar pa tega stanja ni mogoče enačiti s stanjem prehodne nerazsodnosti po drugem odstavku 136. člena OZ. OZ ne daje podlage, da bi bistveno zmanjšana prištevnost, ugotovljena v kazenskem postopku, lahko kakorkoli vplivala na zmanjšanje odškodninske odgovornosti toženca.

Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).

Zavarovanka toženke ustreznega nadzora in vzdrževanja talnih površin na območju, kjer se je nahajal poškodovani jašek, ni opravljala s profesionalno skrbnostjo. Jašek je rjast, poškodovan na robovih, močno vdrt na eni strani in v celoti odstopa od okolice, okrog njega pa so razpoke betona in asfalta. Luknja v obliki ugreznjene rešetke je predstavljala takšno nivojsko odstopanje od preostale pohodne površine, da ni omogočala njene varne uporabe in je terjala ukrepanje zavarovanke toženke. Ker je zavarovanka toženke opustila dolžno skrbnost vzdrževanja, je odškodninsko odgovorna za škodo, ki je ob padcu nastala tožnici. Povprečen pešec mora pri sestopanju na nižjo pohodno površino ravnati pazljivo in pogled usmeriti predse na tla. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da tožnica tega ni storila, temveč je pri spustu na parkirno mesto pogled med hojo po pločniku usmerila proti svojemu avtu in avtomobilom na cesti, ki so prihajali na parkirišče. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo ter je tudi s svojim ravnanjem povečala verjetnost nastanka škodnega dogodka. Njen soprispevek je ocenilo na 25 %.

Tla so bila bolj zdrsljiva, kot dopuščajo standardi varne pohodne površine. Opustitev ukrepov za zmanjšanje zdrsnosti je v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega upravljavca gostinskega lokala. Tudi v pojmovniku civilne odgovornosti opustitev dolžne skrbnosti pomeni hudo malomarnost. Na drugi strani je tožniku očitati, da je v danih vremenskih razmerah lahkomiselno opustil uporabo bergel. Pričakovano mokra tla so vključena v tem očitku, tako da ta okoliščina ne povečuje tožnikove neskrbnosti.