150. člen OZ

Ker je tožnica utrpela poškodbo na delu v posledici dejavnosti s povečano nevarnostjo pri uporabniku (drugi toženki), h kateremu je bila napotena na delo v skladu z določbami ZDR, in je bila ugotovljena njegova objektivna odškodninska odgovornost, ni podan temelj za solidarno odškodninsko odgovornost delodajalca - agencije za zagotavljanje dela delavcev uporabniku (prve toženke), pri kateri je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke.

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba ločiti med nepravilnostjo in protipravnostjo - nepravilnost pomeni napačno odločitev pri presoji dokumentacije, protipravnost pa kvalificirano kršitev, na primer kadar upravnemu organu lahko očitamo samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. V obravnavanem primeru takšno kvalificirano odstopanje ni izkazano. Organa toženke sta odločala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer ni bilo ugotovljeno samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. Zato zgolj dejstvo, da je bila odločba v socialnem sporu kasneje odpravljena, samo po sebi ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke.

Gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka.

Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval. Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.

Tožnik v samem škodnem dogodku poškodbe hrbtenice ni utrpel, je pa bil ta dogodek sprožilni moment za nastanek kroničnih bolečin v ledvenem delu tožnikove hrbtenice. Tožnik je imel skrito deformacijo, in sicer stabilno spondilozo, ki se je pri tem dogodku aktivirala, saj tožnik pred tem ni imel težav s hrbtenico. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med bolečinami in škodnim dogodkom vzročna zveza ter uporabilo teorijo jajčne lupine, ki jo utemeljuje pravna teorija in ji sledi ustaljena sodna praksa.

Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh. Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, defic

Pri vinjenih osebah se pričakuje, da so lahko nepredvidljive in policist mora biti na to pozoren. Tveganje je zato ostalo v mejah običajne policijske operacije, iz katere ni izhajala neobičajno povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic policista. Tožnikove aktivnosti tudi ob vseh ugotovljenih okoliščinah ni mogoče subsumirati pod navedeni abstraktni stan nevarne dejavnosti.

Do nesreče je prišlo izključno zaradi nepravilnega in malomarnega ravnanja tožnika samega, ki je vedel, v kakšnem stanju je (delno porušen) oder pod balkonom, pa je kljub temu (kot tudi brez navodila in vedenja delodajalca) splezal nanj in na njem po navodilih kleparja izvajal meritve. Krivdna odškodninska odgovornost prve toženke tako ni podana. Objektivna odškodninska odgovornost niti ne more biti podana, če stvar ali dejavnost postane nevarna šele zaradi nepravilnega ravnanja oškodovanca.

V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.

Tožnik ni dokazal vseh elementov krivdne odgovornosti. Čeprav toženka ni ustrezno usposobila tožnika za varno delo, takšna opustitev ni povzročila tožnikove poškodbe. Vzrok za nastanek poškodbe je bil izključno na strani tožnika oziroma njegovega nepravilnega ravnanja (samovoljne uporabe krožne žage za les, ki je toženka ni uporabljala). Sodišče prve stopnje je o sporu odločilo na seji senata v odsotnosti strank, brez zaključka glavne obravnave, potem ko sta se stranki po opravljenih treh narokih odpovedali nadaljnji glavni obravnavi. V tej procesni situaciji bi glede stroškov postopka moralo smiselno uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP in šteti, da lahko toženka zahteva povrnitev stroškov v zakonskem roku 15 dni po prejemu sodbe.

Uporaba (v avtomobil vgrajene) sklopke med vožnjo ključen oziroma neločljiv sestavni del upravljanja vozila. Nastanek škodnega dogodka je neposredno povezan z upravljanjem motornega vozila.

Samo to, da je neko opravilo pogosto in rutinsko, ne pomeni nujno, da gre za opravilo, pri katerem ne obstaja povečana stopnja nevarnosti za nastanek škode. Tudi pogostnost opravljanja dela in dosedanji izostanek nastanka škode zaradi demontaže črpalke ne priča o nujno tem, da to delo po svoji vsebini ni delo s povečano nevarnostjo.

Tožnik je opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, zaradi dejstva, da je padel pri sestopu z lestve na delovni oder z višine 2 do 2,5 m. Glede na višino, s katere je tožnik opravil ta sestop, je delo potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Izvedba montaže izolacije na višini vključuje tudi opravljanje dela na delovnem odru. Vzpenjanje po lestvi in sestop na oder je predpogoj za opravljanje tega dela. Vzrok za tožnikovo poškodbo izvira iz dejavnosti prve in tretje toženke oziroma je posledica njunih protipravnih opustitev, kar utemeljuje uporabo pravil o solidarni odgovornosti za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj (prvi odstavek 186. člena OZ). V takem primeru oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.