182. člen OZ

Primerjalni pregled sodne prakse pokaže, da odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo v primerljivih zadevah znašajo med tri in pet PMNP. Prisojena odškodnina je znotraj razpona povprečno prisojenih odškodnin ter tudi ob upoštevanju individualnih značilnosti oškodovanke zanjo predstavlja ustrezno zadoščenje.

Nove škode OZ izrecno ne ureja, gre za izraz, ki se je uveljavil v sodni praksi kot označba tiste bodoče škode, ki jih 182. člen OZ ne pokriva. Po ustaljenih stališčih gre za škodo, ki mora biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zanjo pa velja, da presega škodo, znano ob sklenitvi poravnave, in je ob normalnem teku stvari objektivno ni bilo mogoče pričakovati. Ker škoda iz naslova odstranitve OSM, posttravmatske artroze in depresivne motnje ne predstavlja nove škode, škoda iz naslova poslabšanja kroničnega bolečinskega sindroma pa ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za vse posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno zavrnilo.

Druge tožničine zdravstvene težave in sicer bolečine v predelu desnega kolka, ledvenem delu hrbtenice (križ), ki trajajo še vedno, so se pojavile v septembru 2020. Vzrok za bolečine v predelu desnega kolka bi lahko bilo predpisano nepretrgano in dolgotrajno ležanje, ki pa tožnici ni bilo predpisano, in tožnica tega tudi ni zatrjevala, prav tako pa tudi ob nesreči ni prejela udarca v predelu kolka. Te bolečine so posledica trohanternega burzitisa kot posledice preobremenitev ali obrabnih sprememb v delu kolka in niso posledica nezgode pri delu. Enako velja tudi za bolečine v križu, ki so tudi posledica tožničinih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, kar izhaja iz izvidov magnetne resonance. Tožnica ni prejela udarca v križ in tudi ni padla na zadnjico. To dvoje bi lahko povzročilo poškodbo križa. Tožnica tako hernije ni dobila ob nezgodi pri delu, saj je tožnica v tem predelu bolečine začutila mesec in pol po nezgodi.

Predlog se zavrne.

Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh. Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, defic

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prevladujoče sodne prakse, da je stranka upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka, če je ta obrazložen in se nanaša na postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah.

Pri odmeri odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki je posledica kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvenega osebja, je bistveno, da je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninsko pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe o temelju zahtevka, tožnica ni bila opozorjena na možnost, da po operaciji lahko pride do vkleščenja intradigitalnega živca, kar je zelo pogost zaplet pri tovrstnih operacijah Halux valgusa (20%), tak zaplet pa se je pri tožnici tudi uresničil. Zato je bilo treba pri odmeri odškodnine upoštevati vse posledice tako prve, kot druge operacije.

Glede na pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 36.000,00 EUR, kar znaša dobrih 19 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji na dan odločanja sodišča prve stopnje,1 primerna in pravična, toženka pa ni navedla nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova.

Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne lopatice, zlom desne ključnice, zlom 3 reber na desni strani, rano na čelu kot posledico udarca v glavo in udarnine in odrgnine po telesu ter je tako bila prizadeta desna stran telesa.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.

Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke in da ni moglo odločiti o višini odškodnine brez tega izvedenca. Pri tem se sklicuje na en sodni primer (VSL sklep I Cp 122/2009), ki pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ustaljeno sodno prakso predstavlja več sodnih odločb, objavljenih na spletni strani Vrhovnega sodišča (npr. VSL I Cp 4025/2009, VSC Cp 673/2013, VSL I Cp 1871/2023).

Tožnik utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k škodnemu dogodku v deležu 30%. Tožnik pravilno opozarja, da toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev glede morebitnega žaljenja njegovega pokojnega očeta. Toženčeva izpovedba pa ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP). Tudi sicer pa verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu, kar v obravnavanem primeru ni bilo dokazano), ni opravičilo za telesno obračunavanje ter žaljivke ne opravičujejo fizičnega napada, zato v tem primeru ni mogoče govoriti o soprispevku. Sodna praksa v zvezi s tem je jasna ter ustaljena. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato tožniku ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika).

Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da je (tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode) pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, ter da izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami. Glede na navedeno je torej pravilen pristop pri odmeri odškodnine in objektivizaciji le-te, da se primerja odmerjeno odškodnino kot celoto in ne po posameznih postavkah.

Sodišče mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zapisalo le, da je odmerjena odškodnina primerna ob objektivni umestitvi individualnega primera med podobne primere v sodni praksi. Zgolj taka obrazložitev brez navedbe konkretnih odločitev in v njih priznanih odškodnin ne omogoča preizkusa, ali je prisojena odškodnina ustrezna z vidika že obravnavanih primerov v sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri izpodbijane odškodnine ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Izhodišče za presojo rente zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Namen te določbe je v tem, da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kot če poškodbe ne bi bilo.

Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino levega ramena, zlom petega do sedmega rebra na levi strani ter zlom levega notranjega in zlom levega zunanjega gležnja, sporno je zlasti trajanje bolečinskega obdobja tožnice. Izvedenec je opravil osebni pregled tožnice za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, vzel na znanje s strani tožnice zatrjevane bolečine, upošteval medicinsko dokumentacijo (tudi glede iz le-te izhajajoče subjektivne ocene telesnih bolečin tožnice in analgetične terapije), nato pa ob upoštevanju pravil stroke subjektivno dojemanje tožnice ustrezno objektiviziral, zato mu je sodišče prve stopnje življenjsko sprejemljivo sledilo (kot je razvidno iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja skupni priznan znesek 16.500,00 EUR oziroma približno 11 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pravično denarno zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo (9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu ter 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Glede na opisano dolgotrajnost bolniškega staleža, trajanje in način zdravljenja (kirurško), upoštevaje vse nevšečnosti ob zdravljenju (zdravila, anestezija, transfuzija, zdravilišče, pregledi, rentgenska slikanja), omejitve pri gibanju in aktivnostih v času zdravljenja, potrebo po pomoči pri osnovnih življenjskih potrebah in domačih delih ter glede na trajanje in intenziteto bolečin, ki jih tožnik v blažji obliki trpi še danes (torej že 6 let) ob delu, ob večji aktivnosti in ob spremembah vremena ter jih bo trpel tudi v bodoče, se pritožba (delno) utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Višje sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 15.000,00 EUR (1.000 EUR več od že priznanih 14.000 EUR), kar je primerljivo z odškodninami, ki so v sodni praksi priznane v podobnih primerih. Glede na to, da je tožnik še mlad (rojen je leta 1987), je realno pričakovanje, da ga bodo posledice poškodbe spremljale še dolgo in ga ovirale ter omejevale pri opravljanju fizično zahtevnega poklicnega dela in preživljanju družine ter tudi pri opravljanju drugih del in prostočasnih aktivnosti (šport, rekreacija, delo na vrtu, čepenje,

Glede ne ugotovitve izvedenca, izpovedbo tožnice ter starost tožnice, ki je ob škodnem dogodku bila stara 55 let, trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino v višini 4.320,00 EUR dosodilo nekoliko prenizko. Upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v nezadostni meri upoštevalo trajanje tožničinih bolečin. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnica močne bolečine, ki jih je blažila z nesteroidnimi antirevmatiki in opiatskimi analgetiki trpela vse do operacije, ki je bila 18. 2. 2018. V tem času je bila povsem odvisna od drugih zaradi bolečin, nakar se ji je 2 do 3 mesece po operaciji močna bolečina vrnila, saj je imela zelo boleče noge, krče, bolečine v kolkih, kolenih in gležnjih. Zaradi intenzivnosti bolečin je morala zraven jemati še pomirjevala, opiate, zdravila proti krčem in druge analgetike. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da je skupna doba trajanja hudih bolečin bila skoraj eno leto.