12. člen ZVZD-1

Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela. Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.

Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Pojem protipravnosti v kontekstu delovnega prava se nekoliko razlikuje od pojma protipravnosti v klasičnem civilnem deliktnem pravu; v okviru delovnega razmerja je dolžnost varstva nasprotne stranke pred škodo poudarjena. V konkretnem primeru je v okviru protipravnosti treba ugotoviti, ali je prišlo do opustitve dolžnega ravnanja delodajalca oziroma ali je glede na njegovo ravnanje nastanek škode objektivno predvidljiv.

Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena. Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.

Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.

Sodišče prve stopnje je z razlago predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ki soopredeljujejo delodajalčevo (proti)pravnost ravnanja, razmerje med dolžnostmi delodajalca na eni strani in na drugi dolžnostmi delavca, ki je v delovnem razmerju v podrejenem in odvisnem položaju, določilo pretirano popustljivo do delodajalca in pretirano strogo do delavca. Delodajalec - toženkin zavarovanec - po presoji pritožbenega sodišča delovne naloge (tj. odmaševanja z rudo zagozdene odprtine s suvanjem 3 metre dolgega in 8 kilogramov težkega kovinskega droga preko lesene pregrade v nižje ležečo dozirno odprtino lijaka) ni organiziral tako, da bi preprečil tveganje poškodbe, ki ni bila nepredvidljiva, čeprav bi bil to lahko storil z domala neznatnim naporom.

Presojo o soprispevku tožnika pritožba izpodbija s posplošenimi navedbami, da se je škodni dogodek pripetil brez volje, sodelovanja in soprispevka tožnika, ki je izpolnjeval naložene obveznosti in uporabljal vso zaščitno opremo, po nesreči pa je obležal poškodovan na tleh ter je v nadaljevanju izvajal predpisano zdravljenje. Te navedbe ne predstavljajo konkretiziranega izpodbijanja dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neskrbnem ravnanju tožnika.

Samo spuščanje po lestvi oz. sestopanje z nje ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo, tudi v primeru, da bi tožnik opravljal delo na višini - pa ga ni. Opustitev usposabljanja tožnika za delo na višini bi sicer lahko bil eden izmed (pravno neupoštevnih) pogojev za nastanek škode, vendar ne predstavlja neposrednega vzroka za tožnikovo poškodbo. Do te je prišlo v posledici zdrsa lestve pri sestopanju z nje. Pravno upoštevne vzroke poškodovanja bi torej lahko predstavljali neustrezni delovni pripomočki oziroma delovno okolje, česar dokazni postopek ni potrdil. Nasprotno, razkril je, da je bila lestev primerna in da so bili na voljo še drugi, ustreznejši delovni pripomočki (viličar in dvižna košara), kot tudi zagotovljeni vedri za čiščenje mastnih tal. Tožniku tako ni uspelo dokazati opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke.

Inox sam po sebi na vseh pohodnih, tudi zunanjih površinah ne more biti prepovedan, čeprav je splošno znano, da drsi, če je moker, kar je na zunanjih površinah pogosto in tedaj predvidljivo. Specifika majhne zdrsljive delovne površine v konkretnem primeru pa je bila ta, da se ji glede na dejanske ugotovitve (nižji nivo tal v vodohranu, zaradi česar je tožnik moral stopiti na inox podest) ni dalo ogniti. Uporabnik (delavec, konkretno pa tožnik) je bil torej primoran stopiti na zdrsljiv inox, tako ob vstopu kot ob izstopu v vodohran. Ker je bila torej površina, ki je bila neizogibna, predvidljivo nadpovprečno zdrsljiva, bi morala biti dodatno zavarovana, pa ni bila. Vsak dodatni varnostni ukrep bi (tako izvedenec) izboljšal varnostno situacijo, kar ni nerazumna, neživljenjska zahteva, ne nasproti delodajalcu ne proti lastniku objekta. Izveden pa ni bil noben. Krivda imetnika objekta in delodajalca je zato podana in tožniku, za katerega ni ugotovljeno, da bi storil kaj posebej napačnega, malomarnostnega soprispevka ni pripisati, odgovarjata solidarno.

Zavarovanec toženke bi za konkretno delo moral predvideti, da tekom avtomatiziranega delovnega procesa pri povečanem obsegu dela zaradi slabše kvalitete kruha delavci ne bodo mogli ustrezno čistiti tal in da bodo zato neočiščena tla, posuta z drobtinami, bolj drsna. Zato bi moral zagotoviti bodisi manj drsečo pohodno površino ali pa dodatne delavce, ki bi med delom čistili tla, kot je to tekom postopka navajala že tožnica.

Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

Delo v škarjasti dvižni ploščadi, ki je bila ustrezno ograjena in pravilno delujoča, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, takšna ploščad pa sama po sebi tudi ni bila nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Ker v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, ploščad sama po sebi ni bila nevarna stvar, delo v njej pa ne nevarna dejavnost. Če stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, je odgovornost za škodo lahko le krivdna. Ker je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepričakovanega in nedopustnega ravnanja tožnika, toženkine odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo. Nihče ni potrdil, da bi kdorkoli tožnika (zlasti tudi v povezavi z njegovim ravnanjem, ki je vodilo k nastanku škodnega dogodka) priganjal k hitremu delu, ali da bi se tako mudilo, da je zaradi tega tožnik delal pod pritiskom.

Delo, ki ga je opravljala tožnica, tj. spravilo oziroma grabljenje košenine, samo po sebi sicer ni nevarno, vendar pa je to delo v danih okoliščinah na terenu (zaradi brežine ter visokega in izpostavljenega opornega zidu) pomenilo nevarno dejavnost, saj se je opravljalo na višini. Tožnica je padla z opornega zidu, ki je bil na mestu padca visok več kot 3 metre. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da opravljanje dela, pri katerem lahko (tudi iz nezakrivljenih razlogov) pride do padca z višine več metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, za katero obratovalec objektivno odgovarja. Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter delavca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo rente v višini 141,29 EUR, saj je pravilno ugotovilo, da ni bodočega prikrajšanja oziroma izgube na dohodku. Tožnica od invalidske upokojitve, tj. od 25. 5. 2019 dalje, prejema višji mesečni dohodek, kot ga je imela v času pred poškodbo, ko je v povprečju 7 mesecev na leto delala pri prvi toženki kot sezonska delavka, sicer pa je prejemala socialne transferje.

Za presojo, ali je bila zaradi opustitve izvedenca kršena pravica do izjave, je ključno, ali je bila stranki v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavanja ekspertize. Sodelovanje strank se namreč po ZPP ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca, temveč se njihova prisotnost zahteva ob izdelavi pisnega mnenja izvedenca in morebitnem njegovem zaslišanju, torej ob samem izvajanju dokazov. Pravilna je prvostopenjska presoja, da tožnica ni ravnala dovolj skrbno, vendar pritožbi utemeljeno navajata, da ob pravilni uporabi materialnega prava njen soprispevek ne znaša zgolj 20 %. Ob tehtanju toženkinih opustitev in tožničinega lahkomiselnega ravnanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilen prispevek vsake stranke k nastanku škodnega dogodka znaša 50 %.

Toženka je za škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorna, vendar le v obsegu 70 % (131. člen OZ), preostalih 30 % pa predstavlja prispevek tožnika k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ). Strošek izvedenca medicinske stroke, ki ga je v celoti plačal tožnik, je nastal neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja, in se zato glede na določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 ne odmeri glede na uspeh tožnika v postopku.

Tožnik je opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, zaradi dejstva, da je padel pri sestopu z lestve na delovni oder z višine 2 do 2,5 m. Glede na višino, s katere je tožnik opravil ta sestop, je delo potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Izvedba montaže izolacije na višini vključuje tudi opravljanje dela na delovnem odru. Vzpenjanje po lestvi in sestop na oder je predpogoj za opravljanje tega dela. Vzrok za tožnikovo poškodbo izvira iz dejavnosti prve in tretje toženke oziroma je posledica njunih protipravnih opustitev, kar utemeljuje uporabo pravil o solidarni odgovornosti za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj (prvi odstavek 186. člena OZ). V takem primeru oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil. Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoš

Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim preg

S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je t