149. člen OZ

V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče. Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero ri

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Sodišče prve stopnje je z razlago predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ki soopredeljujejo delodajalčevo (proti)pravnost ravnanja, razmerje med dolžnostmi delodajalca na eni strani in na drugi dolžnostmi delavca, ki je v delovnem razmerju v podrejenem in odvisnem položaju, določilo pretirano popustljivo do delodajalca in pretirano strogo do delavca. Delodajalec - toženkin zavarovanec - po presoji pritožbenega sodišča delovne naloge (tj. odmaševanja z rudo zagozdene odprtine s suvanjem 3 metre dolgega in 8 kilogramov težkega kovinskega droga preko lesene pregrade v nižje ležečo dozirno odprtino lijaka) ni organiziral tako, da bi preprečil tveganje poškodbe, ki ni bila nepredvidljiva, čeprav bi bil to lahko storil z domala neznatnim naporom.

Vzpenjanja po stopnicah, ki izpolnjujejo pogoje za varno hojo, brez dvoma ni mogoče šteti za nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ, niti če gre za mokro zunanje stopnišče, saj gre za vsakodnevno in običajno dejavnost, ki se brez poškodb dnevno izvaja s strani tudi gibalno oviranih oseb, otrok in starejših.

Ker ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko. To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno

Gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka.

Inox sam po sebi na vseh pohodnih, tudi zunanjih površinah ne more biti prepovedan, čeprav je splošno znano, da drsi, če je moker, kar je na zunanjih površinah pogosto in tedaj predvidljivo. Specifika majhne zdrsljive delovne površine v konkretnem primeru pa je bila ta, da se ji glede na dejanske ugotovitve (nižji nivo tal v vodohranu, zaradi česar je tožnik moral stopiti na inox podest) ni dalo ogniti. Uporabnik (delavec, konkretno pa tožnik) je bil torej primoran stopiti na zdrsljiv inox, tako ob vstopu kot ob izstopu v vodohran. Ker je bila torej površina, ki je bila neizogibna, predvidljivo nadpovprečno zdrsljiva, bi morala biti dodatno zavarovana, pa ni bila. Vsak dodatni varnostni ukrep bi (tako izvedenec) izboljšal varnostno situacijo, kar ni nerazumna, neživljenjska zahteva, ne nasproti delodajalcu ne proti lastniku objekta. Izveden pa ni bil noben. Krivda imetnika objekta in delodajalca je zato podana in tožniku, za katerega ni ugotovljeno, da bi storil kaj posebej napačnega, malomarnostnega soprispevka ni pripisati, odgovarjata solidarno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %.

Tožnik v samem škodnem dogodku poškodbe hrbtenice ni utrpel, je pa bil ta dogodek sprožilni moment za nastanek kroničnih bolečin v ledvenem delu tožnikove hrbtenice. Tožnik je imel skrito deformacijo, in sicer stabilno spondilozo, ki se je pri tem dogodku aktivirala, saj tožnik pred tem ni imel težav s hrbtenico. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med bolečinami in škodnim dogodkom vzročna zveza ter uporabilo teorijo jajčne lupine, ki jo utemeljuje pravna teorija in ji sledi ustaljena sodna praksa.

Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh. Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, defic

Pri vinjenih osebah se pričakuje, da so lahko nepredvidljive in policist mora biti na to pozoren. Tveganje je zato ostalo v mejah običajne policijske operacije, iz katere ni izhajala neobičajno povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic policista. Tožnikove aktivnosti tudi ob vseh ugotovljenih okoliščinah ni mogoče subsumirati pod navedeni abstraktni stan nevarne dejavnosti.

Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve, sta policista opravila tudi ogled vozila, ki naj bi po trditvah tožnice trčilo vanjo. Tožnica je opisovala, da je voznik vozil hitro (v pritožbi navaja, da ni bilo velike hitrosti) in da je padla na avto, iz izpovedi obeh policistov pa je razvidno, da na vozilu ni bilo sledov stika. Avto je bil umazan, o čemer pričajo tudi fotografije v spisu, in bi se, kot je pojasnil policist C. C., če bi oseba padla na avto, videla odrgnina ali vsaj sledovi obdrsanja umazanije, a tega ni bilo. Sodišče je ob navedenem (kljub dejstvu, da je do nesreče prišlo zvečer) utemeljeno verjelo policistoma in ob upoštevanju vseh dokazov zaključilo, da do zatrjevane prometne nesreče s trčenjem vozila zavarovanca toženke v tožnico kritičnega večera ni prišlo in telesne poškodbe, ki jih je opisovala tožnica, nimajo vzroka v prometni nesreči.

V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.

Mnenje strokovnjaka, ki ga je tožnik pridobil izven pravde, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del tožbene trditvene podlage. Na splošno velja, da si mnenji izvedenca, ki ga je imenovalo sodišče, in strokovnjaka, ki je podal mnenje zunaj pravde na zahtevo stranke, ne moreta konkurirati. To velja tudi v konkretnem primeru, saj tožnik s svojimi vsebinskimi trditvami ni uspel zasejati dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Mnenju v tem postopku imenovanega izvedenca dodatno dokazno težo daje okoliščina, da je do enakih ugotovitev (da sta se zgodili dve prometni nesreči, oziroma da na zdrs Volva s ceste in njegov trk v betonski prepust ni vplivalo drugo vozilo) prišel tudi sodni izvedenec iste stroke, ki je bil imenovan v kazenskem postopku. Za nastanek utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja ne zadostuje zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in dodatnimi pojasnili izvedenca.

Uporaba (v avtomobil vgrajene) sklopke med vožnjo ključen oziroma neločljiv sestavni del upravljanja vozila. Nastanek škodnega dogodka je neposredno povezan z upravljanjem motornega vozila.

Po določbi prvega odstavka 636. člena v zvezi z desetim odstavkom 623. člena ZGD-1 so za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so udeležene pri izčlenitvi (torej tudi prenosna družba), in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636 člena ZGD-1 je odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom izčlenitve v register ali ne. Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve škoda že nastala, ampak za odškodninsko obveznost zadošča, da je bilo uresničeno škodno dejstvo. Azbest je nevarna snov, delo, pri katerem so bili delavci izpostavljeni azbestnemu prahu, pa je nevarna dejavnost.