VSM Sodba in sklep I Cp 61/2025

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 14. 2. 2025 se zavrže.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 19.391,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka sodbe prve stopnje). V nadaljevanju je ugotovilo, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 39.504,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe prve stopnje), toženi stranki je naložilo v celoti povrniti tožeči stranki njene potrebne pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve posebnega sklepa o povračilu stroškov, ki bo izdan po pravnomočnosti te sodbe, v primeru zamude po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka sodbe prve stopnje).

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno, po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka), iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15.¹ členu ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo in ni zavarovalo pravic toženke, tudi ne iz naslova pravic, ki jih določa 14. in 22. člen Ustave RS. Toženka v pritožbi med drugim graja, da niso resnične trditve tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), katero je povzelo sodišče prve stopnje za utemeljitev obogatitvenega zahtevka in za zavrnitev pobotne terjatve, da toženka tožnici ni izročila ključev predmetne nepremičnine. Neizročitev ključev, ob trditvi, da je tožnica postala solastnica nepremičnine, v kolikor bi bila ta pravica tožnici onemogočena, bi vložila tožbo na izročitev ključev in solastnine v soposest, kar pa ni storila. Tožnici tako ni bil onemogočen dostop do nepremičnine. Prikrajšanja tako ni, če je prikrajšanec v prikrajšanje privolil, saj tožnica ni vložila tožbe na izročitev ključev in nepremičnine v soposest. Pravica uporabe solastniškega deleža nepremičnine ni kršena, če je solastnik konkludentno privolil v neuporabo in s tem v prikrajšanje. Dopis tožnice z dne 2. 8. 2018, s katerim je toženko pozvala na izročitev ključev nepremičnine, ni moč šteti kot zahtevo za uporabo solastniškega deleža, temveč kot ultimativni poziv na izročitev ključev. Glede na določbo 66. člena SPZ, bi morala tožnica toženko predhodno pozvati, da se dogovorita o vrsti in načinu izvrševanja lastninske pravice oziroma da skleneta sporazum. Predpostavka obveznosti plačila uporabnine je nedobrovernost uporabnika nepremičnine, dobra vera posestnika se domneva (9. člen SPZ), zato je dokazno breme nedobrovernosti na strani tožnice, ki pa je ni dokazala, do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izvedenec ni podal ocene mesečne uporabnine za 1/2 nepremičnine, pač pa je podal oceno za celotno obdobje od 1. 9. 2018 do 30. 9. 2023. Podati bi moral oceno mesečne uporabnine za 1/2 nepremičnine za vsak mesec posebej. Prav tako je izvedencu bilo z odredbo naloženo, da opravi ogled nepremičnine in v kolikor izvedenec ni opravil ogleda nepremičnine, se ne more sklicevati na mnenje drugega izvedenca v drugem postopku. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, (še) ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve. Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženka samovoljno preprečila tožnici soposest solastne nepremičnine in da zato ne obstaja obveznost tožnice, da toženki plača polovico stroškov bivanja v nepremičnini, je tako neutemeljena in kontradiktorna. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Toženka je z dne 14. 2. 2025 podala laično dopolnitev pritožbe njenega odvetnika.

4Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

5Pritožba ni utemeljena, dopolnitev pritožbe je prepozna.

6V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

8Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP) ter pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitve pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9Tožnica sicer izrecno ne graja kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar gre iz navedb v pritožb, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do argumentiranih trditev toženke in ni zavarovalo njenih pravic, tudi ne iz naslova pravic, ki jih določa 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije, razbrati, da uveljavlja navedeno kršitev. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženki ni bilo kršeno nobeno izmed upravičenj, ki izhajajo iz pravice do izjave. Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje se je namreč do izjav in trditev toženke opredelilo v točki 10. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, razlogi pa so logični, razumni in zadostni, da omogočajo pritožbeni preizkus.

10Neutemeljena so tudi sklicevanja toženke na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Če je obrazložitev sodne odločbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus (razumnosti) sprejete odločitve, lahko po presoji Ustavnega sodišča nezadostna utemeljitev pravnega stališča pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja.

11Prav tako ni podana očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, pri kateri gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretno, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbo. T.i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstna kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu.² Toženka navedene kršitve ni izrecno in jasno zatrjevala v pritožbi, zaradi česar je sodišče druge stopnje ni preizkusilo.

12Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Čeprav je torej pravilna uporaba materialnega prava del uradnega preizkusa, je zamejena (odvisna) od ugotovljenih odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje in njihove morebitne korekcije (zmotna ugotovitev dejanskega stanja) ali dopolnitve (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zaradi tega je tudi vrstni red obravnavanja pritožbenih razlogov v prvem odstavku 338. člena ZPP določen tako, da se pred preizkusom zmotne uporabe materialnega prava opravi preizkus zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.³

13Toženka uveljavlja ta pritožbeni razlog v zvezi z dokaznimi sklepi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je ugotovilo, da je toženka samovoljno preprečila tožnici soposest solastne nepremičnine. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da niso resnične trditve, da ni izročila ključev predmetne nepremičnine, saj v kolikor bi ta pravica tožnici bila onemogočena, bi slednja vložila tožbo na izročitev ključev in solastnine v soposest, kar pa ni storila.

14Sodišče druge stopnje pritrjuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da za obdobje zahtevanega plačila uporabnine toženka ni dokazala, da ji je tožnica dovolila posest celotne nepremičnine. V tem obdobju je bila nepremičnina v izključni posesti toženke, ki tožnici na njeno zahtevo ni dopustila souporabe nepremičnine, ki ji pripada glede na njen solastninski delež. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tožničinih pozivov na izročitev ključev nepremičnine ter za plačilo uporabnine, poleg tega pa toženka tudi med postopkom ni bila pripravljena tožnici dopustiti souporabe nepremičnine, ogleda notranjosti hiše pa ni dopustila niti izvedencu (glej tč. 10. obrazložitve sodbe prve stopnje). Toženkine navedbe v pritožbi, da bi tožnica morala vložiti tožbo na izročitev ključev in solastnine v soposest, so pravno nerelevantne. Nasprotno iz pozivov za izročitev ključev nepremičnine in plačila uporabnine z dne 2. 8. 2018 in 24. 10. 2018 (priloga A5 in A6), jasno izhaja, da je toženka preprečevala oziroma je onemogočila souporabo nepremičnine za tožnico s tem, ko ji ni hotela izročiti ključev. Prav tako pa je tožnica od toženke že pred sodnim postopkom zahtevala plačilo uporabnine, s čimer je nedvomno izkazala nestrinjanje s prikrajšanjem in je hotela nepremičnino tudi uporabljati. Sodišče druge stopnje se je po vpogledu v zapisnik o glavni obravnavi z dne 9. 12. 2021 prepričalo, da toženka niti v času sodnega postopka ni hotela izročiti ključev tožnici in ji tako omogočiti souporabo nepremičnine, s tem ko je na vprašanje pooblaščenca tožnice, ali je sedaj pripravljena izročiti ključe nepremičnine, odgovorila, da "ni pošteno sedaj pogojevati, da izroči ključe potem pa bo nekdo prišel v hišo in delal z mano ne vem kaj."

15Sodišče prve stopnje je za materialno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabilo določila 190 in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Uporabo tuje stvari v svojo korist ureja 198. člen OZ, ki določa, da v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je sodna praksa enotna, da je treba to specialno določbo razlagati v povezavi s splošnim pravilom iz 190. člena OZ, ki določa dodatne predpostavke, ki morajo obstajati, da je prikrajšani upravičen do zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 izčrpno pojasnilo, da je pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, bistveno drugačno od primerov, ko gre za neupravičeno uporabo stvari s strani nelastnika. Vsak solastnik ima namreč pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ). Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.⁴

16Ob ugotovitvi, da je tožnica izkazala obogatitev toženke, ki nima pravnega temelja, da je slednja brez dovoljenja tožnice in brez plačila uporabnine uporabljala njeno solastno nepremičnino, ter svoje lastno prikrajšanje (glej točko 12 obrazložitve sodbe prve stopnje), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po plačilu uporabnine utemeljen. Za osnovni kriterij pri presoji višine uporabnine je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepoštena solastnica lahko imela od stvari, pri čemer pravica do uporabe izključne solastnice do uporabnine ni odvisna od tega, kako in v kakšnem obsegu je toženka izkoriščala celotno solastno nepremično. Kot nedobroverno posestnico jo namreč zadane breme vrnitve tistih plodov, ki jih je iz kakršnega koli razloga opustila obrati v skladu z 96. SPZ (glej točko 13 obrazložitve sodbe prve stopnje). Pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predpostavke nedobrovernosti uporabnika nepremičnine, je tako neutemeljena.

17Glede višine uporabnine toženka neutemeljeno graja, da izvedenec ni podal ocene vrednosti mesečne uporabnine za 1/2 nepremičnine za vsak mesec posebej. Toženka v pritožbi navaja, da je v 12. pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2023 podala pripombe na izvedensko mnenje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženkine pripombe na izvedensko mnenje upoštevalo ter izvedenca pozvalo na dopolnitev izvedenskega mnenja. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 3. 5. 2024 je izvedenec sicer specificiral višino uporabnine za vsak mesec posebej od 1. 9. 2018 do 1. 9. 2023, vendar za vse mesece v enaki višini 897,93 EUR. V obrazložitvi je navedeno, da se vplivi inflacije v oceni uporabnine ne upoštevajo, saj se smatra kot potreben vložek v tekoče in delno investicijsko vzdrževanje v nepremičnino (l. št. 278). Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje dokazno ocenilo ter mu sledilo v celoti, saj je izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke, ter ustrezno obrazloženo in pojasnjeno (glej točko 14 obrazložitve sodbe prve stopnje). Takšni dokazni oceni se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Navedbe toženke v pritožbi v zvezi s tem, da izvedenec ni opravil notranjega ogleda nepremičnine, so kot je obrazložilo sodišče prve stopnje (glej točko 15 obrazložitve sodbe prve stopnje), nasprotujoče njenemu ravnanju (izvedencu ni omogočila ogleda notranjosti objekta), kar je v nasprotju s pošteno uporabo procesnih pravic (tretji odstavek 252. člena ZPP).

18Prav tako toženka nima prav, ko v pritožbi graja nedopustnost obresti od obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica lahko zahteva že obračunane zakonske zamudne obresti, t.i. procesne obresti, ki jih je v skladu z določbo 381. člena OZ moč zahtevati tudi od neplačanih obresti, vendar izključno od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njeno plačilo (glej točko 17 obrazložitve sodbe prve stopnje). Sicer drži, da po določilu prvega odstavka 375. člena OZ od zapadlih pa neplačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, vendar le, če zakon ne določa drugače. Za procesne obresti pa omenjeni zakon torej v 381. členu določa, da jih je mogoče zahtevati od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.⁵

19V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ji je tožnica dolžna vse obratovalne stroške in ostale stroške vzdrževanja hiše, saj je tako tožnica dodatno obogatena, se sodišče druge stopnje prav tako pridružuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženkin pobotni ugovor neutemeljen. Toženka je samovoljno preprečila soposest tožnici, zato tudi nikakor ne more obstajati obveznost tožnice, da bi morala toženki plačati polovico njenih stroškov bivanja v nepremičnini za vtoževano obdobje v višini 39.504,60 EUR. Saj so, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, vsi zahtevani stroški bivanja, nastali izključno zaradi uporabe toženke in je le-ta zanje tudi odgovorna. Poleg tega od plačila teh stroškov tožnica ni imela nobenih osebnih koristi, ki jih tudi ni mogoče opredeliti za toženkino nujno in koristno vlaganje v smislu poslovodstva brez naročila, kot določajo določbe od 199. do 206. člena OZ (glej točko 18 obrazložitve sodbe prve stopnje).

20Laična dopolnitev pritožbe toženke z dne 14. 2. 2025 je bila prepozno vložena, saj je z dne 14. 10. 2024 nedvomno potekel 30-dnevni rok za pritožbo, od prejema pisnega odpravka sodbe. Namreč že vloženo pritožbo lahko pritožnik sicer dopolni, a je dopolnitev pravočasna le, če je vložena pred iztekom pritožbenega roka. Toženka je zoper sodbo prve stopnje v roku vložila pritožbo, ni pa v roku vložila dopolnitve pritožbe, ki jo je vložila skoraj dva meseca po vloženi pritožbi. Dopolnitev pritožbe je torej vložena po poteku roka za vložitev pritožbe, zaradi česar je ni mogoče upoštevati, saj je pritožbeni rok strogo prekluziven zakonski rok.⁶ Sodišče druge stopnje je zato prepozno dopolnitev pritožbe zavrglo, v skladu s prvim odstavkom 365. člena ZPP.

21Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

22Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

¹ Sodišče druge stopnje glede na navedbo toženke v pritožbi:"... tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (tudi 14. in 15. člena ZPP), zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter pritožbo utemeljuje z naslednjim:...", verjame, da se toženka dejansko ne pritožuje iz razloga kršitve 14. člena ZPP (Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.) in 15. člena ZPP (V pravdnem postopku sodi sodnik posameznik. Zakon določa, v katerih primerih sodi senat. Strokovni sodelavec opravlja v pravdnem postopku tista procesna dejanja, za katera je tako določeno z zakonom. Pooblastila, ki jih ima sodnik, ima v postopku, v katerem sodi senat, predsednik senata, če ta zakon ne določa drugače.), temveč se pritožuje iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
² VSRS sodba II Ips 54/2015 z dne 19. 3. 2015.
³ Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 242, 243.
⁴ VSRS II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015
⁵ VSL Sodba II Cpg 466/2020 z dne 13. 11. 2020.
⁶ VSL Sklep I Cpg 409/2023 z dne 27. 2. 2024.