206. člen OZ

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v skladu prvim odstavkom 458. člena ZPP vezano, izhaja, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke z dne 23. 11. 2018 za slednjo opravila postopek carinjenja njene pošiljke (za skladiščenje katere je tožeča stranka poskrbela že od 23. 10. 2018 dalje) in ji jo dne 27. 11. 2018 dostavila, pri čemer je bila tožena stranka že vse od 23. 10. 2018 seznanjena s cenami tožničinih storitev in dnevno višino stroškov skladiščenja, vendar pa ob omenjenem naročilu ni kakorkoli omejila zaveze plačila zgolj na nagrado za sámo delo tožeče stranke (odpravo pošiljke oziroma špedicijo) v znesku 18,00 EUR ter DDV oziroma ni izključila plačila stroškov skladiščenja, niti se ni sklicevala na vsebino svojih prejšnjih elektronskih sporočil, ki za tožečo stranko ni bila sprejemljiva. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da toženkino naročilo z dne 23. 11. 2018 predstavlja novo, samostojno izjavo volje (ki ni vsebovala prejšnjih različnih omejitev, ki za tožečo stranko niso bile sprejemljive), na podlagi katere je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba (851. člen OZ) in ni mogoče objektivno opravi

Naknadna odobritev posla lahko vpliva le na pravno razmerje med upravnikom in etažnim lastnikom, ki je plačal svoj delež, in pomeni, da ravnanje upravnika v razmerju do posameznega etažnega lastnika ni gestija, temveč mandatno pogodbeno razmerje. V tem primeru se upravnik šteje za prevzemnika naročila oziroma da ga je etažni lastnik pooblastil za sklenitev pogodbe, katere veljavnost je odvisna od odobritve ustrezne večine. Sodno varstvo po SZ-1 ne izključuje uporabe določila o nujni gestiji. Nujna gestija pride v poštev, ko je treba ukrepati hitro in ni mogoče čakati na sodno varstvo. To je namenjeno varstvu preostalih aktivnih etažnih lastnikov, tako da sodišče z nadomestilom manjkajoče volje pasivnih lastnikov ustvari pravno podlago za izvedbo posla.

Ne glede na to, da gre pri Dogovoru za dvostransko pogodbo, ki je bila sklenjena pred začetkom stečajnega postopka in pri kateri nobena od strank ni (v celoti) izpolnila obveznosti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem primeru ni mogoče uporabiti določil ZFPPIPP, v katerih so vsebovana posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Pogodba, s katero se ena od strank zaveže drugi stranki, da bo zanjo opravila določene posle, je pogodba o naročilu. V obravnavani zadevi je zato potrebno upoštevati določbe OZ in ZFPPIPP, ki se nanašajo na posebnosti, do katerih pride pri naročilu, ko se nad naročiteljem začne stečajni postopek. V takšnem primeru preneha naročilo tedaj, ko prevzemnik zve za dogodek, zaradi katerega naročilo preneha. Na podlagi neizpodbojne domneve, določene v četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP velja, da je prevzemnik naročila izvedel za začetek stečajnega postopka s potekom osmih dni po objavi oklica o začetku postopka. Zaradi stečaja ni prenehalo le upravičenje Odvetniške pisarne za nadaljevanje poslov, temveč tudi notranje razmerje med njo kot prevzemnikom in stečajnim dolžnikom kot naročnikom poslov. Ugasnili sta t

Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil. Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic. Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali lahko upravnik večstanovanjske stavbe začne izvajati posel rednega upravljanja ali nujna vzdrževalna dela preden dobi soglasje etažnih lastnikov oz. brez veljavno sprejetih sklepov etažnih lastnikov, - ali etažni lastniki odgovarjajo za plačilo stroškov, ki so posledica izvedbe takšnih poslov, če upravnik naknadno, že po izvedbi posla, pridobi ustrezna soglasja etažnih lastnikov, ki imajo ustrezno večino solastniških deležev, pri čemer pa ta soglasja ne pridobi na način, kot ga predvideva SZ-1, torej s sklepom etažnih lastnikov ali odločbo sodišča, temveč s konkludentnim ravnanjem posameznih etažnih lastnikov, ko opravijo ali prevzamejo obveznost plačila svojega dela stroškov.

Pri vlaganjih v tujo nepremičnino v pričakovanju pridobitve lastninske pravice na nepremičnini gre za neupravičeno pridobitev, ne pa za poslovodstvo brez naročila.

Kadar sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih. Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Predlagatelj, ki predlaga zavarovanje dokazov, nosi stroške tega postopka, vključno s stroški sodelovanja nasprotne stranke. Vsaj začasno mu jih mora povrniti. Če jih priglasi (v kasnejši) pravdi, v kateri uspe, pa jih lahko dobi povrnjene.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da sta pravdni stranki v razmerju gestorja in dominusa, ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zahtevka ni presojalo z vidika določb poslovodstva brez naročila. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih trditev, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravna pravila o poslovodstvu brez naročila, ampak je svoj zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi. Že res, da mora sodišče pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo biti kljub temu podane trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil, ki pa jih tožeča stranka ni postavila.

Določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja za pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR, po katerem pa začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožnikov pa je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s 132. členom ZOR in ne že sama sklenitev menjalne pogodbe oziroma izročitev stvari. Terjatev tožnikov (za plačilo odškodnine oziroma vrnitev stvari) je torej nastala z dnem razdrtja menjalne pogodbe. Prej ni mogla zapasti, ker zanjo še ni bilo pravnega temelja in prej tudi ni mogel začeti teči zastaralni rok zanjo.

Zmotno je stališče, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja, ker bi s prepovedjo izplačila sodnega depozita, za katerega si je upnica prizadevala in o katerem je državni organ odločil v okviru svojih pristojnosti, upnica dosegla učinek, ki nasprotuje pravni naravi sodnega depozita in ki je v nasprotju z vsem, za kar si je upnica prizadevala v postopku za sprejem sodnega depozita.

36. člen ZOZP ne omogoča pravni osebi - zavarovalnici, da zastopa toženca v pravdnem postopku. Te nepravilnosti v nadaljnjem postopku ni mogoče več popraviti. Strankina odobritev procesnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravila oseba brez pooblastila, učinkuje za nazaj. Revizijsko sodišče sprejema stališče, da je mogoče zaključiti, da je nezgodo povzročil voznik „neznanega vozila“ le, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera – med njimi so zlasti poškodbe, ki jih je ta v nesreči utrpel. Ne le poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nesposoben komunikacije, ampak tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo, lahko opravičijo takojšen odhod oškodovanca s kraja nezgode in posledično opustitev ukrepov za ugotavljanje istovetnosti povzročitelja.

Iste razloge je v določenih primerih mogoče upoštevati tako pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti.