375. člen OZ

Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Materialno procesno vodstvo ima svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.

Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti (procesnih obresti) od zneska zapadlih pogodbenih obresti z obrazložitvijo, da upnik zanje nima izvršilnega naslova. Upnik v pritožbi opozarja na točko „Petič“ predloženega notarskega zapisa, v kateri je navedeno, da dolžnik kot zastavitelj v zavarovanje terjatve „…v primeru zamude s plačilom posojila s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 2,25% mesečno, z morebitnimi procesnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve morebitnega izvršilnega predloga dalje do plačila…“ dovoljuje vpis hipoteke pri svoji nepremičnini. Višje sodišče ob tem ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do zapisa v točki „Petič“ notarskega zapisa ni v ničemer opredelilo in ni presodilo, ali in kako tak zapis vpliva na utemeljenost upnikovega zahtevka in možnost izvršbe v zvezi s terjatvijo iz naslova procesnih obresti.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega. Pritožba opozarja, da sodna praksa ne pozna pojma aktivne nege, ki ga je nekajkrat uporabilo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pojem, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, razumljiv in tudi ustrezno poimenovan. Gre za razlikovanje med časom, ki ga tožnica porabi za to, da dejavno (aktivno) neguje oškodovanca (npr. umivanje, hranjenje, obračanje, fizioterapija) in časom, ko tožnica ne izvaja nobenih aktivnih opravil v zvezi z oškodovancem, vendar je v nenehni pripravljenosti, če bo potreboval pomoč ali postrežbo. Tudi izvedensko mnenje ločuje med aktivno pomočjo in stalno prisotnostjo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, kar izpostavlja pritožba, da oškodovanec pogosto potrebuje različne stvari (pritožba med drugim izpostavlja, da mu je treba prinesti pijačo, telefon, popraviti ude na vozičku ipd.), vendar je jasno, da takšna opravila ne terjajo veliko časa – le nekaj minut. Brez dvoma je takšna stalna pripravljenost in odzivnost za negovalca obremenjujoča in izčrpavajoča, vendar to še ne pomeni, da je za ves ta čas, ko je tožnica v pri

Z ugotovitvami o naknadni spremembi višine najemnine je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem kršilo razpravno načelo (7., 180. in 212. člen ZPP). Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Na odločitev vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je vplivala, saj je sodišče prve stopnje odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe (ki je bila zato sodba presenečenja). Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta 2.2. členu najemne pogodbe, sicer diametralno nasprotna, vendar pa je navedena določba jasna. Zato se pri razlagi te določbe ne more uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ke

Sodišče je pravilno štelo, da je upnik pravilno uveljavil svoje odstopno upravičenje, saj sta bila dolžnika v zamudi s plačilom več kot dveh obrokov, bila sta pozvana k njihovemu plačilu z dodatnim 15 dnevnim rokom, vročitev opominov in nato tudi odpovedi kreditne pogodbe pa ni bila mogoča iz razlogov na njuni strani. V kreditni pogodbi je predmet kreditojemalčeve obveznosti določen po višini z denarnim zneskom glavnice, s pogodbeno obrestno mero in dobo obrestovanja, torej vsebuje vse podatke, ki so potrebni in zadostni za izračun obveznosti na določen datum (kar dokazuje že to, da je bilo izračun mogoče opraviti). Zgolj dejstvo, da izračuna ni napravilo sodišče, temveč ga je moral opraviti izvedenec, ne pomeni, da je terjatev nedoločljiva, temveč pomeni le, da je zaradi kompleksnosti izračuna potrebno dodatno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (ravno temu pa je namenjen angažma izvedenca). Izvršilni naslov diskontiranja obveznosti iz naslova stroškov ne določa, diskontiranje pogodbenih obresti pa je bilo tako v upnikovi specifikaciji kot v izračunu izvedenca ustrezno upoštevano.

Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedene dokaze nasprotne stranke. Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve ponuditi svoje dokaze. Obresti so po svojem nastanku stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Tako kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso neka nova glavnica, od katere bi lahko tekle zakonske zamudne obresti, še preden je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (prvi odstavek 375. člena v zvezi s 381. členom OZ).

Načelna prepoved obrestnih obresti po 375. členu Obligacijskega zakonika in izjema procesnih obresti po 381. členu OZ predstavljata materialno pravo ius cogens, na njegovo pravilno uporabo pa pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Skladno z določilom drugega odstavka 454. člena ZPP sodišče v sporu majhne vrednosti izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predložnih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala. Le če bi sodišče prve stopnje kršilo to določilo, bi bil pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo sodbo brez obravnave, utemeljen. Da se je to zgodilo, pa pritožnica ne navaja. Drži, da po določilu prvega odstavka 375. člena OZ od zapadlih pa neplačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, vendar le, če zakon ne določa drugače. Za procesne obresti pa omenjeni zakon v 381. členu določa, da jih je mogoče zahtevati od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Tožena stranka vztraja, da je treba vsebino Pogodbe razumeti na način, da je imela tožena stranka pravico odločitve (na podlagi preverjanja dejanske ter pravne podlage in višine terjatve), katere terjatve tožeče stranke do končnih uporabnikov bo plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da Pogodbe nedvomno ne gre razlagati na ta način. Trden dokaz za to je provizija, ki se jo je zavezala plačati tožeča stranka. Ni logično, da bi tožeča stranka toženi stranki prepustila odločanje o tem, katero terjatev bo tožeči stranki plačala in za to terjala provizijo, katero terjatev pa naj izterjuje tožeča stranka sama. Logičen zaključek je, da bi na ta način tožena stranka pobirala provizijo za plačilo terjatev uporabnikov, ki bi tako ali tako izpolnili že tožeči stranki neposredno, za kakorkoli tvegane uporabnike pa tega ne bi želela storiti, kar pa je z ekonomskega vidika povsem nesmiselno za tožečo stranko.

Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne. Dokazi so namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Sodišče tako ni dolžno in niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilna dejstva. V tem primeru ne gre niti za izjemo, ki bi opravičevala sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage. Zato sodišče pravno odločilnih dejstev o pobotu ne sme pridobiti z vpogledom v dokaze.

Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ). Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti o

Revizija se dopusti glede vprašanja ali neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena Obligacijskega zakonika, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku oziroma, ali je takšen dogovor v izvršljivem notarskem zapisu ničen.

Glede na dikcijo 2.1 točke spornega sporazuma v zvezi s 1. točko tega sporazuma je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo, da določilo 2.1 točke sporazuma ni povsem jasno in je zato utemeljeno iskalo skupen namen, ki sta ga ob sklenitvi sporazuma zasledovali obe pravdni stranki (drugi odstavek 82. člena OZ). Obseg pristopnikove odgovornosti in s tem njegova obveznost namreč ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Pravilna uporaba materialnega prava, ne glede na to, da so zakonske zamudne obresti začele teči že pred uveljavitvijo OZ dne 1. 1. 2002 (ustavna odločba U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006), pri čemer do tega dne glavnice še niso presegle (ustavna odločba Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007), pa narekuje omejitev teka zamudnih obresti do višine glavnice skladno z določbo takrat veljavnega 376. člena OZ. Po citirani določbi so obresti (pogodbene in zamudne) nehale teči, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico.

V postopku, ko upnik še nima izvršilnega naslova, procesne obresti ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača zapadlo denarno obveznost. Upnik takrat (še) nima druge možnosti prisile in mu ostane edina možnost, da uveljavlja svojo terjatev pred sodiščem z namenom, da pridobi izvršilni naslov. Ko je upnik izvršilni naslov pridobil, pa ima v izvršilnem postopku široke možnosti uveljavitve državne prisile za poplačilo svoje terjatve (prisilna prodaja dolžnikovega premoženja), zato je dodatna prisila z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka od vseh do takrat zapadlih obresti (tudi zamudnih), ki so zajete v izvršilnem naslovu, nepotreben in prekomeren ukrep. Posebna narava neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se ne odraža v popolni svobodi opredelitve obveznosti, ki bi ji moralo v skladu z načelom formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki ga izpostavlja tudi pritožba, izvršilno sodišče brezpogojno slediti. V delu, v katerem notarski zapis ni skladen s prisilnimi predpisi (v obravnavani zadevi z določili prvega in drugega odstavka 375. člena in pojasnjeno ozko razlago določila 381. člena OZ)

Po določbi 15. člena ZIZ se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno, zato za presojo, ali že poteka postopek (ali je podana litispendenca), ni pomemben le "zahtevek", temveč tudi izvršilni naslov (v zvezi s tem pravni posel, iz katerega izvira obveznost), izvršilno sredstvo in predmet izvršbe.

Tožeča stranka je isto terjatev, kot jo uveljavlja v tej pravdi zoper toženca, uveljavljala v izvršilnem postopku zoper drugega dolžnika kot poroka. Obveznost obeh je solidarna. Obveznost tožene stranke izvira iz dveh kreditnih pogodb in pogodbe o izstavitvi garancije za zavarovanje plačila najemnine, sklenjenih s kreditojemalcem oziroma naročnikom garancije D., d.d. (glavnim dolžnikom), za katero se je zavezala kot solidarni porok. Objektivni element oderuštva je lahko podan le pri dvostranskih pogodbah. Bistveni element oderuštva je namreč nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Poroštvo je enostransko obligacijsko razmerje. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ), vendar ne gre prezreti določbo tretjega odstavka 375. člena OZ, ki določa, da je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti. Za tak dopusten dogovor gre v primeru 3. člena predloženih kreditnih pogodb.

Če je dolžnikova obveznost denarna, je treba izpolnitelju priznati pravico, da v razmerju do dolžnika uveljavlja tudi zamudne obresti za čas med plačilom obveznosti upnika in dolžnikovo izpolnitvijo. Od te nove glavnice pa so zahtevane tudi zakonske zamudne obresti od vložitve izvršilnega predloga dalje. V prvem odstavku 375. člena OZ je določeno, da od zapadlih, pa ne plačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Na podlagi 381. člena OZ pa je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Procesne obresti je torej tožnica pravilno uveljavljala od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje.