381. člen OZ

Tožničina opustitev prijave stroškov, ki so nastali pred začetkom stečaja prve toženke ne pomeni, da je prenehala tožničina terjatev za povračilo teh stroškov od drugega toženca kot solidarnega zavezanca. Skladno z določbo 395. člena OZ odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Zavzemanje pritožbe, da nerazdelna obveznost zaradi opustitve prijave terjatve v stečajnem postopku nad prvo toženko preneha za oba dolžnika, nasprotuje smislu solidarnosti, ki je v varstvu upnika in mu zagotavlja večjo varnost tudi v primeru insolventnosti katerega od solidarnih dolžnikov.

Izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, kot tudi izvršba za izterjavo procesnih obresti (prim. 381. člen OZ) bi bila dopustna le, če bi navedeno izrecno izhajalo iz izvršilnega naslova, to je same posojilne pogodbe notarskega zapisa SV 000/2021. Ker pa ta pogoj ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo v obrestnem delu pravilno zavrnilo. Navedeno velja tudi za procesne obresti, ne glede na siceršnjo dopustnost dogovora o procesnih obrestih.

Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožencu znesek 10 EUR na računu za mesec marec 2023 pravilno zaračunan. Toženec nima prav, da mu tožnica tega zneska ne bi smela zaračunati, ker me je tudi po računu za mesec april 2023 zaračunala 10 EUR pogodbene kazni. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta namreč pravdni stranki sklenili dve različni pogodbi za dogovorjene storitve in k vsaki aneks, ki jih je toženec podpisala in soglašal z njuno vsebino.

Kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala višini terjatve, tožeča stranka ni navedla meril in elementov, iz katerih bi bil razviden izračun deleža za dobavljeno količino toplote, ki pripade toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti (procesnih obresti) od zneska zapadlih pogodbenih obresti z obrazložitvijo, da upnik zanje nima izvršilnega naslova. Upnik v pritožbi opozarja na točko „Petič“ predloženega notarskega zapisa, v kateri je navedeno, da dolžnik kot zastavitelj v zavarovanje terjatve „…v primeru zamude s plačilom posojila s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 2,25% mesečno, z morebitnimi procesnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve morebitnega izvršilnega predloga dalje do plačila…“ dovoljuje vpis hipoteke pri svoji nepremičnini. Višje sodišče ob tem ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do zapisa v točki „Petič“ notarskega zapisa ni v ničemer opredelilo in ni presodilo, ali in kako tak zapis vpliva na utemeljenost upnikovega zahtevka in možnost izvršbe v zvezi s terjatvijo iz naslova procesnih obresti.

Z navedbo, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, ker pravdni stranki tega nista storili preko zakonitih zastopnikov, ki tudi kasneje pogodbe niso potrdili, tožena stranka uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka blago prevzela in tudi delno poravnala svojo obveznost plačila, je treba zaključiti, da tudi v primeru, če bi pogodbo za nakup plina v imenu tožene stranke sklenil nekdo kot pooblaščenec brez njenega pooblastila, je tožena stranka s sprejemom izpolnitve nasprotne stranke in z delno izpolnitvijo svoje obveznosti konkludentno odobrila sklenjeno pogodbo.

Obseg terjatve mora biti v izvršilnem naslovu določen ali vsaj po objektivnih merilih določljiv, tako da se lahko izvrši in da je vsaka zamenjava izključena. Kadar gre za terjatev iz naslova zamudnih obresti, mora ta iz izvršilnega naslova določno izhajati, tako da je navedeno, da ima upnik pravico do zamudnih obresti, od česa točno in od kdaj te tečejo, določljiva lahko ostane le obrestna mera, kadar se ta opira na vsakokratno veljavno obrestno mero zakonitih zamudnih obresti. V delu, kjer je dogovorjeno upravičenje upnika do ostalih pripadkov, pa tej zahtevi ne zadosti. Sama zakonska podlaga za upravičenje upnika do procesnih obresti (381. člen Obligacijskega zakonika) zaradi načela formalne legalitete in zahteve po obstoju izvršilnega naslova, podlage za njihovo izterjavo v izvršilnem postopku ne nudi.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje priče in postavitev izvedenca grafologa je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člena Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz priloženih listin in ugotovitvijo, da je tožena stranka utemeljevala tako ponarejenost podpisov na cesijskih pogodbah kot navideznost teh pogodb, ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da so podpisi na cesijskih pogodbah pristni. Po določbah 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Za navidezno pogodbo je značilno hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta pogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.

Z ugotovitvami o naknadni spremembi višine najemnine je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem kršilo razpravno načelo (7., 180. in 212. člen ZPP). Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Na odločitev vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je vplivala, saj je sodišče prve stopnje odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe (ki je bila zato sodba presenečenja). Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta 2.2. členu najemne pogodbe, sicer diametralno nasprotna, vendar pa je navedena določba jasna. Zato se pri razlagi te določbe ne more uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ke

Odločitev tožene stranke, ki jo je presojalo sodišče v sporu o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo, je bila nepravilna in nezakonita. To pa pomeni, da bi tožena stranka, če bi v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo pravilno ugotovila, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času v obdobju od 1. 3. 2018 do 24. 6. 2018, morala že tedaj izplačati tudi nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Tožena stranka namreč ne navaja, da bi obstajali kakršnikoli razlogi na strani tožnika, zaradi katerih do tega nadomestila ne bi bil upravičen. Ker pa je to storila šele po koncu sodnega postopka, je prišla v zamudo.

Obveznost plačila premij je nastopila že s samo sklenitvijo zavarovalne pogodbe, prejem računa pa ni bistven za nastanek obveznosti.

Izdelava obrestnih računov je lahko vrednotena po tarifni številki št. 46 Odvetniške tarife le takrat, kadar predstavlja samostojno delo, torej takrat, kadar izdelava obrestnih obračunov ni potrebna za sestavljanje vlog, ki so po odvetniški tarifi že vrednotene.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in pritožbeno sodišče, kar v konkretnem primeru ni podano.

Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedene dokaze nasprotne stranke. Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve ponuditi svoje dokaze. Obresti so po svojem nastanku stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Tako kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso neka nova glavnica, od katere bi lahko tekle zakonske zamudne obresti, še preden je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (prvi odstavek 375. člena v zvezi s 381. členom OZ).

Načelna prepoved obrestnih obresti po 375. členu Obligacijskega zakonika in izjema procesnih obresti po 381. členu OZ predstavljata materialno pravo ius cogens, na njegovo pravilno uporabo pa pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Skladno z določilom drugega odstavka 454. člena ZPP sodišče v sporu majhne vrednosti izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predložnih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala. Le če bi sodišče prve stopnje kršilo to določilo, bi bil pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo sodbo brez obravnave, utemeljen. Da se je to zgodilo, pa pritožnica ne navaja. Drži, da po določilu prvega odstavka 375. člena OZ od zapadlih pa neplačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, vendar le, če zakon ne določa drugače. Za procesne obresti pa omenjeni zakon v 381. členu določa, da jih je mogoče zahtevati od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.