15. člen ZPP

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo z izvršilnim naslovom, ki je podlaga sklepu o izvršbi z dne 5. 1. 2021, dolžnici prepovedano postavljati ograje ali druge podobne ovire na dovozni poti do upničine garaže, kar pomeni, da je dolžnica zavezana k opustitvi določenih ravnanj in ne k storitvi nečesa, kar bi lahko namesto nje opravil nekdo drug. Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena, torej z grožnjo z denarno kaznijo in z njeno izvršitvijo v primeru ponovne kršitve opustitvene obveznosti. Dolžnica z izvršilnim naslovom torej ni bila zavezana k storitvi, zato se izvršba v konkretnem primeru ne opravi po določbi 225. člena ZIZ s pooblastitvijo upnice, da na dolžnikove stroške sama ali po tretjem opravi dejanja oziroma opusti dejanje, kot je predlagala upnica.

Glede na prvi odstavek 636. člena ZGD-1 sta za obveznost upnikov odgovorna prvotni dolžnik (prenosna družba) in (novi) dolžnik (prevzemna družba) solidarno (pasivna legitimacija obeh). Upniki so predlogu za izvršbo, v katerem so se sklicevali na prehod terjatve na dolžnika v skladu s 24. členom ZIZ in 636. členom ZGD-1, (med drugim) priložili tudi notarski zapis Pogodbe o delitvi s prevzemom v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 322/2022 (izdanim na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 68/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 21/2022), kar zadošča za zaključek, da je bila terjatev upnikov dodeljena dolžniku v skladu s prvim odstavkom 636. člena ZIZ in je prešla nanj v skladu s 24. členom ZIZ. S tem se je dokazno breme glede dejstva, da terjatev upnikov s Pogodbo o delitvi in prevzemu ni bila dodeljena dolžniku, prevalilo na dolžnika (ki ima za to vso potrebno dokumentacijo in listine, za razliko od upnikov), ki pa ga v ugovornem postopku ni zmogel in v ugovoru tudi ni izkazal, da bi bila njegova solidarna odgovornost omejena. V ugovoru je namreč v zvezi s tem le posplošeno navedel, da terjatev upnikov ni prešla na dolžnika, in še, da je prevzeto premoženje

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor litispendence, ki ga dolžnici podajata zaradi dveh istočasno vodenih postopkov - izvršilnega in pravdnega, ni utemeljen, saj se postopka nanašata na različni fazi postopka in torej ne gre za dva identična postopka in tudi ne za dva identična zahtevka. V pravdnem postopku upnika kot tožnika s tožbo uveljavljata izpraznitev in izročitev v posest (med drugim) sporne nepremičnine in povrnitev stroškov pravdnega postopka; upnika torej zahtevata pravno varstvo z namenom pridobitve izvršilnega naslova. V obravnavanem izvršilnem postopku pa upnika na podlagi spremenjene zakonodaje ZFPPIPP s predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 40. člena ZIZ) zahtevata uporabo prisilnih sredstev (izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine in izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet) za uveljavitev nedenarne in denarne terjatve; torej upnika zasledujeta realizacijo že izposlovanega izvršilnega naslova. Kot je materialnopravno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je namreč sklep o prodaji izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hi

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dolžničino zdravstveno stanje v času predloga za odlog (zvin gležnja in nateg drugih delov skočnega sklepa) ne dosega standarda zdravstvenih razlogov, ki predstavljajo drug posebno upravičen razlog za odlog izvršbe po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

Stališče pravne teorije je, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.

Nepodpisana pritožba je nepopolna (tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato jo je pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik ponavlja navedbe v predlogu za odlog in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik ni izkazal pogojev po 1. in 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

Izvršba med stečajnim postopkom, je dopustna le v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP in 390. členu ZFPPIPP. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik vložil izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine potem, ko je bil nad dolžnikom začet postpoek osebnega stečaja, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bil zaključen, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dolžnikovega predloga za izvršbo gleded na 131. člen ZFPPIPP pravilna.

Sodišče prve stopnje ob odločanju o glavni stvari o stroških postopka po temelju ni odločilo. Odločilo je le o tem, da bo o stroških postopka odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom. Zato pritožbeno sodišče ni pristojno za odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep o stroških postopka, ki ga je izdal strokovni sodelavec.

Sporna nepremičnina (bivša skupna stanovanjska hiša, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je zaradi nerealizirane sodne poravnave še vedno dolžnica in katere (po tej poravnavi določen) del izključno pripada upniku) predstavlja upnikov (in ne dolžničin) dom. Na to nepremičnino, glede katere upnik tudi predlaga izvršbo, je vezana izpolnitev dolžničine nedenarne obveznosti (dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) in si v njenem delu upnik zaradi dolžničine neizpolnitve obveznosti, ki jo lahko izpolni samo ona (nenadomestno dejanje), ne more urediti osnovnih pogojev bivanja, čeprav mu po pravnomočni sodni poravnavi izključno pripada določen del. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče, potem ko je opravilo tehtanje med upnikovo pravico do sodnega varstva, doma in zasebne lastnine na eni in dolžničino pravico do zasebne lastnine na drugi strani, zaključuje, da upniku ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov. Teža posega (v tožničini nepremičnini) je sorazmerna zasledovanemu cilju – prisiliti dolžnico k dokončanju postopka vzpostavitve etažne lastnine in izstavitev zemljiškoknjižnega

V primeru, če upnik umakne predlog za izvršbo oziroma se odpove pravici do izvršbe, je to lahko kvečjemu razlog za ugovor po izteku roka. Teorija navaja, da gre za samostojni ugovorni razlog, in sicer nepravi opozicijski razlog. Ne nanaša se sicer na samo terjatev, je pa s terjatvijo povezan vsaj posredno, saj se nanaša na zahtevo za njeno sodno varstvo. Upnik lahko kadarkoli med postopkom umakne predlog za izvršbo. Sodišče izvršilni postopek ustavi. Umik je procesna izjava volje in učinkuje šele od trenutka, ko prispe na sodišče. Izjava o umiku je procesno dejanje zgolj in samo upnika. Ostali (toženec v pravdnem postopku ali dolžnik v izvršilnem postopku) lahko le zatrjujejo, da so nastopila pravno pomembna dejstva, katerih pravna posledica bi morala biti ustavitev postopka, vendar to lahko uveljavljajo le z ustreznim procesnim dejanjem – v izvršilnem postopku z ugovorom. Umik izvršilnega predloga, ki pomeni uresničitev upnikove procesne dispozicije, mora biti iz spisa jasno in nedvoumno razviden. Ko je enkrat izjava o umiku pri sodišču dana, namreč učinkuje neposredno in je ni več mogoče preklicati, njena pravna posledica je ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh

V konkretnem primeru je bil, kot izhaja iz obvestil sodišču o opravljeni vročitvi, poskus osebne vročitve pisanja toženi stranki in stranskemu intervenientu dne 28. 4. 2022 neuspešen, zato sta jima bili tega dne v hišnem predalčniku puščeni obvestili, v katerih je bilo navedeno, kje se sodni pisanji nahajata in rok petnajstih dni, v katerem ga morata dvigniti. Ker ne tožena stranka ne stranski intervenient pisanja nista dvignila, je z iztekom petnajstega dne, to je 13. 5. 2022, na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve. Naslednji dan, to je 14. 5. 2022, je pričel teči petnajstdnevni pritožbeni rok, ki se je (ker je bil zadnji dan roka nedelja) iztekel 13. 6. 2022. Pritožbi, ki sta jih vložila tožena stranka in stranski intervenient 14. 6. 2022, sta bili zato prepozni (drugi odstavek 343. člena ZPP).

Pritožnik ni izkazal položaja družbenika. Kot upnik in nekdanji zakoniti zastopnik, ki ima denarno terjatev do tretjetoženca, ne more preprečiti prvotoženki, z verjetnostjo izkazani edini družbenici tretjetoženca, uresničevanje korporacijskih pravic, ki iz deleža izhajajo (prvi odstavek 416. člena ZGD-1 v zvezi s 132. členom ZD). S trditvami, da je imel tožnik določena pričakovanja do pokojnega edinega družbenika, da bo vstopil v družbo, pa ni izkazana verjetnost njegove terjatve, ker več razlogov govori proti tem dejstvom kot za ta dejstva. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen nobeden izmed kumulativno podanih pogojev, za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Le kot dodatne razloge je sodišče prve stopnje v 14. točki poudarilo, da predlog ni utemeljen tudi zato, ker tožnik ni izkazal, da začasna odredba lahko doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tem razlogom, na posplošeno stališče v pritožbi v zvezi z nestrinjanjem pritožnika z razlogi v 14. točki izpodbijanega sklepa pa niti ni dolžno odgovarjati.

Upnikova neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu opustitve podaje odgovora na ugovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Pogodbeno dogovorjena varščina v obliki zadržanih denarnih sredstev predstavlja varstvo za upnika, saj se ob morebitni kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska, ki ga ima pri sebi. Ob prenehanju glavne obveznosti v primeru, ko ne pride do kršitve pogodbene obveznosti, pravna podlaga za zadrževanje varščine odpade. Ravno to sta zatrjevala dolžnika, torej da upnica ni imela podlage za zadržanje varščine in da sta zato svojo obveznost iz naslova neplačanih najemnin ob zaključku najemne pogodbe pobotala s svojo terjatvijo do upnice iz naslova plačane varščine. Takega pobota noben predpis ne preprečuje ali omejuje, prav tako tak pobot ni v nasprotju z namenom vplačila varščine in je materialnopravno napačen zaključek, da najemnina iz varščine ne more biti poplačana. Glede na to, da je po neprerekanih navedbah dolžnikov plačevanje stroškov med strankama potekalo glede na dejansko porabo (kar izvršilni naslov tudi omogoča), glede na to, da upnica v predlogu za izvršbo izterjevanih stroškov po višini ni konkreti

Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, lahko tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode (drugi odstavek 635. člena OZ). Pogoj je torej pravočasno grajanje, poleg tega pa je ugovor vezan na zahtevek na plačilo storitve, v zvezi s katero je naročnik uveljavljal napake in ne na katerikoli zahtevek (kot je bilo v predmetni zadevi, saj se je zahtevek tožeče stranke nanašal na drug življenjski dogodek).

Glede zatrjevane postopkovne kršitev sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v postopku glede odmere nagrade in nadomestila stroškov cenilca sodišče odloči brez obravnavanja (smiselno prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravica do izjave je zakonsko omejena, saj gre za odločanje o postranski zadevi stroškov postopka. Pritožbeno prizadevanje za polno uveljavitev pravice do izjave po pojasnjenem ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je bil dolžnici skupaj s sklepom vročen tudi stroškovnik izvedenca, katerega vsebino je sodišče povzelo v obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dolžnica je tako imela možnost preizkusa priglašenih postavk nagrade in stroškov izvedenca ter ji je bilo omogočeno, da se do priznanih stroškov določno in konkretno opredeli.

ZD strokovnemu sodelavcu ne daje pooblastila za vodenje zapuščinske obravnave, ampak sme slednji na zapisnik sprejemati le izjave in predloge strank, z izjemo izjav o odpovedi dediščini. Tudi izvajanje dokazov je izrecno pridržano sodniku (glej 169. člen ZD). Takega pooblastila strokovnemu sodelavcu ne daje niti ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno. Na podlagi 15. člena tega zakona lahko strokovni sodelavec opravlja le tista procesna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu. Določbe, po kateri bi strokovni sodelavec lahko (samostojno) vodil glavno obravnavo, ZPP nima. Nima je niti ZS, saj v drugem odstavku 54. člena strokovnemu sodelavcu vodenje glavne obravnave dovoljuje le pod vodstvom sodnika. Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo, pa seveda ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika. V konkretnem primeru zato drži očitek, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. To pa niti ni vse. S tem, ko je zapuščinsko obravnavo vodila strokovna sodelavka brez prisotnosti sodnika, ki je kasneje izdal izpodbijani sklep o dedovanju, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti.

Smrt bližnjega je izjemen dogodek, za katerega je splošno znano, da posebej močno osebno prizadene vsakogar, v obravnavani posebni zadevi pa za revnega posameznika pomeni še dodatno finančno breme zaradi dodatno nastalih stroškov v tej zvezi, kar slab socialni položaj še dodatno začasno močno poglobi. Splošno znano je, da žalovanje ob taki izgubi potrebuje stabilen, čim manj stresen prostor in predvsem svoj čas. Spoštovanje običajnega časa žalovanja s tem, da se v pojasnjenih okoliščinah ne poglablja dolžničine stiske še z opravljanjem prisilnih dejanj izvršbe, sledi temeljni družbeni skrbi za človeka in spoštovanju dolžničinega dostojanstva.

Toženca v pritožbi ne navajata razlogov glede zavrženja dela tožbe, temveč izpodbijata odločitev, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker toženca vztrajata, da bi moralo sodišče zavreči celotno tožbo, za pritožbo zoper odločitev, s katero je zavrglo njen del in s katero sta torej uspela, nimata pravnega interesa. Med pravdnimi strankami je sporno vprašanje (so)lastninske pravice toženca na parceli 1313/2 in vprašanje (so)lastninske pravice tožnice na parceli 2104, o čemer pa je sodišče, skladno s 13. členom ZPP, odločalo kot o predhodnem vprašanju z učinkom v tej pravdi. Ker zakon ne predpisuje dolžnosti prekinitve postopka v primeru, kadar se predhodno vprašanje že rešuje v posamični pravdi, sodišče s svojo odločitvijo ni zagrešilo procesne kršitve. Pravilo, da je sodišče dolžno izvesti predlagane dokaze, je izraz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku oziroma pravice do poštenega sojenja. Vendar to pravilo ni absolutno ter sodišče dokaza ni dolžno izvesti, če obstajajo za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. S tem, ko sta toženca zamenjala ključavnico v vrtnih vratih in daljinca drsnih vrat ter tožnici v celoti onemogočila do