199. člen OZ

Dokazno breme o vprašanjih, ki so bila naložena izvedencu gradbene stroke, je bilo v celoti na tožnici. S tem pa tudi z dokazovanjem povezano stroškovno breme. Nedokončano dokazovanje z izvedencem gradbene stroke je zato posledica dokaznega in stroškovnega bremena, ki mu tožnica ni zadostila.

Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v času oprave spornega posla oziroma popravila strehe njeno stanje ni bilo takšno, da bi terjalo takojšnje popravilo in da to ni bilo tako nujno, da z njim ne bi bilo mogoče počakati še nekaj mesecev in v tem času ugotoviti potreben obseg del, njihove cene, zbrati ponudbe ter pridobiti ustrezno soglasje etažnih lastnikov, ki bi jih oprava del tudi finančno bremenila.

Pritožbeno sodišče resno dvomi v pravilnost ugotovitve, da etažni lastniki niso vedeli, o čem so glasovali, oziroma da niso izglasovali (niti) nižje izmed obeh ponudb, do česar bi pripeljala že uporaba pravil o dokaznem bremenu. Namreč, ker se je moglo glasovati bodisi o višji bodisi o nižji tožničini ponudbi in če tožnica ne uspe dokazati, da se je glasovalo o višji, potem se je pač o nižji. O tem, katere postopkovne nedoslednosti pri odločanju etažnih lastnikov pomenijo takšno oblikovno hibo, da je treba zato izreči ničnostno sankcijo v smislu prvega odstavka 55. člena OZ, se sodna praksa še oblikuje. Če je toženka vedela za odločanje oziroma potek glasovanja in imela v njem realno možnost sodelovati (ki jo je izkoristila, ko je odrekla soglasje), tako sprejeti sklep etažnih lastnikov ne more biti ničen zaradi kršitve pravil o obliki (prvi odstavek 55. člena OZ).

Ker je torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženka s tožnico sklenila prodajno pogodbo, s katero je kupila in prevzela telefon, ga kasko zavarovala in uporabljala več mesecev, tožniku kot prodajalcu pa ni plačala ničesar niti ni sklenila kreditne pogodbe, na podlagi katere bi tožnica prejela plačilo telefona in zavarovanja, je sodišče prve stopnje ob materialnopravno pravilni uporabi določb 435., 496. , 921. in 936. člena OZ ter določb sklenjene prodajne pogodbe z dne 17. 11. 2022 pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.528,98 EUR po računu z dne 17. 11. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2022 dalje.

Določb ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da bi bilo treba z odvozom nezakonito odloženih odpadkov čakati do izdaje inšpekcijske odločbe. Tožeča stranka je sama odstranila nezakonito odložene odpadke, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nastalo škodo v (prisojeni) višini nastalih stroškov na odškodninski pravni podlagi. Po pravilih odškodninskega prava ima oškodovanec pravico do izbire med odškodninskima zahtevkoma. Zoper odgovorno osebo lahko uveljavlja bodisi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja bodisi zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Pravico izbire med tema alternativnima obveznostma (terjatvama) ima oškodovanec (upnik).

Na podlagi 199. člena OZ se je tujega posla dovoljeno nepoklicano lotiti (poslovodstvo brez naročila - gestija) samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, iz česar izhaja, da je gestija dopustna zgolj takrat, ko in kadar je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik take nujnosti del ni izkazal, zlasti, ker je, kot je sam navajal, zalivalo že prej, da se del brez soglasja pokojnega očeta niti ne bi lotil, navsezadnje pa je pravilna tudi presoja sodišča, da enoletni odlog del kaže na to, da dela niso bila tako nujna, da bi upravičevala opravljanje tujega posla brez soglasja toženke. Bistveno vprašanje pri opravljanju (delno) tujega posla je, ali bi bila zamujena očitna korist, če dela ne bi bila opravljena takrat in brez soglasja toženke.

Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007. Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).

Predlog se zavrne.

Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so pravna dejstva, ki morajo nastopiti, da bi pogodbi zvesta stranka pridobila pravico zahtevati povrnitev škode zaradi nepravilne izpolnitve, ki je vsebina poslovne odškodninske odgovornosti. Pravica zahtevati povrnitev škode, ki je pogodbi zvesti stranki nastala zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti druge pogodbene stranke, je ena od dodatnih pravic, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti druge pogodbene stranke za to nepravilno izpolnitev. Zato morata biti za nastanek te pravice izpolnjeni splošni predpostavki odgovornosti za nepravilno izpolnitev, ki sta skupni vsem dodatnim pravicam, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti za nepravilno izpolnitev. To sta: 1. Nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja, 2. Vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Izpolnjeni pa morata biti tudi dodatni (posebni) predpostavki poslovne odškodninske odgovornosti, ki sta hkrati splošni predpostavki odškodninske odgovornosti, saj sta skupni vsem vrstam odškodninskih odgovornosti, in sicer: 3. Vzročna zveza med

Dejstvo, da ima en etažni lastnik zadostno večino lastniških deležev za sklepanje določenih poslov (rednega ali izrednega upravljanja), ki bi zavezovali tudi preostale etažne lastnike (peti odstavek 30. člena SZ-1), ki bi sklenitvi takšnih poslov sicer nasprotovali, še ne pomeni, da lahko tak etažni lastnik ravna mimo drugih pravil iz SZ-1, na katera je opozorilo sodišče prve stopnje. To pa je v prvi vrsti pravilo, da mora biti jasno vzpostavljena podlaga, na kateri en etažni lastnik pogodbo sklepa v imenu in za račun drugih etažnih lastnikov, kakor tudi pravilo, da mora biti odločitev etažnih lastnikov sprejeta po ustreznem postopku (zbor etažnih lastnikov, sprejetje sklepa o izvedbi posla itd.). Sodna praksa je glede nujne gestije že zavzela stališče, da je dopustna le, kadar obstajajo dejanske okoliščine, zaradi katerih je ukrep tako nujen, da ga ni mogoče odložiti, saj sicer preti neposredna in konkretna škoda oziroma ta že nastaja. Gre za izjemo od splošne prepovedi vmešavanja v tuje posle, zato je treba nujnost presojati restriktivno. Potencialni nastanek škode v obliki znižanja vrednosti nepremičnin zaradi njihovega potencialnega propadanja v daljšem časovnem obdobj

Tako državljani kot različne organizacije imajo med drugim pravico na resorna ministrstva oziroma pristojne institucije naslavljati svoje predloge za spremembo zakonov. Vendar navedeno ne pomeni, da so z naslovniki s tem, ko so pobudo podali, vstopili v kakršnikoli posel z naslovnikom pobude. Prejeta pobuda namreč naslovnikov v ničemer ne zavezuje (kot tudi ne pošiljatelja), bistvo vsakega posla pa je, da zavezuje obe strani. S tem, ko je tožena stranka naslovnikom poslala dopis, ki je vseboval predlog za spremembo zakonske ureditve, ni vzpostavila dolžnosti naslovnikov, da pobudo obravnavajo, jo predložijo v razpravo Vladi RS ali podobno, in, še manj, s tem avtomatično dosegla, da bo imela pobuda kakršnekoli posledice v smislu spremembe zakonodaje. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ.

V primeru, kot je tudi obravnavani, ker neposredno po pravnomočni razrešitvi pritožnika kot začasnega skrbnika zapuščine nov začasni skrbnik zapuščine ni bil postavljen, začasno skrbništvo nad zapuščino pa je bilo zaradi vztrajajočih nesoglasij med dediči še zmeraj potrebno, je bil pritožnik kljub formalni razrešitvi iz skrbniške funkcije kot gestor (199. člen OZ) še zmeraj obvezan opravljati tista dejanja, ki so bila potrebna, da se v interesu dedičev odvrne nastanek škode (nadaljevalna dolžnost po prvem odstavku 200. člena OZ).

Zaključek, da je imela tožeča stranka pravico do 9. 12. 2016 opravljati v sporni stavbi naloge upravnika, je sodišče prve stopnje oprlo na predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno s sodno poravnavo. Sodno poravnavo sta sklenila prejšnji in novi upravnik ter nekateri od etažnih lastnikov. Ker je z njo tožeča stranka novemu upravniku s poravnavo priznala pravico do upravljanja sporne stavbe od 1. 9. 2016, in ker tožena stranka ni v tem sporu izpodbijala dejstva, da je tožeča stranka dejansko opravljala upravniške storitve do 9. 12. 2016, pomeni, da jih je do takrat opravila tožeča stranka kot poslovodja brez naročila. Za upravniška dejanja, ki jih je tožeča stranka izvedla v razmerju do tožene stranke od 9. 12. 2016 dalje, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 204. člena OZ, po kateri tisti, ki se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.

Tožnica dogovora glede upravljanja skupnih delov in naprav soseske z upravnikom U., d. o. o., ni dosegla. Toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da v takem primeru posameznega etažnega lastnika na podlagi večinskega soglasja vseh etažnih lastnikov soseske ni mogoče zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupnih delov in naprav vseh stavb soseske, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Zato niti na podlagi Pogodb o opravljanju storitev upravljanja niti na podlagi drugega odstavka 67. člena SPZ oziroma drugega odstavka 30. člena SZ-1 toženka ni dolžna tožnici plačevati stroške upravljanja. O poslih rednega upravljanja se odloča s soglasjem večine po solastniških deležih (prvi odstavek 25. člena SZ-1). Zahtevano soglasje etažnih lastnikov z več kot polovičnim solastniškim deležem pa mora biti podano na ravni posamezne stavbe, ne pa celotne soseske. Ni zakonske podlage, da bi se za sklenitev posla rednega upravljanja kot zadostna večina lahko upošteval delež solastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti soseske. Zato sklepi etažnih lastnikov, ki so spreje

Predpostavka za poslovodstvo brez naročila je, da je opravljeno delo v korist osebe, od katere se zahteva povračilo stroškov, korist od opravljenih del pa je v konkretnem primeru lahko imel le lastnik nepremičnine. Vsekakor zgolj domnevno obnašanje tožene stranke kot lastnice sporne nepremičnine ne pomeni, da je bila to tudi pravno. Obnašanje tožene stranke kot lastnice ni pravno relevantno dejstvo.

Pravnomočnost je procesna ovira, ki onemogoča ponovno sojenje o isti stvari. Po 202. členu OZ ima poslovodja brez naročila pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov, do primernega plačila za trud pa le, če je odvrnil škodo od tistega, čigar posel je opravljal, ali mu je pridobil korist, ki v vsem ustreza njegovim namenom in potrebam. Ta pogoj v toženkinem primeru ni izpolnjen. Toženkine obogatitve namreč tožnica ni dokazala.

Predlog se zavrne.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Za naložitev stroška, ki je nastal v zvezi z interventnim popravilom črpališča, v plačilo toženi stranki kot lastnici zadevnega poslovnega prostora oziroma povrnitev le-tega tožeči stranki, zadošča že, da vzrok za nastali strošek izvira iz toženkinega poslovnega prostora (ker sta bili tam odvrženi kuhinjska krpa in ščetka v trokadero), da je ta strošek interventni službi plačala tožeča stranka in da je bilo interventno popravilo nujno potrebno, saj bi sicer poplavilo kletne prostore.