UPRS Sodba in sklep IV U 6/2022-38

I. Zahteva B. B. za priznanje položaja stranke v tem upravnem sporu se zavrne.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Uvodno o upravnem postopku

1Upravna enota A. (organ) je z odločbo z dne 27. 8. 2021 v 1. točki izreka odobrila pravni posel, sklenjen s sprejemom ponudbe med A. A. (prizadeta stranka v tem postopku) kot prodajalcem in tožnico kot kupko pretežno kmetijskih zemljišč, delno gozdnih zemljišč in delno kot površine cest, gozdnih zemljišč, delno gozdnih zemljišč in delno površine cest ter kot pretežno gozdnih in delno kmetijskih zemljišč¹, obenem pa ni odobrila zahteve za odobritev pravnega posla med navedenim prodajalcem za navedene nepremičnine z B. B. kot kupcem (2. točka izreka). Odločila je še v 3. točki izreka, da posebnih stroškov postopka ni bilo niti niso bili priglašeni.

2Iz obrazložitve izhaja, da je v zakonskem roku ponudbo prodajalca za prodajo nepremičnin pravilno sprejela le tožnica, ki sicer ni predkupna upravičenka navedenih zemljišč, pravočasno pa je podala tudi vlogo za odobritev pravnega posla. B. B. pa je ponudbo sprejel dan pred njeno objavo na oglasni deski in torej ni ponudbe prejel v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Organ je 26. 7. 2021 izdal dopis, s katerim je stranke seznanil o ugotovljenih dejstvih in jim podal možnost, da se o njih v roku 10 dni od prejema tega dopisa opredelijo. A. A. je 9. 8. 2021 organu navedel, da sta z B. B. 1. 3. 2021 sklenila kupoprodajno pogodbo, saj sta nameravala pravni posel skleniti že dalj časa - B. B. in prej njegovi predniki že več desetletij obdelujejo nekatera njegova zemljišča ter si oba želita urediti lastništvo teh parcel. Tudi ostale parcele, ki so predmet pogodbe, so v bližini kmetije B. B. V nobenem primeru pa nima namena svojih zemljišč prodati tretji neznani osebi, ki se s kmetijstvom sploh ne ukvarja, ne živi v bližini niti v tej občini in zaradi tega neposredno za zemljišče ne bo oz. niti ne more skrbeti. Nepremičnine je podedoval od brata, ta pa od njegovih staršev, ki so kar nekaj pretrpeli, da so vse to obdelovali in vzdrževali. Popolnim tujcem ne bi nikoli prodal svojih zemljišč niti se ne bi odločil za prodajo.

3Organ v nadaljevanju ugotavlja, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, zavezujoča tako v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ kot tudi v razmerju do posameznika, ki ni predkupni upravičenec in je bila prodajalčeva ponudba naslovljena prav (samo) nanj. V takih primerih ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Organ ugotavlja, da ne obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ, zaradi katerih pravnega posla ne bi bilo mogoče odobriti, in je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe organa.

4Drugostopenjski organ (toženka) je z odločbo z dne 7. 12. 2021 v 1. točki izreka zavrnil pritožbo B. B. V 2. točki izreka je delno ugodil pritožbi prizadete stranke in prvostopenjsko odločbo organa z dne 27. 8. 2021 odpravil. V 3. točki izreka je zavrgel zahtevo za odobritev pravnega posla med prodajalcem (prizadeto stranko) za navedene nepremičnine z B. B., obenem pa je v 4. točki izreka zavrnil zahtevo tožnice za odobritev pravnega posla med njo in prodajalcem za navedene nepremičnine. V 5. točki izreka je še odločil, da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka. Meni, da je organ pravilno ugotovil, da B. B. ni sprejel ponudbe skladno z 20. členom ZKZ, vendar pa bi zato moral zavreči odobritev navedenega pravnega posla med njim in prodajalcem (ne pa je zavrniti), kar je toženka storila in hkrati zavrnila pritožbo B. B. (v tem delu je tudi ugotovila pritožbo prizadete stranke za neutemeljeno). V preostalem delu pa je pritožbo prizadete stranke štela za utemeljeno. Sklicuje se na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS (VSRS) z dne 6. 4. 2012, iz katerega izhaja, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ. V nadaljevanju še ugotavlja, da je Upravno sodišče RS (UPRS) v sodbi št. I U 2601/2017 odločilo, da zgolj v razmerju do oseb, ki niso predkupni upravičenci, gre za ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb in s tem za vabilo k dajanju ponudb ter je odločitev o tem, ali bo nepremičnino prodal, v domeni lastnika. Ker je ponudbo v skladu z ZKZ sprejela le tožnica, ki ni predkupna upravičenka (je ni uveljavljala in je tudi v pritožbi ne zatrjuje), lahko lastnik sam odloča, ali bo nepremičnino prodal. Prodajalec pa je organu v odgovoru na poziv z dne 26. 7. 2021 pojasnil, da želi prodati zemljišča izključno B. B., popolnim tujcem pa zemljišč ne želi prodati. Tako navaja tudi v pritožbi.

5Toženka ugotavlja, da je organ napačno uporabil materialni predpis in napačno ugotovil, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, zavezujoča tudi v razmerju do posameznika, ki ni predkupni upravičenec. Organ se je napačno skliceval na sodbo VSL II Cp 2212/2018 z dne 30. 1. 2019. Tožnica je v konkretni zadevi namreč nekdo iz nedoločenega kroga oseb. Prodajalec se z njo ni dogovoril za sklenitev prodajne pogodbe, zemljišča ji niso bila prepuščena v posest, prodajalec se v postopku odobritve pravnega posla ne strinja s prodajo njej. Ker tožnica ni predkupna upravičenka, ampak je nekdo iz nedoločenega kroga oseb, je odločitev o tem, ali bo nepremičnino prodal, v domeni lastnika. Ta pa se je že tekom postopka pred organom izjasnil, da če uspeli kupec ni B. B., zemljišč ne želi prodati. Glede teh ugotovitev toženke sta se izjasnila prodajalec, ki se je strinjal z ugotovitvami toženke, in tožnica, ki meni, da ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča iz 20. člena ZKZ tudi v razmerju do posameznika, ki ni predkupni upravičenec, učinkuje kot zavezujoča ponudba. Meni, da je prodajalec kot ponudnik na svojo ponudbo vezan, in sicer v skladu z določbami OZ o učinku ponudbe ter času vezanosti ponudbe (25. in 26. člen OZ). Takšna odločitev je skladna z veljavno sodno prakso, potrjuje pa jo tudi načelno pravno mnenje VSRS z dne 6. 4. 2012 in pojasnila toženke na njeni spletni strani.² Je edina, ki je sprejela ponudbo, prodajalec pa elementom prodajne pogodbe ni oporekal, za razliko od navedene odločbe, kjer je bilo v postopku več ponudnikov, prodajalec pa je vsebini pogodbe po objavi ponudbe nasprotoval, niti na ponudbi ni navedel, da bi bil kupec že znan, čeprav je to v primerih predhodnih dogovorov o prodaji običajno. Nadalje tožnica ni zgolj "nekdo iz nedoločenega kroga oseb" ali popolni tujec, temveč edina sprejemnica ponudbe in lastnica dveh nepremičnin v k.o. ..., v neposredni bližini parcel, ki se prodajajo, kar izkazuje njen namen obdelovanja nepremičnin. Poleg tega prodajalec v postopku nikoli ni izjavil, da nepremičnin njej ne bo prodal, zato tožnica meni, da toženka pritožbo prodajalca v tem delu napačno tolmači. V odgovoru na pritožbo je že opozorila, da B. B. in prodajalec nista imela sklenjene zakupne pogodbe ter sta v besedilu prodajne pogodbe obstoj kakršnegakoli obligacijskega razmerja ali bremena izrecno izključila.

6Toženka ugotavlja, da iz načelnega pravnega mnenja VSRS z dne 6. 4. 2012 izhaja, da je ponudba, dana na podlagi 20. člena ZKZ, zavezujoča v razmerju do predkupnih upravičencev. Ni pa navedlo, da bi bila zavezujoča tudi do drugih oseb. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 2601/2017-10, iz katere izhaja, da gre v razmerju do oseb, ki niso predkupni upravičenci, za ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb in s tem za vabilo k dajanju ponudb ter bi bila odločitev o tem, ali bo nepremičnino prodal, v domeni lastnika. Zato toženka ugotavlja, da je bilo v konkretni zadevi materialno pravo napačno uporabljeno, posledično pa prodajalec A. A. ni bil ustrezno opozorjen na svoje pravice, da ima možnost, da zemljišč ne proda, zato je prvostopenjsko odločbo odpravila in zahtevo za odobritev pravnega posla, sklenjenega na podlagi sprejema ponudbe za prodajo navedenih nepremičnin med prodajalcem A. A. ter tožnico, zavrnila.

7Pri tem pa toženka še dodaja, da pojasnila, objavljena na njeni spletni strani, predstavljajo zgolj nezavezujočo informacijo. Na tej spletni strani gre namreč zgolj za odgovore na najpogostejša vprašanja strank, ki pa so samo splošna pojasnila oz. usmeritve strankam. V konkretnih pritožbenih postopkih pa je potrebno upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in glede na ugotovljena dejstva in okoliščine odločiti v skladu z določili materialnega predpisa ob upoštevanju sodne prakse. Prodajalec A. A. je že v postopku na prvi stopnji izjavil, da želi zemljišča prodati izključno B. B., nikakor pa ne tretji neznani osebi, ki se s kmetijstvom ne ukvarja in ne živi v bližini (razvidno iz izjave z dne 6. 8. 2021). Ni pa bil s strani organa opozorjen na svojo pravico, da ima možnost, da zemljišč ne proda. Sodba VSL II Cp 2212/2018 se v konkretnem primeru ne more uporabiti. Prodajalec A. A. in C. C. se o prodaji nista dogovorila, kupnina ni bila plačana, C. C. zemljišč ni imela v posesti, jasno je tudi, da ponudba za prodajo ni bila naslovljena nanjo, prodajalec je nasprotoval odobritvi pravnega posla s komer koli drugim, razen z B. B. V skladu z navedenim toženka zaključuje, da zavezujoči učinki ponudbe A. A. do C. C. niso bili izpolnjeni. Na navedbe C. C., da je bila parcela 1544/5, k.o. ... še 23. 9. 2021 neobdelana, zaraščena, 29. 10. 2021 pa je bila obdelana, drugostopni organ pojasnjuje, da navedeno za konkretni upravni postopek ni relevantno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

8Tožnica vlaga tožbo zoper 2., 4. in 5. točko izreka odločbe toženke, sodišču pa predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter odobri pravni posel med prodajalcem in tožnico za navedene nepremičnine za kupnino 3.200,00 EUR oz. podredno, da po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka. Navaja, da je bila po njenem pravilna odločba organa, ki je bila tudi skladna z ZKZ, OZ ter ZUP. Vztraja pri tolmačenjih iz odgovora na pritožbi prodajalca in B. B. z dne 23. 9. 2021. Citira 20. in 21. člen ZKZ. Tožnica je kot edina sprejemnica ponudbe ponudbo prodajalca v predpisanem roku sprejela v skladu z določili zakonodaje, zaradi česar je bila pogodba med njo in prodajalcem sklenjena z zavezujočimi učinki za obe stranki pogodbe ter tudi za upravne organe, vključno s toženko. ZKZ namreč kogentno predpisuje postopek prodaje kmetijskih zemljišč, ki je dopusten le po postopku in na način, kot je določen z ZKZ, A. A. pa je bil in je kot ponudnik na svojo ponudbo vezan, in sicer v skladu z določbami OZ o učinku ponudbe ter času vezanosti ponudbe (25. in 26. člen OZ). Glede na navedeno je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, zavezujoča ne samo v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ, ampak tudi v razmerju do posameznika, ki ni predkupni upravičenec in je bila prodajalčeva ponudba naslovljena nanj, slednji pa jo je sprejel prej, preden jo je prodajalec umaknil. Ker je upravna enota v postopku ugotovila, da razlogi iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ, zaradi katerih pravnega posla ne bi bilo mogoče odobriti, ne obstajajo, je pravni posel, sklenjen med prodajalcem in sprejemnico ponudbe, z izpodbijano odločbo odobrila. Takšna odločitev je skladna z veljavno zakonodajo in sodno prakso, pri čemer tožnica zlasti izpostavlja načelno pravno mnenje VSRS z dne 6. 4. 2012, enako pa jasno izhaja tudi iz pojasnil toženke, objavljenih na citirani spletni strani v zvezi z objavljenim vprašanjem, ali sprejem ponudbe prodajalca zavezuje k sklenitvi prodajne pogodbe. Meni, da že sam namen ZKZ izključuje možnost, da bi lastnik kupca sam izbral in omejuje lastnikovo razpolagalno pravico na kmetijskem zemljišču. Postopek prometa s kmetijskimi zemljišči, kot ga določa ZKZ, prav zato predpisuje, da upravna enota, ki jo prodajalec s predložitvijo ponudbe pooblasti za sprejem pisnih izjav o sprejemu ponudbe (prvi odstavek 20. člena ZKZ), preveri, ali sprejemnik ponudbe izpolnjuje pogoje za pridobitev kmetijskega zemljišča in ali je postopek izveden tako, kot to zahteva zakon. Tožnica se je v dobri veri odzvala na javno objavljeno ponudbo, jo sprejela ter se pri tem zanesla na določila ZKZ. Njena izjava predstavlja izjavo o sprejemu ponudbe, s podajo katere je bil pravni posel med prodajalcem, ki je bil o sprejemu ponudbe obveščen ter sprejemu ni ugovarjal oz. se je z njim strinjal, in tožnico (pod odložnim pogojem odobritve upravne enote), sklenjen.

9Meni, da se sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2212/2018 z dne 30. 1. 2019 ne nanaša na primerljivo dejansko stanje, zato za predmetno zadevo pomembnih zaključkov na tej podlagi ni mogoče sprejeti. V predmetnem postopku je namreč tožnica edina, ki je sprejela ponudbo, prodajalec pa elementom prodajne pogodbe ni oporekal, za razliko od dejanskega stanja, obravnavanega v navedeni odločbi, kjer je bilo v postopku več ponudnikov, prodajalec pa je vsebini pogodbe po objavi ponudbe nasprotoval, niti na ponudbi ni navedel, da bi bil kupec že znan. Tudi tožnica ni le nekdo iz nedoločenega kroga oseb ali popolni tujec. Tožnica je edina sprejemnica ponudbe in lastnica dveh nepremičnin v k.o. ..., neposredno ob kompleksu, ki je predmet prodaje, kar izkazuje njen namen obdelovanja nepremičnin (želi se v kraj ... preseliti skupaj z družino). Prodajalec v postopku nikoli ni izjavil, da nepremičnin tožnici ne bo prodal. Tožnica je oseba, ki jo prodajalec pozna od avgusta 2020 ter je tekom postopka izkazal namero z njo skleniti prodajno pogodbo. Ker ne obstaja dokaz, da prodajalec s tožnico pogodbe ni želel skleniti, toženka resnične volje prodajalca v postopku ni ugotavljala. Protispisen je zaključek toženke, da naj bi prodajalec nasprotoval sklenitvi prodajne pogodbe s tožnico. Tolmačenje zakonodaje, kakršne se je v izpodbijani odločbi poslužila toženka, ima lahko za posledico otežitev nakupa kmetijskih in gozdnih zemljišč tistim, ki jih imajo namen obdelovati ali se preseliti na podeželje (pa še nimajo urejenega statusa kmeta).

10Sklicuje se na 8. člen ZUP in navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih (zlasti o zlorabi procesnih pravic strank v postopku in napakah volje prodajalca) in je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je toženka pri odločanju pravice tožnice presojala iz drugačnega vidika kot pravice prodajalca ter pristransko presodila zgolj okoliščine v škodo tožnice, pri tem pa ni ugotavljala dejstev v njeno korist. Tako je toženka pri presoji razlogov za odstop prodajalca od sklenjenega pravnega posla zaključila, da ta ni bil ustrezno opozorjen na svoje pravice iz strani upravnega organa, tožnici, ki se je zanesla na zapisane napotke toženke na uradnih spletnih straneh, pa s tem v zvezi ni ponudila nikakršnega pravnega varstva oz. je celo zaključila, da naj bi šlo za nezavezujoče informacije. Zato se sklicuje na kršitev načela varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena ZUP. Meni, da bi morala toženka po uradni dolžnosti preveriti, ali ima opravka z zlorabo pravice ene od strank postopka, storjeno v škodo tožnice in javne koristi, kar je v nasprotju tudi s 15. členom Ustave RS ter načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. VSRS je zavzelo stališče, da je treba v primerih navideznih pravnih poslov resnično voljo strank ugotavljati iz drugih okoliščin ter na podlagi izjav vseh strank v postopku izvesti dokaze in ugotavljati dejstva, na podlagi katerih se lahko opravi pravilna materialnopravna presoja. Tudi tega toženka v postopku ni ugotavljala. Navaja, da je kršila tudi načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, saj je odločila mimo veljavne zakonodaje ter v nasprotju z jasno razlago oz. navodili za njihovo uporabo. Pri tem je toženka kršila celo svoja lastna pravna pojasnila.

11Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sklicuje se na razloge, podane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Hkrati pa še navaja, da sta bila ZKZ in OZ pravilno uporabljena. Pojasnila na spletni strani ne morejo biti podlaga za odločanje v upravni zadevi, ampak v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP organ odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Zato je po oceni toženke zatrjevanje glede pojasnil na spletni strani brezpredmetno. Glede kršitev 7. člena ZUP toženka navaja, da so bili v tem oziru upoštevani predpisi in ustaljena sodna praksa in je očitek neutemeljen. Prizadeta stranka je že v postopku na prvi stopnji izjavila, da želi zemljišča prodati izključno B. B. nikakor pa ne tretji neznani osebi (razvidno iz izjave z dne 6. 8. 2021). Ni pa bila prizadeta stranka s strani organa opozorjena na svojo pravico, da zemljišč ne proda. Vztraja, da je bilo v postopku na podlagi izjave prodajalca kot tudi odgovora prodajalca na poziv toženke jasno ugotovljeno, da želi prodajalec prodati zemljišča le B. B., tožnici pa ne. Neutemeljene so tudi navedbe glede napake volje prodajalca. Ta je svojo voljo v postopku jasno izrazil in v to toženka ne dvomi. Toženka zavrača kot neutemeljen očitek tožnice o privilegiranju predkupnih upravičencev ne glede na to, ali imajo špekulativne namene, ker je bila vloga za odobritev pravnega posla B. B. tako ali tako zavržena. Odločitev prodajalca, da če ponudbe ne sprejme nobeden od predkupnih upravičencev, da zemljišč ne proda osebam, ki predkupne pravice nimajo, tako ne more biti v nasprotju z namenom ZKZ, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Toženka je upoštevala vsa pravno relevantna dejstva in to tudi obrazložila. Tožnici je obrazložila tudi, da obdelanost konkretnega zemljišča, ki se prodaja v konkretnem postopku, ni relevantna.

12Sodišče je o vloženi tožbi obvestilo tudi prizadeto stranko - prodajalca A. A. ter neuspelega kupca, B. B., ki se v odgovorih na tožbo in prizadeta stranka še v vlogi z dne 6. 7. 2022 pridružujeta stališčem toženke iz izpodbijane odločbe in njenega odgovora na tožbo ter predlagata, da sodišče tožbo zavrne.

13V prvi in drugi pripravljalni vlogi tožnica še navaja, da so parcele, ki so predmet tega postopka, pretežno gozdna zemljišča in da bi moral organ pri odločanju uporabiti ne samo določila ZKZ, temveč tudi določbe Zakona o gozdovih (ZG) in pravno podlago za svojo odločitev ustrezno obrazložiti, s sklicevanjem na določila vseh predpisov, ki jih je potrebno uporabiti, in ne zgolj ZKZ. Navaja, da je Sodišče EU (SEU) v zadevi C-452/01 (M. Ospelt vs. S. W. Familienstiftung)³ odločilo, da glede na to, da kmet po pravu EU in nacionalnem pravu ni reguliran poklic, ni mogoče sklepati, da so za učinkovitost kmetijskega sektorja obvezne poklicne kvalifikacije, če se lahko zagotovi, da bo zemljišče ustrezno obdelovano. Zato meni, da ni mogoče slediti navedbi toženke, da naj prodajalec zemljišča ne bi želel prodati neznani osebi, ki ne živi v bližini, saj gre za upoštevaje vezanost prodajalca na ponudbo, za odločitev v predmetni zadevi pravno nerelevantno okoliščino. Sklicuje se na stališče Evropske komisije - Razlagalno sporočilo⁴ ter na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-266/98-72 z dne 28. 2. 2002.

14V prvi pripravljalni vlogi toženka še navaja, da je spremenila pojasnila na svoji spletni strani, skladno s sodno prakso. Sklicuje se na načelo zakonitosti in s tem na pravilno uporabo predpisov v primeru neskladja med objavami in predpisi.

Odločanje brez oprave glavne obravnave

15V postopku so tako stranki kot prizadeta stranka, pa tudi B. B. na poziv sodišča izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kar je tudi v skladu s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njihovih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

K I. točki izreka

16Tožnica je vložila tožbo zoper drugostopenjski akt z dne 7. 12. 2021, pri čemer je v tožbenem predlogu predlagala odpravo (celotne) odločbe toženke z dne 7. 12. 2021.

17Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je podala odgovor na tožbo in predložila upravne spise zadeve. Glede na določbe 19. člena ZUS-1 je sodišče s tožbo in nadaljnjimi vlogami v tem upravnem sporu seznanilo tudi prodajalca A. A. in B. B. kot stranko upravnega postopka odobritve pravnega posla (neuspelega kupca), ki sta podala odgovore na tožbo in prodajalec še pripravljalno vlogo. Pri tem sodišče pojasnjuje, da je B. B. o upravnem sporu obvestilo glede na navedbo v tožbi, da se ta vlaga zoper celotni drugostopenjski akt (ta je v 1. točki izreka zavrnil pritožbo B. B.). Tekom postopka je tožnica (prvič z vlogo z dne 8. 4. 2022) oporekala položaju B. B. kot prizadete stranke v tem upravnem sporu z argumentom, da ni sprejel ponudbe prodajalca v predpisanem roku, zato je bila njegova zahteva za odobritev pravnega posla zavržena. Tožnica navaja, da četudi bo sodišče izpodbijani sklep odpravilo, s tem B. B. ne bo izgubil nobene materialnopravne pravice oz. mu odločitev ne bo v neposredno škodo, zato B. B. ni moč priznati statusa stranke z interesom.

18B. B. je v zvezi s svojim položajem stranke z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo pojasnil, da ima kot obdelovalec enega od (prodajanih) zemljišč pravni interes, ki je izkazan z izjavo o zakupu. Odprava izpodbijanega upravnega akta bi mu bila v neposredno škodo, saj bi se zemljišče, ki je sedaj zaokrožena celota in se je tako tudi obdelovalo, razdelilo na dva lastniška dela. Navedeno je sodišče štelo kot zahtevo B. B. za priznanje položaja stranke v tem upravnem sporu.

19Toženka je v uvodu odgovora na tožbo navedla, da po analogiji z odločitvijo v zadevi VSRS št. X Ips 33/2018 z dne 22. 12. 2020 (9. točka obrazložitve) šteje za stranko z interesom v tem sporu tudi sprejemnika ponudbe, ki ni tožnik (tj. v konkretni zadevi neuspeli kupec, B. B.).

20Prizadeta stranka A. A. v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice, tožnica pa v drugi pripravljalni vlogi vztraja pri svojem stališču, da B. B. ni moč priznati statusa (prizadete) stranke.

21Zahteva B. B. za priznanje položaja stranke v tem upravnem sporu ni utemeljena. Položaj stranke v upravnem sporu imajo tožnica, toženka in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon (16. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena ZUP ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZUS-1 sodišče, dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Po tretjem odstavku 19. člena ZUS-1 mora sodišče enako ravnati tudi, če je v spornem pravnem razmerju kakšna tretja oseba udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo. Položaj strank tako celovito ureja ZUS-1, ki s tem izključuje splošno ureditev ZPP, ki se sicer v upravnem sporu uporablja v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Pravila ZPP (199. člen in naslednji) se tako uporabljajo le v zvezi s postopkom odločanja sodišča prve stopnje o udeležbi strank v upravnem sporu po merilih, ki jih za to določa ZUS-1.⁵ O stranski intervenciji odloča sodišče s sklepom procesnega vodstva (2. točka prvega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, glej tudi sodbo VSRS X Ips 94/2016 z dne 12. 9. 2018). Po prvem odstavku 200. člena ZPP lahko vsaka stranka oporeka intervenientu pravico do udeležbe v postopku in predlaga, naj se intervencija zavrne, sodišče pa lahko tudi brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta. Do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, se intervenient lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti (drugi odstavek 200. člena ZPP).

22Kot izhaja iz citiranih določb 19. člena ZUS-1, sodišče torej v upravni spor povabi osebo, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo, oziroma o njem obvesti tretjo osebo, če meni, da bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi ali če se lahko odločitev sprejme samo enotno tudi zanjo. Ta odločitev, koga bo sodišče vabilo oziroma obvestilo o upravnem sporu, pomeni odločitev procesnega vodstva, na katero sodišče ni vezano, druge stranke pa ji, glede na določbo prvega odstavka 200. člena ZPP, lahko ugovarjajo. Kot izhaja iz pravne teorije⁶ in upravnosodne prakse,⁷ se sodišče pri preizkusu procesne predpostavke, ali ima stranka pravni interes za udeležbo v upravnem sporu, kar je pogoj za priznanje položaja stranke, praviloma opre na izpodbijani akt in tožbo, pri čemer je pomemben tudi tožbeni predlog. Sodišče namreč presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Obseg oziroma meje sodne presoje izpodbijanega upravnega akta so torej omejene s tožbenim predlogom, v katerem tožnik pove, kateri upravni akt izpodbija in v katerem delu, sodišče pa bo na tej podlagi odločalo o zakonitosti izpodbijanega (dela) upravnega akta.

23V obravnavani zadevi tožnica po vsebini izpodbija zgolj 2., 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe⁸, čeprav je v tožbenem predlogu predlagala odpravo (celotne) odločbe toženke z dne 7. 12. 2021 (o tem več v obrazložitvi glede II. točke izreka). Glede na navedeno predmet sodne presoje v tem upravnem sporu torej ni in v skladu z določbo prvega odstavka 40. člena ZUS-1 tudi ne more biti 1. točka izreka drugostopenjske odločbe, ki vsebuje odločitev o pritožbi B. B. v zvezi z zavrnitvijo odobritve njegovega pravnega posla, in 3. točka izreka navedene odločbe, tj. glede zavrženja zahteve za odobritev pravnega posla za navedene nepremičnine med prizadeto stranko in B. B., zato B. B. morebitna odprava ali sprememba izpodbijanega dela drugostopenjskega akta ne more povzročiti neposredne škode, kar pomeni, da B. B. ni stranka po prvem odstavku 19. člena ZUS-1.

24Po presoji sodišča B. B. tudi nima položaja stranke z interesom v smislu drugega odstavka 19. člena ZUS-1. Ker je sodišče v upravnem sporu, kot že pojasnjeno, vezano na tožbeni predlog, bi v primeru, da bi tožbi ugodilo, drugostopenjski akt lahko odpravilo le v izpodbijanem delu, to je glede 2., 4. in 5. točke izreka drugostopenjskega sklepa⁹. Odprava pa ne more zajemati dela izreka drugostopenjskega akta, ki v tem upravnem sporu ni izpodbijan, to je 1. točke izreka drugostopenjske odločbe, ki vsebuje odločitev glede pritožbe B. B. v zvezi z zavrnitvijo odobritve njegovega pravnega posla, ter 3. točke izreka navedene odločbe, tj. glede zavrženja zahteve za odobritev pravnega posla za navedene nepremičnine med prizadeto stranko in B. B., zato si ta z odločitvijo sodišča ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Svoje pravice oziroma pravne koristi bi B. B. lahko varoval s svojo tožbo, ki pa je ni vložil, kar pomeni, da je drugostopenjski akt v tem delu (1. in 3. točki izreka) postal pravnomočen. To pa dalje pomeni, da si B. B., ki je svoja pravna upravičenja po ZKZ izčrpal s predložitvijo pritožbe zoper prvostopenjski akt, ki jo je toženka pravnomočno zavrgla s 1. točko izreka drugostopenjskega akta z dne 7. 12. 2021 ter s 3. točko izreka tudi pravnomočno zavrgla zahtevo B. B. za odobritev pravnega posla za navedene nepremičnine med njim in prizadeto stranko, tudi v morebitnem ponovljenem upravnem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je postopek glede njegove pritožbe oz. njegove vloge za odobritev pravnega posla pravnomočno končan. B. B. namreč glede na določbe ZKZ, ki vložitev izjave za sprejetje ponudbe ter vloge za odobritev pravnega posla vežejo na zakonsko določen prekluzivni rok (20. in 22. člen ZKZ), tudi ne more z uspehom vložiti nove vloge za sprejem ponudbe oz. odobritev pravnega posla, kar pomeni, da je njegovo sodelovanje v upravnem postopku glede odobritve obravnavanega pravnega posla končano.

25Prav tako v konkretni zadevi ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1, po kateri mora sodišče o upravnem sporu obvestiti tudi tako imenovane nujne enotne sospornike, bodisi na strani tožnice bodisi na strani prizadete stranke (glede na pravno naravo upravnega spora in enotno opredelitev toženke v petem odstavku 17. člena ZUS-1 takih sospornikov ni na strani toženke). Res je sicer VSRS v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 6. 4. 2012, navedlo, da upravna enota za vse, ki so pravočasno zahtevali odobritev pravnega posla, vodi en postopek in z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih poslov, vendar v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi bil pravni položaj vseh strank obravnavanega upravnega postopka odobritve pravnega posla vsebinsko enak, kar bi pomenilo, da je upravni spor mogoče rešiti le za vse na enak način. Njihov pravni položaj je namreč, glede na naravo njihovih vlog, s katerimi se zavzemajo za odobritev "svojega" pravnega posla, lahko različen; zato tudi v upravnem postopku sprejeta odločitev ne samo da ne more biti za udeležence upravnega postopka vsebinsko enaka, temveč je nujno različna. Stranke v postopku odobritve pravnega posla, kot sta tožnica in B. B., namreč vlagajo vsaka svojo vlogo za odobritev pravnega posla in nastopajo kot konkurenti, to pa pomeni, da bo ugodna rešitev za enega po naravi stvari pomenila neugodno rešitev za druge(ga). Ker odločitev za stranke navedenega upravnega postopka ni nujno enaka, temveč je lahko različna, je tudi v upravnem sporu sprejeta odločitev (lahko) različna oz. se odločitev glede na tožbeni predlog lahko nanaša le na nekatere izmed njih. V obravnavanem primeru torej tudi ne gre za položaj, ki ga ureja tretji odstavek 19. člena ZUS-1.

26Sodišče je zato, glede na vse obrazloženo, na podlagi 19. člena ZUS-1 in prvega odstavka 200. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, odločilo, da se zahteva B. B. za priznanje položaja stranke v tem upravnem sporu zavrne.

K II. točki izreka

27Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je glede na to, da tožnica v tožbi po vsebini izpodbija zgolj 2., 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe (celo pojasni, da delno izpodbija odločbo v navedenih točkah izreka, to je glede odločitve toženke, da se odpravi prvostopenjska odločba, nadalje, da se zavrne odobritev pravnega posla med prodajalcem in tožnico za navedene nepremičnine ter da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka), štelo, da izpodbija sporni upravni akt le v 2., 4. in 5. točki izreka, čeprav je v tožbenem predlogu predlagala odpravo (celotne) odločbe toženke z dne 7. 12. 2021. Sodišče je zato le v navedenem obsegu presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane drugostopenjske odločbe.

28Tožba ni utemeljena.

29Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v drugostopenjski odločbi. Sodišče se nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

30Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave RS določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon.¹⁰ V 23. členu ZKZ je določen vrstni red predkupnih upravičencev. Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko po četrtem odstavku 23. člena ZKZ prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z ZKZ, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota. Na citirano zakonsko določbo se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi organ.

31V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica po objavi ponudbe prodajalca edina pravočasno "sprejela ponudbo za prodajo zadevnih zemljišč" in da je tudi pravočasno podala zahtevo za odobritev pravnega posla za nakup zadevnih nepremičnin, vendar pa je v zadevi tudi nesporno, da tožnica ni predkupna upravičenka iz 23. člena ZKZ. Zato je med strankama sporno, ali z navedenim tožničinim sprejemom ponudbe velja prodajna pogodba za sklenjeno, kot to zatrjuje tožnica, ali pa je treba šteti ponudbo prodajalca kot vabilo k dajanju ponudb, tožničino izjavo o sprejemu ponudbe pa kot ponudbo, kot je to zatrdila toženka.

32Drži sicer trditev tožnice, da v upravnem postopku toženka pri presoji zadeve ni uporabljala poleg določb ZKZ še določb ZG. Med strankami namreč nadalje ni sporno, da je prodajalec v konkretni zadevi ponudil v prodajo zemljišča, med katerimi so bila tudi gozdna zemljišča, delno gozdna zemljišča oz. pretežno gozdna zemljišča. Glede na navedeno bi toženka pri presoji zadeve v zvezi z navedenimi gozdnimi zemljišči morala uporabiti tudi določbe ZG.

33Po presoji sodišča pa navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi, saj se določbe ZKZ smiselno uporabljajo tudi za gozdove, če ni z zakonom drugače določeno (drugi odstavek 1. člena ZKZ). Drugače pa je v ZG določeno pri prometu z gozdovi (in torej tudi pri prodaji gozdnih zemljišč) le pri določitvi predkupnih upravičencev (47. člen ZG), pri čemer tožnica niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni zatrdila dejstev, ki bi izkazovala, da je bila predkupna upravičenka v zvezi s prodajo navedenih gozdnih zemljišč, četudi je sama postavila ta ugovor. Tako ni zatrdila, da bi bila lastnica gozda, ki meji na gozd, ki se prodaja oz. da je lastnica gozda, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja (deseti odstavek 47. člena ZG). Predkupna upravičenka za prodajana gozdna zemljišča po 47. členu ZG je še lahko Republika Slovenija (oz. pravna oseba, ki gospodari z gozdovi v njeni lasti) ter lokalna skupnost, na območju katere ležijo gozdovi, ki se prodajajo, vendar le, če predkupni upravičenec v 30 dneh od obvestila upravne enote pisno sporoči lastniku nepremičnine in upravni enoti, da ponudbo sprejema. Takšne situacije v konkretni zadevi ni, tožnica je edina, ki je (pravočasno) odzvala na obvestilo o prodaji na oglasni deski pristojne upravne enote. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da toženka v konkretni zadevi ni uporabila določb ZG o predkupnem upravičencu pri prodaji gozdnih zemljišč, čeprav bi jih glede na okoliščine zadeve (prodaje tudi gozdnih zemljišč) morala, vendar pa tožnica, ki se je edina odzvala na obvestilo o prodaji navedenih zemljišč na oglasni deski pristojne upravne enote, ni predkupna upravičenka po ZG, zato navedeno dejstvo ni vplivalo na pravilnost in zakonitost konkretne odločitve toženke, ker je toženka sicer pri presoji zadeve (po presoji sodišča pravilno) uporabila določbe ZKZ, ki sicer smiselno veljajo tudi za prodajo gozdnih zemljišč po drugem odstavku 1. člena ZKZ.

34Sodišče ugotavlja, da toženka pravilno povzema načelno pravno mnenje z dne 6. 4. 2012¹¹, o katerem je VSRS zavzelo (nadaljnje) stališče, da je ponudba, dana na podlagi 20. člena ZKZ, zavezujoča v razmerju (le) do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti v smislu prvega odstavka 25. člena OZ. Le v razmerju do oseb, ki so podale izjave o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci, ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena OZ. Če nihče od predkupnih upravičencev ne sprejme ponudbe pravočasno, lahko prodajalec sklene pogodbo z enim izmed ostalih sprejemnikov ponudbe, sme pa sklenitev pogodbe tudi odkloniti. Zgolj v razmerju do oseb, ki niso predkupni upravičenci, gre torej za ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb in s tem za vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ) ter je odločitev o tem, ali bo nepremičnino prodal, v domeni lastnika.¹² To stališče povzema tudi sodba Upravnega sodišča RS v zadevi I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019.

35Ker je torej ponudbo sprejela tožnica, ki ni predkupna upravičenka po 23. členu ZKZ (niti po 47. členu ZG), tožnica zmotno meni, da je pravni posel sklenjen že z njenim pravočasnim sprejemom ponudbe (in potem z naknadno odobritvijo posla s strani upravne enote). Sodišče ugotavlja, da s tožničino izjavo o sprejemu ponudbe prodajna pogodba še ni bila sklenjena, saj je treba ponudbo prodajalca šteti kot vabilo k dajanju ponudb, tožničino izjavo o sprejemu ponudbe pa kot ponudbo.¹³ V konkretni zadevi ravno zato, ker tožnica ni predkupna upravičenka za prodajane nepremičnine, sme njihov lastnik sam odločati, ali bo sprejel ponudbo tožnice, torej, ali ji bo nepremičnine (ki jih je sicer oglaševal za prodajo na pristojni upravni enoti) prodal. Prodajalec pa je že v upravnem postopku (na prvi stopnji in v pritožbi) navedel, da nepremičnin ne želi prodati drugemu kot B. B. Zatrjeval je namreč, da nima namena svojih zemljišč prodati tretji neznani osebi in da popolnim tujcem ne bi nikoli prodal svojih zemljišč niti se ne bi odločil za prodajo. Sodišče navedenemu sledi in šteje, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil voljo prodajalca, da pravnega posla za zadevne nepremičnine ne želi skleniti s tožnico. Zato po presoji sodišča prodajalec v upravnem postopku ne bi rabil izrecno navesti, da za prodajo navedenih zemljišče ne želi skleniti pogodbe s tožnico, po logični razlagi zadostuje, da je v postopku izrecno navedel, da zadevnih zemljišč ne želi prodati nikomur drugemu kot le B. B.

36Hkrati pa tožnica tudi po presoji sodišča predstavlja osebo iz nedoločenega kroga naslovljencev ponudbe prodajalca, ki je videla ponudbo na oglasni deski organa. Prodajalec tožnice glede prodaje navedenih zemljišč ni neposredno naslovil, z njo ni bil predhodno dogovorjen glede nakupa zadevnih nepremičnin oz. se z njo predhodno o tem ni dogovarjal, kupnina s strani tožnice za zadevna zemljišča ni bila plačana, zadevna zemljišča ji niso bila prepuščena v posest, prodajalec se v postopku odobritve pravnega posla ne strinja s prodajo zemljišč njej (tj. "komerkoli drugemu razen B. B."). Le če bi bile izpolnjene vse te predpostavke, bi namreč sprejem ponudbe s strani tožnice, ki ni prednostna upravičenka, dejansko pomenil sprejem ponudbe in ne le dano ponudbo prodajalcu za sklenitev posla za zadevne nepremičnine. V odnosu do njih zatrjevana dejstva tožnice, da je "edina sprejemnica ponudbe" in da ima 2 zemljišči v isti k.o. kot prodajana zemljišča (pri čemer ne gre za zemljišča, zaradi katerih bi tožnica po 23. členu ZKZ štela za predkupno upravičenko, tega tožnica v upravnem postopku niti v upravnem sporu ne zatrdi), niso pravnorelevantna in nikakor ne pomenijo, da je tožnica za prodajalca "poznana" oseba (in se zato posledično, kot že razlogovano, ne šteje za sprejemnico ponudbe).

37Enako velja glede tožničinih ugovorov v zvezi z napačnimi pojasnili na spletni stranki toženke. Kot pravilno pojasnjuje toženka, tudi sodišče ugotavlja, da pojasnila na spletni strani toženke (četudi nepravilna) ne morejo biti podlaga za odločanje v upravni zadevi, temveč organ odloča na podlagi zakona, podzakonskih predpisov, predpisov lokalnih skupnostih in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (načelo zakonitosti - 6. člen ZUP). Tako je toženka pravilno tudi ravnala.

38Tožnica tudi neutemeljeno ugovarja kršitvi 7. in 8. člena ZUP - da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih (zlasti o zlorabah pravic strank, pri čemer se sklicuje na razmerje med prodajalcem in neuspelim kupcem, ter o napakah volje prodajalca). Sodišče ugotavlja, da ima odločba vse sestavine po 8. členu ZUP v zvezi z 214. členom ZUP in hkrati pritrjuje toženki, da je v zadostni meri podala razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer dejstva o razmerju med prodajalcem in neuspelim kupcem niso relevantna (vključujoč to, ali je pri tem šlo za zlorabo pravice), ker je toženka zavrgla odobritev pravnega posla za zadevne nepremičnine med njima, hkrati pa je toženka zadovoljivo pojasnila pravo voljo prodajalca, to je prodati navedena zemljišča le neuspelemu kupcu, B. B., ne pa tretjim osebam (kar logično vključuje tudi tožnico).

39Glede sklicevanja tožnice na sodbo SEU v zadevi C-452/01 (M. Ospelt vs. S. W. Familienstiftung) sodišče pripominja, da na evropski ravni ni sekundarne zakonodaje, ki bi obravnavala pridobivanje kmetijskih zemljišč. Države članice imajo pristojnost in diskrecijsko pravico za urejanje svojih trgov zemljišč. Pri tem pa morajo spoštovati osnovna načela Pogodbe o delovanju EU, zlasti temeljne svoboščine in prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva.¹⁴ Tožnica sicer takšnih ugovorov, razen da gre za zlorabo pravice prodajalca v odnosu do B. B., ni podala. Navedenega ugovora pa sodišče v konkretni zadevi ne more presojati, saj točki izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe, ki se nanašajo na B. B. (tj. 1. in 3. točka izreka navedene odločbe), v tem postopku nista izpodbijani.

40Tožnica pa sicer v zvezi z navedeno SEU zadevo meni, da ni mogoče slediti navedbi toženke, da naj prodajalec zemljišča ne bi želel prodati neznani osebi, ki ne živi v bližini, saj gre za upoštevaje vezanost prodajalca na ponudbo, za odločitev v predmetni zadevi pravno nerelevantno okoliščino. Kot že pojasnjeno v tej sodni odločbi, to stališče tožnice o vezanosti prodajalca na ponudbo v odnosu do nje kot "ne prednostne upravičenke" ne drži. V navedeni SEU zadevi pa je sodišče EU po presoji sodišča odločilo, da glede na to, da kmet po pravu EU in nacionalnem pravu ni reguliran poklic, ni mogoče sklepati, da so za učinkovitost kmetijskega sektorja obvezne poklicne kvalifikacije, če se lahko zagotovi, da bo zemljišče ustrezno obdelovano. Vendar pa sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ni sporno, da pravni posel za navedene nepremičnine tožnici ni bil odobren zato, ker ne bi imela statusa kmeta, pač pa zato, ker prodajalec njej kot osebi, ki ni predkupni upravičenec, ni želel prodati zadevnih nepremičnin. Navedeno pa ima po presoji sodišča po nacionalnem pravu prodajalec pravico odkloniti, pri čemer navedeno tudi ni v neskladju s pravom EU, kot že obrazloženo. Navedeno pa tudi ni v nasprotju s stališči, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-266/98-72 z dne 28. 2. 2002.

Sklepno

41Sodišče deloma iz drugih razlogov, kot jih je sicer ugotovil drugostopni upravni organ (v zvezi z ne/uporabo določbe 47. člena ZG, kot že predhodno pojasnjeno) pritrjuje toženki, da je pravilno upoštevala, da ima glede na dejstvo, da tožnica ni predkupna upravičenka za prodajo zadevnih zemljišč, potem prodajalec pravico sprejeti odločitev, ali bo sklenil posel prodaje zadevnih zemljišč s tožnico. Ker tega ni želel, je posledično drugostopni upravni organ pravilno tudi zavrnil odobritev pravnega posla med tožnico in prodajalcem za prodajo zadevnih zemljišč.

42Sodišče je zato posledično presodilo, da je bil izpodbijani drugostopenjski upravni akt po zakonu utemeljen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

K III. točki izreka

43Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi namreč vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Gre za zemljišča s parc. št. 1544/5, 1633/1, 1627/2, 1626/5, 1632/6, 1632/7 in 1635/3, vse k.o. 2266 - ..., ki so se po ponudbi prodajala za skupno ceno 3.200,00 EUR.
² https://e-uprava.gov.si/podrocja/kmetijstvo-gozdarstvo-prehrana/kmetijska-zemljiisca/nakup-kmetijskega- zemliisca.html, zlasti objavljeno vprašanje, ali sprejem ponudbe prodajalca zavezuje k sklenitvi prodajne pogodbe, ter odgovor, ki ne razlikuje med "vrstami" sprejemnikov ponudbe ter se sklicuje samo na pravilno sprejeto ponudbo: Če je bila ponudba o nameravani prodaji kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije sprejeta, ta prodajalca zavezuje, da s predkupnim upravičencem oziroma drugo osebo, ki je pravilno sprejela ponudbo, sklene prodajno pogodbo pod pogoji iz ponudbe. Če prodajalec noče skleniti pogodbe s prednostnim upravičencem oziroma drugo osebo, ki je sprejela ponudbo, ga ta lahko pri pristojnem sodišču toži na sklenitev pogodbe.
³ https://eur-lex.europa.eu/egal-content/en/TXT/?uri=CELEX:62001CJ0452.
⁴ Iz njega izhaja, da sistem predhodne odobritve v državah članicah ne sme podeljevati diskrecijskih pravic, ki lahko vodijo do samovoljne uporabe iz strani pristojnih organov in njihovih samovoljnih odločitev ter da je v postopkih pridobitve kmetijskih zemljišč treba strankam zagotoviti pravico do pravnega varstva.
⁵ Prim. sklep VSRS I Up 78/2016 z dne 12. 9. 2018.
⁶ Glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 109.
⁷ Prim. sklep VSRS I Up 78/2016 z dne 12. 9. 2018.
⁸ Tožnica celo pojasni v tožbi, da delno izpodbija odločbo v navedenih točkah izreka, tj. glede odločitve toženke, da se odpravi prvostopenjska odločba, nadalje, da se zavrne odobritev pravnega posla med prodajalcem in tožnico za navedene nepremičnine ter da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.
⁹ Glej prejšnjo opombo.
¹⁰ Tako VSRS v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014, 8. točka obrazložitve.
¹¹ Načelno pravno mnenje VSRS št. VS040825.
¹² Sodba VSRS II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013, 10. točka obrazložitve.
¹³ Tako sodba VSRS II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013, 11. točka obrazložitve.
¹⁴ Tako Komisija v Razlagalnem sporočilu o pridobivanju kmetijskih zemljišč in pravu EU, (2017/C 350/05), stran C 350/09, tč. 2.