16. člen ZUS-1

Položaj stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Tožeča stranka je v upravnem postopku vložila zahtevo za vstop v postopek kot stranska udeleženka in je tožena stranka njeno zahtevo zavrnila. Zoper sklep o zavrnitvi zahtevka za vstop v postopek je vložila tožbo v upravnem sporu, ki je bila s sodbo zavrnjena. O udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku je torej odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo. To pomeni, da v tem upravnem sporu ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Postopek sodnega varstva v upravnem sporu je usmerjen v varstvo oseb, ki so bile z upravnimi akti prizadete v njihovem pravno varovanem položaju (1. in 2. člen ZUS-1). To pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt oseba stranka oziroma stranski udeleženec upravnega postopka tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Zgolj vročitev odločbe sama po sebi še ne vzpostavlja položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Prav tako pa tega položaja ne vzpostavljata poziva upravnega organa pritožnici, da predloži podatke po 7. členu Pravilnika. Poziva pa poleg tega tudi ne pomenita niti povabila k udeležbi.

V prvem odstavku 10. člena ZBPP so upravičenci do brezplačne pravne pomoči navedeni taksativno oziroma izrčpno (ne primeroma), kar pomeni, da določb ZBPP ni mogoče širiti na subjekte, ki s prvim odstavkom 10. člena tega zakona niso zajeti oziroma tam niso našteti.

Ker tožnica ni imela na podlagi določil ZUS-1 zahtevanega položaja (stranke ali stranskega udeleženca) v dosedanjem postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči A.A., tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdano izpodbijano odločbo. Iz tožbe in njene naknadne dopolnitve je jasno razvidno, da jo je vložila tožnica v svojem svojstvu; (edino) tožnica se je tudi lastnoročno podpisala.

Pritožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela priznanega statusa stranke oziroma stranske udeleženke. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je tak predhodno priznan status v upravnem postopku pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe. V upravnem sporu se izpodbija tisti akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tak akt v izreku vsebuje meritorno odločitev, to je vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev njenega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Praviloma bo to prvostopenjski upravni akt, drugostopenjski pa le tedaj, če bo z njim odločitev upravnega organa prve stopnje na podlagi ugodene pritožbe spremenjena.

Dejstvo, da je bil predlagateljem obnove s sklepi v upravnem postopku priznan položaj stranskih udeležencev, še ni avtomatično razlog, da bi jim bil priznan tudi položaj strank v upravnem sporu. Za sodelovanje v upravnem sporu mora stranka izkazati pravni interes in sicer mora izkazati, da bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Svojo upravičenost do sodelovanja v sodnem postopku so utemeljevali le s splošnimi navedbami o posegu izpodbijane odločbe v njihove pravice, obveznosti in pravne koristi. Zgolj s takimi navedbami pa niso izkazali upravičenosti (pravnega interesa) za sodelovanje v sodnem postopku, ki se je končal z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek (zaradi ugotovljenih procesnih kršitev), v katerem bodo lahko sodelovali ter varovali svoje pravne koristi.

Prizadeta oseba v upravnem sporu (16. člen ZUS-1) ne more biti oseba, ki je vložila tožbo, saj se že po naravi stvari drugače kot tožnik zavzema za ohranitev izpodbijane odločbe. Glede na posebno ureditev upravičenih vlagateljev tožbe v ZUS-1 za njeno vložitev ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa v smislu, da bi morebiti spremenjena ali odpravljena davčna odločba lahko imela vpliv na kazenski postopek, ki teče zoper pritožnika, saj naj bi s tem odpadla podlaga, na kateri je grajena kazenska obtožba. Tožnik je namreč le oseba iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi tožnik vloge za odobritev pravnega posla ni vložil, niti ni zahteval sodelovanja v postopku, torej tožnik v upravnem postopku ni bil stranka, niti ni bil stranski udeleženec. Na podlagi navedenih ugotovljenih dejstev pa tožnik ne more biti aktivno legitimirana stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj v upravnem postopku, to je v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni imel priznanega statusa stranke oziroma stranskega udeleženca.

V postopku upravnega spora po 33. členu ZLS gre za sodno presojo o ustavnosti ali zakonitosti sprejetih splošnih aktov ali odločitev s strani organa lokalne skupnosti, to je občinskega sveta. Župan v teh postopkih nastopa le kot izvajalec pristojnosti iz funkcije župana, ki mu jih nalaga ZLS in skrbi za zakonitost sprejetih odločitev občinskega sveta. Bivši župan občine zato ni upravičen predlagatelj obnove postopka upravnega spora.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku imel položaj stranke, ker je dejansko tudi on podpisal prijavno vlogo prijavitelja, ki je v obravnavnem primeru glede na Javni razpis Univerza v Ljubljani. Zato meni, da je po njegovi vlogi začet upravni postopek, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 42. člena ZUP, vendar je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Po 2. točki Javnega razpisa je predmet tega razpisa izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem za leto 2014, po 3. točki pa so subjekti, ki se lahko prijavijo na Javni razpis, raziskovalne organizacije, ki so vpisane v evidenco raziskovalnih organizacij pri Javni genciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in imajo status obliko zavoda. V konkretnem primeru je to bila Univerza v Ljubljani, kar je razvidno tudi iz prijave oz. konkretne prijavne vloge. Tožnik je prijavno vlogo podpisal kot kandidat za mentorja. Slednje pa ne pomeni, da se je postopek Javnega razpisa začel na njegovo zahtevo v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP,

Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v upravnem postopku podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku.

Revizijo lahko vložijo le osebe, ki so sodelovale kot stranke v upravnem sporu na prvi stopnji, torej osebe iz 16. člena ZUS-1, ne pa tudi druge osebe, ki formalnega položaja stranke v postopku pred upravnim sodiščem niso pridobile. Če revizijo vloži oseba, ki te pravice nima, taka revizija ni dovoljena in jo Vrhovno sodišče zavrže kot nedovoljeno. Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V odločbi o uvedbi razlastitvenega postopka obveznost ali pravica strank ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista opredelila s tako stopnjo jasnosti kot jo, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zahtevata ustaljena upravnosodna praksa in 367. b člen ZPP, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala. Ker posledice, ki jih revidenta navajata (odvzem lastninske pravice na stavbnih zemljiščih, na katerih stoji stanovanjska hiša s poslopjem, kar bo imelo za posledico, da bosta ostala brez ustreznega bivališča; odsotnost po

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bile stranke v postopku pred volilno komisijo II. volilne enote vlagatelji ugovorov zaradi varstva volilne pravice (aktivna stranka) in župan Občine Ilirska Bistrica (pasivna stranka), ne pa tudi Občina Postojna ali podpisnik pritožbe. Ker pritožnica ni bila stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tudi ne more sodelovati v volilnem sporu kot tožeča stranka.

Položaj stranke se po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 vedno priznava prizadeti osebi takrat, kadar bi ji odprava ali sprememba izpodbijanega upravnega akta povzročila neposredno škodo v smislu izgube pravice, ki ji je bila dana z izpodbijanim aktom. Poleg tega pa se ta položaj prizna tudi v primerih, ko predlagatelj izkaže nastanek neposredne škode. Prav z uporabo pojma neposredna škoda je namreč zakonodajalec očitno želel zožiti krog zainteresiranih oseb v postopku upravnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da po obravnavani določbi status stranke uveljavlja prizadeta oseba, ki v upravnem sporu deluje na strani tožene stranke. Prav tožena stranka pa je v postopku sodnega varstva po ZUS-1 praviloma zastopnik javnega interesa, torej organ, ki pri svojem odločanju zasleduje (pretežno) javni interes. Iz navedenega logično sledi, da je treba pojem neposredne škode razlagati zožujoče in torej vanj vključiti le tisto škodo, ki izhaja neposredno iz odprave izpodbijanega akta.

Ker je tožnik vložil pritožbo sam in ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima. Zato njegova pritožba ni dovoljena. Ker druga pritožnica ni stranka v tem upravnem sporu, tudi nima pravice vložiti pritožbe zoper navedeni sklep, zato njena pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvi, da gospodarska družba, zavezana s prvostopenjsko odločbo, pri drugostopenjskem upravnem organu ni vložila pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, kar v postopku niti ni sporno. Zaradi navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik kot pravni naslednik omenjene družbe ne izpolnjuje procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora.

Vlagatelja zahteve za priznanje položaja prizadete stranke v tej zahtevi navajata dejanski in ekonomski interes, ne pa pravnega interesa, zato nista izkazala pogojev iz 2. oziroma 3. odstavka 19. člena ZUS-1.

Ker je bila tožnica s pravnomočno odločbo ministra že imenovana za notarko, in to na istem sedežu, ki je sedaj predmet upravnega spora, nima pravnega interesa za pritožbo.

Če je bilo v upravnem sporu presojano le, ali so bili strankini zahtevki pravilno zavrženi, se obnove postopka ne more utemeljevati z navajanjem razlogov za vsebinsko utemeljenost istih zahtevkov.

Pritožnik v upravnem sporu, na katerega se nanaša njegov predlog za obnovo postopka, ni imel položaja stranke. V pritožbi sam navaja, da na podlagi javnega poziva, ki je predmet tega postopka, katerega obnovo predlaga, ni mogel vložiti vloge, ker še ni imel registrirane dejavnosti. Prijavil pa se je na kasnejši javni razpis, ta razpisni postopek pa je bil zadržan z izdanim sklepom o začasni odredbi, zoper katerega se ni pritožil zato tudi obnove ne more uspešno uveljavljati.