VSL Sodba V Cpg 284/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti 2.410,11 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici plačati sedem postavk v skupni višini 242.400,25 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku (do 444.148,87 EUR) tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), ugotovilo, da ne obstojita toženkini terjatvi do tožnice v zneskih 215.468,40 EUR in 444.148,87 EUR (III. točka izreka), in odločilo, da tožnica nosi 22,71 %, toženka pa 77,29 % stroškov postopka (IV. točka izreka).

2Toženka se je pritožila zoper I., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica v odgovoru nasprotuje utemeljenosti pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

Kratek oris spora

4Tožnica v tem postopku od toženke zahteva plačilo delno neplačanih licenčnin za december 2019 in marec 2020, na podlagi Licenčne pogodbe za retransmisijo TV programov A. z dne 1. 6. 2018, s katero je bila toženki podeljena licenčna pravica za kabelsko in IPTV retransmisijo določenih, v pogodbi opredeljenih 15 TV programov, proti plačilu licenčnine, upoštevajoč dogovorjeno ceno na naročnika (2,10 EUR) in vsakokratno mesečno število naročnikov. Tožnica zahteva od toženke kot pravne naslednice družbe B., ki je bila k njej pripojena dne 1. 12. 2020, tudi plačilo neplačanih licenčnin po licenčni pogodbi tožnice z družbo B. z dne 1. 3. 2017 za retransmisijo 13 TV programov A. po ceni 1,90 EUR na naročnika. Ker je presoja pravic in obveznosti na temelju obeh pogodb in nadaljnje retransmisije enaka, pritožbeno sodišče v nadaljevanju poenostavljeno govori zgolj o toženki (pritožnici) in eni Licenčni pogodbi namesto dveh.

5Licenčna pogodba je bila z aneksi podaljšana do dne 31. 3. 2020, ko je prenehala veljati. Ker pa je toženka v maju in aprilu 2020 nadaljevala retransmisijo TV programov, tožnica za ta dva meseca zahteva povračilo škode v višini mesečnih licenčnin, zaradi kršitve avtorske in sorodne pravice izdajateljev (podredno pa na podlagi neupravičene pridobitve), ter plačilo civilne kazni v višini 30 % škode. Toženka ugovarja aktivni legitimaciji tožnice. Navaja, da sta se pravdni stranki ves čas do prenehanja retransmisije TV programov pogajali za podaljšanje oziroma sklenitev nove licenčne pogodbe, zato radiodifuzne retransmisije ni izvajala brez pravne podlage. Zatrjuje previsoko višino licenčnine in odškodnine, saj so bili zaradi epidemije COVID-19 odpovedani športni dogodki (v živo), zaradi česar je prišlo do izpada neposrednih prenosov in je padel delež gledanosti TV programov. Po oceni toženke je dolžna plačati kvečjemu 30 % licenčnine, civilna kazen pa je neutemeljena. V pobot uveljavlja terjatev na vračilo varščine v višini 215.468,40 EUR in plačilo odškodnine v znesku 444.148,87 EUR.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo neplačanega dela licenčnin za december 2019 in marec 2020, upoštevajoč predpravdno pobotanje z varščino. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za retransmisijo TV programov aprila 2020 in sorazmerni del maja 2020¹, v višini mesečnih zneskov licenčnin kot zneskov običajne licenčnine, upoštevajoč preostali znesek varščine na podlagi predpravdnega pobotanja. Toženki je naložilo plačilo civilne kazni v višini 30 % škode. Glede v pobot uveljavljenih terjatev toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke v znesku 215.468,40 EUR na vračilo varščine, ker je ta terjatev prenehala že s predpravdnim pobotom, kot tudi ne terjatev v znesku 444.148,87 EUR na povračilo škode, saj je tožnica izpolnila vse, kar se je toženki zavezala z Licenčno pogodbo, toženki pa škoda ni nastala.

7V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do posameznih sklopov toženkine (obširne) pritožbe.

Glede predložitve sodnih prevodov listin, prekluzije in zavrnitve predlaganih dokazov

8Prav ima pritožnica, da se določba drugega odstavka 104. člena ZPP nanaša samo na vloge. Na listine, ki jih je stranka predlagala kot dokaz, se nanaša drugi odstavek 226. člena ZPP. Vendar mora tudi v tem primeru, če listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, ni priložen tudi overjen prevod, sodišče zahtevati od vložnika, da v določenem roku predloži še overjen prevod listine.² Navedeno izhaja iz splošne določbe 285. člena ZPP. Materialno procesno vodstvo je torej tista pravna podlaga, v okviru katere sodišče pozove stranko na predložitev listine v overjenem prevodu.³ Materialno procesno vodstvo se lahko izvaja pred obravnavo ali med njo (285. člen ZPP), zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tem delu ni podana.

9Ker je tožnica prevode predložila po prvem naroku na poziv sodišča, s tem ni prekludirana. Ne gre za nove dokaze, ampak za predložitev prevodov sicer pravočasno predloženih dokazov, po pozivu sodišča, kar je skladno z 285. členom ZPP.

10Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom strank, zavrnitev dokaznih predlogov toženke, kar ta v pritožbi graja, pa je obrazložilo s tem, da njihova izvedba ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Pritožba pavšalno oporeka zavrnitvi dokaznih predlogov toženke za zaslišanje prič C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. ter njenega zakonitega zastopnika. Tako kot so bili navedeni dokazni predlogi toženke večinoma nesubstancirani že v postopku pred sodiščem prve stopnje (razen glede posameznih dejstev, o katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju), je pavšalna in nekonkretizirana tudi pritožbena graja neizvedbe teh dokazov. Toženka v pritožbi ni določno povedala, zakaj meni, da bi bilo zaslišanje teh prič oziroma njenega zakonitega zastopnika potrebno oziroma kaj bi posamezna priča ali stranka vedela povedati relevantnega za zadevo⁴, upoštevajoč listine v spisu kot izvedene dokaze. Procesna kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovljeno.

Glede aktivne legitimacije tožnice

11Toženka je v postopku zatrjevala, da tožnica ni bila imetnica nobenih (niti materialnih avtorskih, niti sorodnih) pravic radiodifuzne retransmisije v zvezi z obravnavanimi TV programi, do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo v posebnem poglavju obrazložitve (od 18. točke dalje). V 17. točki obrazložitve je sodišče navedlo zgolj dejstva, ki izhajajo iz vsebine med pravdnima strankama sklenjene Licenčne pogodbe. Pritožbena graja glede nespornih dejstev je neutemeljena.

12Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so s tožnico povezane družbe A. S.à r.l, I. d. o. o., J. S.à r.l, K. d. o. o., in L. d. o. o., izdajateljice TV programov. Izdajateljice so tožnico pooblastile, da jih zastopa na slovenskem trgu, tako da v svojem imenu in za njihov račun sklepa licenčne pogodbe ter skrbi za njihovo izvrševanje. Toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zavrnitev njenega dokaznega predloga, da naj tožnica predloži pooblastilo izdajateljice A., S.à r.l, že pred sklenitvijo Licenčne pogodbe. Vse izdajateljice TV programov so namreč izrecno potrdile pooblastilo tožnici v uvodnih določbah pogodb o prenosu terjatev. S tem so izdajateljice tudi odobrile tožničino zastopanje (prim. prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

13Na tej podlagi je tožnica Licenčno pogodbo sklenila v "svojem imenu in na tuj račun", kar se v praksi in teoriji slovenskega obligacijskega prava označuje tudi pod pojmom posredno zastopanje.⁵ V takem pravnem položaju pa sta v obligacijski zavezi neposredno zastopnik (v konkretnem primeru tožnica) in tretja oseba (v konkretnem primeru toženka). Pritožbene navedbe toženke o lažnih jamstvih toženke v Licenčni pogodbi prezrejo navedeno ključno okoliščino, da je tožnica pogodbo sklepala kot posredni zastopnik izdajateljic TV programov, na podlagi njihovega pooblastila za sklepanje licenčnih pogodb v svojem imenu in za njihov račun. Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o obveznem kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic. Tožnica na podlagi pooblastila izdajateljic TV programov uveljavlja pravice (sicer v svojem imenu, a) za njihov račun, zato v tem primeru ne gre za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, ki ga lahko izvajajo samo ustrezne kolektivne organizacije. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno utemeljilo, da gre za dopustno izjemo od kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic po četrtem odstavku 9. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic, ni obvezno kolektivno upravljanje. Z angažiranjem odvetniške družbe v tem pravdnem postopku tožnica ni prenesla pravic za sklepanje in izvrševanje licenčnih pogodb (v svojem imenu in na račun izdajateljic TV programov) na odvetniško družbo. Odvetniška družba, ki jo je za zastopanje v tem postopku pooblastila tožnica, je pooblaščena zgolj za opravljanje pravdnih dejanj v tem postopku (86. člen ZPP), v obsegu, opredeljenem v 95. členu ZPP.

14Ker pa se tožba nanaša (tudi) na toženkino retransmitiranje iz obdobja po prenehanju veljavnosti Licenčne pogodbe, njena aktivna legitimacija v tem delu temelji na pogodbah tožnice z izdajateljicami TV programov o prenosu terjatev. Izdajateljice so svoja upravičenja do odškodnine nasproti toženki odstopile (cedirale) tožnici. Razlogi sodišča prve stopnje o tožničini aktivni stvarni legitimaciji iz 24.-32. točke obrazložitve izpodbijane sodbe so v celoti pravilni.

15V zvezi s cesijsko pogodbo, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni ovire za prenos že nastale denarne terjatve iz naslova kršitev materialne avtorske pravice, brez prenosa same materialne pravice. Skladno s prvim odstavkom 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Narava denarne terjatve ne nasprotuje prenosu, niti ni povezana z osebnostjo upnika. Prenos že nastale denarne terjatve zaradi (preteklih) kršitev materialne avtorske pravice pa tudi ni z zakonom prepovedan. Določba 78. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) tega ne prepoveduje. Ureja prenos materialne avtorske pravice naprej na tretje osebe, za kar pa v tem primeru ne gre. Prenesena je bila zgolj denarna terjatev, ki je že nastala s preteklo kršitvijo materialne avtorske pravice, sama materialna avtorska pravica pa se ni prenašala.

16Nobenega dvoma ni, da so bile predmet prenosa terjatve izdajateljic TV programov iz naslova toženkine retransmisije njihovih TV programov v aprilu in maju 2020. To je izrecno navedeno osmi alineji uvodne določbe pogodbe o prenosu terjatev z izdajateljico A. S. á r. l. (priloga A 20) in enako v uvodnih določbah cesijskih pogodb toženke in ostalih izdajateljic. Zato so neutemeljene pritožbene trditve o ničnosti cesij zaradi nedoločenosti terjatev. Bistveno je, da je terjatve mogoče identificirati, kar v konkretnem primeru omogoča navedba temelja, časa nastanka in višina posamezne terjatve, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Uvodna določba cesijske pogodbe A. S. á r. l. v prvi alineji zgolj našteva vse TV programe, katerih izdajateljica je A. S. á r. l. (skupno 19). To pa ne pomeni, da je predmet prenosa terjatev zaradi toženkine retransmisije vseh možnih 19 TV programov te izdajateljice. Nikjer iz cesijske pogodbe to ne izhaja. Terjatev, ki je predmet prenosa, je v uvodni določbi cesijske pogodbe opredeljena po temelju (kršitev pravic izdajateljice s toženkino retransmisijo TV programov), času (aprila in maja 2020) in višini. Enako velja za cesijske pogodbe toženke z ostalimi izdajateljicami (A71 - A74), ki so skupaj izdajateljice še 5 TV programov. Za identifikacijo terjatve, ki je predmet prenosa, navedba števila TV programov posamezne izdajateljice, ki jih je retransmitirala toženka, ni potrebna in tudi ni bila navedena. Bistvo je, da je, da je bila predmet prenosa retransmisija v okviru TV programov izdajateljice (četudi ne vseh njenih TV programov). S cesijsko pogodbo pa se ni spreminjal obseg TV programov, ki je bil določen v Licenčni pogodbi oziroma predmet retransmisije toženke po izteku Licenčne pogodbe.

Glede imetništva materialnih avtorskih in sorodnih pravic s strani izdajateljic TV programov

17Izpodbijana sodba pravilno temelji na dejstvu, da imajo izdajateljice TV programov izključno pravico do radiodifuzne retransmisije svojih oddaj (sorodna pravica RTV organizacij, 1. točka 137. člena ZASP) ali pa so te pravice pridobile od njihovih izvornih imetnikov (pravica radiodifuzne retransmisije (31. člen ZASP) kot materialna avtorska pravica). Ker po Licenčni pogodbi na višino pogodbeno določene licenčnine niso vplivale okoliščine, katere oddaje so se predvajale v okviru TV programov, kdaj in koliko časa, niti ni bilo ločitve med lastnimi oddajami (kršitev sorodnih pravic iz 137. člena ZASP) in pridobljenimi pravicami radiodifuzne retransmisije (kršitev avtorske pravice iz 31. člena ZASP), te okoliščine tudi niso relevantne za določitev višine odškodnine. Do tega se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz istega razloga ni relevantno pritožbeno sklicevanje, da je družba B. retransmitirala zgolj 9 (in ne 13) TV programov. Dejansko število TV programov, ki jih je v okviru paketa 13 programov retransmitirala družba B. po Licenčni pogodbi namreč v konkretnem primeru ni vplivalo na višino pogodbeno določene licenčnine. Toženka namreč v pritožbi ni prerekala ugotovitve sodišča prve stopnje, da so paketi TV programov ugodnejši kot cene posameznih TV programov. Ravno tako ni prerekala ugotovitve sodišča prve stopnje, da upoštevaje dejstvo, da je družba B. razširjala TV programe ...1 do ...6, pride v poštev več paketov iz cenika, pri čemer je najnižja cena ravno za paket, za katerega je imela družba B. sklenjeno licenčno pogodbo in znaša 1,90 EUR/naročnika (točka 76. obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako je torej sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je družba B. dejansko retransmitirala samo 9 TV programov, vendar to na višino licenčnine v konkretnem primeru ni vplivalo. Zaslišanje prič D. D. in G. G. ter zakonitega zastopnika toženke s tem v zvezi ni bilo potrebno.

18Po sklenjeni Licenčni pogodbi, ki se je ves čas njene veljavnosti nemoteno⁶ izvrševala, ni bilo pomembno razmerje med izdajateljicami TV programov in avtorji vsebin. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da tožnica ni dokazala prenosa materialnih avtorskih pravic na izdajatelje TV programov. To je stvar razmerja med tožnico oziroma izdajatelji TV programov in avtorji vsebin. Zato tudi ni pomembno sklicevanje toženke v pritožbi, da je tožnica navedbe o delovnem razmerju avtorjev vsebin podala po prvem naroku za glavno obravnavo in na neizkazano ureditev prenosa avtorskih pravic po tujem (srbskem in hrvaškem) pravu. Tožnica je po točki 6.4. Licenčne pogodbe jamčila toženki, da je dejansko imetnik pravic, za katere je podelila toženki licenčno pravico po tej pogodbi. To pa so bile tiste pravice, ki jih tožnica dejansko ima za TV programe, in sicer: - televizijske in sorodne pravice, ki jih dejansko ima kot izdajatelj TV programov in/ali kot producent, in - izvedene pravice od avtorjev in/ali imetnikov sorodnih pravic, v obsegu, v katerem jih je imetnik pravic dejansko pridobil (točka 6.3. Licenčne pogodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju toženka nemoteno retransmitirala TV programe, ki so bili predmet Licenčne pogodbe, česar pritožba ne izpodbija. Predmet Licenčne pogodbe pa so bili po točki 6.3. Licenčne pogodbe samo tisti TV programi, za katere je tožnica dejansko imela pravice (kot izdajatelj TV programov in/ali kot producent) oziroma jih je dejansko pridobila (od avtorjev in/ali imetnikov sorodnih pravic).

19Glede na navedeno, v razmerju med pravdnima strankama tudi ni pomembno, ali so avtorji podali soglasja za nadaljnji prenos materialnih avtorskih pravic po verigi prenosov navzgor do izdajatelja TV programa (tj. avtor - produkcijska hiša - izdajatelj). Toženko to ni zanimalo, ko je sklenila Licenčno pogodbo s tožnico, in tudi ne ves čas trajanja Licenčne pogodbe oziroma ves čas, ko je (nemoteno) retransmitirala TV programe, ki so bili predmet pogodbe. V kolikor tožnica ne bi imela soglasja za nadaljnji prenos materialnih avtorskih vsebin, bi bila sama odgovorna v razmerju do avtorjev vsebin.⁷ To pa ne vpliva na obveznost toženke, ki je v vtoževanem obdobju retransmitirala TV programe tožnice, da tožnici plača dogovorjeno licenčnino (za čas trajanja pogodbe) oziroma odškodnino (za čas po prenehanju veljavnosti pogodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnici ni bilo treba podati dodatnih navedb in dokazov glede prenosa materialnih avtorskih pravic (19.-22. točka obrazložitve izpodbijanega sodbe). To velja tudi glede soglasij avtorjev za nadaljnji prenos materialnih avtorskih pravic. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen; še manj pa očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se ne nanaša na pravico do izjave oziroma dolžnost sodišča, da se opredeli do (relevantnih) navedb pravdnih strank.

Glede predmeta pogodbe, izpolnitve, (ne)možnosti izpolnitve in uporabe določb OZ o licenčni pogodbi

20Predmet Licenčne pogodbe je bil opredeljen v pogodbi, in sicer je tožnica omogočila toženki retransmisijo v pogodbi opredeljenih 15 TV programov (...), družbi B. pa paket 13 TV programov (...). To svojo obveznost je tožnica izpolnila. Nikjer iz pogodbe ne izhaja, da bi se tožnica zavezala k dostavi točno določenih vsebin TV programov ob točno določenih terminih, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (40. točka obrazložitve). Kavza licenčne pogodbe je izkoriščanje predmeta licence s strani pridobitelja licence. Okoliščina, da tožnica v športnih TV programih zagotavlja prenose najatraktivnejših športnih dogodkov v živo, tj. športne vsebine najvišjega ranga, kot je Liga prvakov in druga tekmovanja, je lahko le nagib, ki je toženko vodil k sklenitvi Licenčne pogodbe s tožnico. Iz Licenčne pogodbe ni razviden. Ta se nanaša na točno določene TV programe, ne pa na njihove programske vsebine. Nagib za sklenitev pogodbe, ki predstavlja subjektivno podlago za odločitev pogodbenika, da sklene določen pravni posel (Strohsack, Obligacijska razmerja I. stran 105), ne vpliva na veljavnost odplačnih pogodb (prvi odstavek 40. člena OZ). Zaslišanje prič toženke (D. D., C. C. in drugi) v zvezi z nagibi toženke, ki so jo vodili k sklenitvi pogodbe s tožnico, ni bilo potrebno.

21Glede na navedeni predmet obveznosti je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za nemožnost izpolnitve v smislu 116. člena OZ. Samo, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke. V konkretnem primeru pa izpolnitev obveznosti tožnice ni postala nemogoča. Tožnica je tudi v času, ko zaradi epidemije COVID-19 ni bilo športnih prireditev, zagotavljala toženki retransmisijo v Licenčni pogodbi opredeljenih TV programov. Programske vsebine posameznih TV programov v Licenčni pogodbi niso bile določene in niso bile predmet obveznosti tožnice po tej pogodbi v razmerju do toženke. Zato pravila o naknadni nemožnosti izpolnitve po 116. členu OZ v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Možna bi bila le razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ), česar tožnica (razumljivo, glede na veljavnost pogodbe le do 31. 3. 2020) ni uveljavljala.

22Toženka v pritožbi neutemeljeno graja uporabo določb OZ o licenčni pogodbi. Izpodbijana sodba namreč sploh ne temelji na določbah OZ o licenčni pogodbi. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo določbo 720. člena OZ, ki ureja spremembo dogovorjenega plačila. Vendar te določbe ni uporabilo, ker za njeno uporabo toženka ni podala trditvene podlage. Ker toženka ni zahtevala spremembe pogodbe (na podlagi 720. člena OZ oziroma na podlagi splošne določbe 112. člena OZ), njena veljavnost pa je bila v vsakem primeru samo do 31. 3. 2020, toženka neutemeljeno očita sodišču, da ni izvedlo materialno procesnega vodstva. Podobno je sodišče prve stopnje zgolj navedlo določbo 711. člena OZ o odgovornosti dajalca licence za pravne napake, ki pa je ni uporabilo, saj toženka ni zatrjevala da bi tretji uveljavljali kakršnekoli zahteve v zvezi z retransmisijo TV programov, ki so bili predmet Licenčne pogodbe.

23Sicer pa po oceni pritožbenega sodišča v primeru licenčnih pogodb za retransmisijo TV programov uporaba določb OZ o licenčni pogodbi ni izključena.⁸ Določbe OZ o licenčni pogodbi se uporabljajo subsidiarno, torej samo toliko, kolikor udeleženci niso sami v pogodbi obligacijskega razmerja uredili drugače in kolikor drugače ne določa zakonodaja, ki specialno ureja določeno področje (npr. ZASP). Navedeno izhaja iz temeljnih načel obligacijskega prava o dispozitivni naravi zakonskih določb (2. člen OZ) in prostem urejanju obligacijskih razmerij (3. člen OZ).

24Tako so določbe OZ o licenčni pogodbe uporabljive tudi za razlago predmeta pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da sprejemanje signala TV programov ni bistvo Licenčne pogodbe. Že iz opredelitve pojma licenčne pogodbe po 704. členu OZ izhaja, da je bistvo licenčne pogodbe, da se pridobitelju licence v celoti ali delno odstopi pravica izkoriščanja predmeta licence. Vendar toženka spregleda, da z licenčno pogodbo dajalec licence ne odstopa svoje pravice, temveč le uporabo.⁹ Uporabo je tožnica toženki zagotovila, s čimer je izpolnila svoje obveznosti po Licenčni pogodbi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zmotna je pritožbena navedba, da je bila licenčnina v Licenčni pogodbi določena v zameno za pridobitev materialnih avtorskih in sorodnih pravic na oddajah, vsebinah oziroma TV programih, ki so bili predmet pogodbe. Z licenčno pogodbo se namreč ne prenaša materialna avtorska ali sorodna pravica. Tudi v pravni teoriji se posebej poudarja, da dajalec licence ne odstopa svoje pravice, temveč le uporabo.¹⁰

Glede temelja zahtevka za plačilo odškodnine

25Ni sporno, da je tožnica s pritožnico sklenila Licenčno pogodbo, ki je bila podaljšana le do 31. 3. 2020. Dogovor za nadaljnje podaljšanje ni uspel, vendar je pritožnica zadevne programe kljub temu retransmitirala (B. do dne 6. 5. 2020, toženka pa do dne 10. 5. 2020). Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih napak pri izvedbi postopka, ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava, ko je za sporno obdobje 1. 4.-10. 5. 2020 zaključilo, da je bila retransmisija TV-programov protipravna, ker pritožnica zanjo ni pridobila tožničinega soglasja. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v tem delu jasna, natančna in prepričljiva. Pritožnica neupravičeno pripisuje (pre)velik pomen dejstvu, da je tožnica tudi za to obdobje izdajala račune. Izdaja računov je enostranska ter le računovodska in davčna kategorija¹¹, zato to dejstvo samo po sebi pogodbenega razmerja ne potrjuje. Tudi dejstvo, da je tožnica s predpravdnim pobotom pobotala del terjatve za plačilo odškodnine (za nezakonito retransmisijo aprila in maja 2020), v ničemer ne potrjuje obstoja pogodbenega razmerja v tem času. Pobot po določbah OZ ni omejen samo na pogodbene terjatve. Pobot tudi ni izključen po 316. členu OZ, saj je pobotno izjavo podala tožnica kot upnica odškodninske terjatve¹², pobot varščine s škodo pa je izrecno predviden tudi v točki 9.2.1. Licenčne pogodbe. Pravilno je zato sodišče prve stopnje upoštevalo dejstva, natančno pojasnjena v točkah 48. - 58. obrazložitve izpodbijane sodbe.

26Dopisa tožnice z dne 10. 4. 2020, ki ga v pritožbi posebej izpostavlja toženka, nikakor ni mogoče šteti kot potrditev veljavnega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, saj je s tem dopisom tožnica zavrnila zahtevo toženke za 70 % popust na obstoječe cene licenc (B 56). Glede na v izpodbijani sodbi (točka 53. obrazložitve) pojasnjeno korespondenco med pravdnima strankama, jima je bilo na dan 10. 4. 2020 povsem jasno, da predhodna pogodba med njima ni več veljavna. To potrjujeta že predhodna dopisa same toženke z dne 5. 2. 2020 in z dne 25. 3. 2020. Zato se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tožničin zapis "veljavne pogodbe" v dopisih z dne 10. 4. 2020 in 23. 4. 2020. Opozorilo tožnice v dopisu z dne 23. 4. 2020, da "bo, če toženka z retransmisijo TV kanalov v roku treh delovnih dni (po izteku roka 1 dne od prejema tega dopisa za potrditev uporabe obstoječe licenčne pogodbe, kot je ponujena) ne bo prenehala, uporabila vse razpoložljive pravne ukrepe, da takšno nezakonito dejavnost toženke prepreči in bo zahtevala povračilo povzročene škode in stroškov", po presoji pritožbenega sodišča ni zadostna opora za stališče, da je pritožnica vse do izteka tega roka imela dovoljenje (soglasje) tožnice za retransmisijo. Zapis iz navedenega dopisa tožnice, pa tudi iz njenih predhodnih dopisov z 31. 3. 2024 in 15. 4. 2020, da "če do 15. 4. 2020 ne prejme podpisanih aneksov, bo to razumela kot da njenih TV programov toženka ne želi več predvajati in da opušča "nadaljnjo" retransmisijo", objektivno lahko pomeni dvoje: da če se pogoj ne izpolni, pritožnica že od 1. 4. ni imela tožničinega dovoljenja; in da če se pogoj ne izpolni, dovoljenje preneha z iztekom 15. 4. oziroma 24. 4. 2020. Po presoji pritožbenega sodišča je, enako kot v še ne objavljeni sodbi VSL V Cpg 100/2024 z dne 20. 6. 2024, pravilna prva razlaga. Samo ta je skladna s pravilom o retroaktivnem učinku izpolnitve odložnega pogoja po drugem odstavku 59. člena OZ. Določbe OZ za pogodbe se smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle (14. člen), med katere spada ponudba (22. in naslednji členi OZ). Skladno z določbo drugega odstavka učinkuje v primeru, če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, pogodba od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank, ne izhaja kaj drugega. Drugače v konkretnem primeru ne izhaja ne iz zakona, ne iz narave posla in ni bilo drugače dogovorjeno. V času visečnosti pogoja bi bila torej retransmisija za nazaj dovoljena samo, če bi se pogoj pozneje izpolnil. V nasprotnem soglasja zanjo ni. Takšno razlago potrjuje tudi načelo enake vrednosti dajatev (prvi odstavek 8. člena OZ), saj ni jasno, ali naj bi pri drugi od navedenih variant pritožnica programe prvih 15 oziroma 24 dni aprila smela retransmitirati brezplačno (pri drugi varianti je glede tega pravna praznina). Kot je poudarilo višje sodišče v navedeni sodbi VSL V Cpg 100/2024, "je treba imeti pred očmi dejstvo, da je tožnica pritožnici dala ponudbo, katere bistvo je usmerjenost k sklenitvi pogodbe, zato besede "nadaljnja retransmisija" po 15. 4. in prenehanje retransmisije "najpozneje" s tem datumom niso več kot le posredna (in iz drugih tu navedenih razlogov tudi sicer šibka) opora za sklepanje o implicitnem soglasju od 1. do 15. 4. (izrecno to že ni bilo). Z drugimi besedami, tožničino izjavljanje v navedenih dopisih je mogoče brez ostanka razumeti, kot da vsebuje (oziroma se nanaša na) ponudbo, ne da bi bila njena nepogrešljiva sestavina tudi kakršnokoli dovoljenje za (neodplačno?) retransmitiranje med visečnostjo pogoja. In nenazadnje, ta ponudba je bila dana za izključne pravice. Brez dovoljenja imetnika je njihovo izkoriščanje kršitev. V dvomu zato ni mogoče šteti, da obstaja dovoljenje, temveč ravno nasprotno." Enako velja tudi za ta primer. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopenjskim, da toženka po 31. 3. 2020 ni imela soglasja za retransmisijo TV programov, zato je nastopilo protipravno stanje. Navedeno povsem jasno izhaja iz predložene pisne korespondence med strankama. Ker toženka ni zatrjevala, da bi se poleg tega kdo (?) dogovarjal kaj drugače (?), zaslišanje prič toženke D. D., C. C. in E. E. ter njenega zakonitega zastopnika v tem delu ni bilo potrebno.

27Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja (in posledično zmotne uporabe materialnega prava) pri presoji, da je šlo za namerno kršitev. Ne gre namreč za namen povzročati škodo tožnici (kar toženka zanika), ampak je relevanten namen izvrševati protipravno retransmisijo TV programov. Glede na s strani sodišča prve stopnje povzeto (pisno) korespondenco med pravdnima strankama, toženka ni mogla dvomiti o tožničinem nasprotovanju njeni retransmisiji. V dopisih tožnice izražena pripravljenost za izdajo soglasja je bila namreč jasno pogojena s tem, da toženka sprejme tožničino ponudbo. Toženka pa ponudbe tožnice ni sprejela, kar pomeni, da je vedela, da gre za poseg v pravico. Ker je toženka kljub temu, da je vedela za tožničino nasprotovanje njeni retransmisiji (brez toženkinega sprejema tožničine ponudbe), slednjo še naprej vršila, je namen kršitve pravice po ZASP v smislu predpostavke za izrek civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena tega zakona podan. Toženka je vedela za poseg v pravico, pa ga je kljub temu hotela.¹³

Glede višine škode

28Sodišče prve stopnje je višino škode presojalo po t. i. licenčni analogiji, ki jo ureja ZASP v drugem odstavku 168. člena. Ta določa, da je kršilec dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Določba v delu, v katerem dovoljuje odstopanje od splošnih pravil o povrnitvi škode, ponuja dve merili, dogovorjeno ali običajno plačilo. Pri prvem ne gre za dogovorjeno plačilo po veljavni pogodbi med strankama, saj v tem primeru imetniki pravic zahtevajo plačilo honorarja ali nadomestila, ne pa odškodnine. Gre torej za merilo za določitev višine odškodnine. V odločbi Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 57/2023 z dne 28. 11. 2023 je bilo že pojasnjeno, da v primeru, ko sta glede podobnega izkoriščanja pravice imetnik in kršilec že sklepala pogodbe, navadno v obdobju pred kršitvijo, je plačilo, ki sta ga takrat dogovorila, praviloma (tj. v razmerju do drugega kriterija iz drugega odstavka 168. člena ZASP, običajnega plačila) najboljše merilo velikosti škode za obdobje, ko pogodba več ne velja. Enako je bilo presojeno v sodbi VSL V Cpg 100/2024: "Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto "odčitati" iz te ponudbe. Nesprejem ponudbe ob hkratnem koriščenju avtorskih del in programa pomeni uporabo dobrine, za katero uporabnik ve, koliko stane, ne da bi imel utemeljenega pričakovanja, da bo ceno lahko znižal. To je velikokrat dejansko, v vsakem primeru pa je vrednotno bližje ekvivalenci nasprotnih dajatev, ki je temelj licenčne analogije, kot pa ekvivalenca, odkrita po poti običajne licenčnine. Ena od implikacij tega stališča je, da bi bila prej dogovorjena licenčnina merilo velikosti škode, celo če bi kriterij običajnega plačila v obdobju obstoja kršitve kazal na manjšo škodo (v tem primeru sicer ni bilo tako, gl. v nadaljevanju), ker bi se na primer razmere na trgu v tem obdobju spremenile."

29Po kriteriju (predhodno) dogovorjenega nadomestila, ki je v tem konkretnem primeru najustreznejše merilo licenčne analogije, je tožnica dolžna toženki povrniti škodo v višini, kot je bila med njima dogovorjena pred iztekom veljavnosti Licenčne pogodbe in za kakršno ceno je tožnica tudi dala ponudbo toženki za nadaljnje obdobje (pa je toženka ni sprejela). Ne glede na navedeno, pa je pravilna tudi ocena sodišča prve stopnje o običajni licenčnini, saj je preko nje prišlo do enakega rezultata. Pri tem se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča upravičeno oprlo na ugotovitev, da je 15 operaterjev, katerih skupni tržni delež je znašal 40 %, aprila in maja 2020 kljub izbruhu epidemije COVID-19 pod nespremenjenimi pogoji plačevalo enako licenčnino kot februarja in marca 2020. Pritožbene navedbe, da se je lahko spremenil obseg pravic, so le ugibanje in pavšalne, kot jih je pravilno predelilo že sodišče prve prve stopnje. Enako velja za pritožbeno vztrajanje, da so določeni manjši operaterji (4 izmed navedenih 15-ih) morda plačevali nespremenjeno licenčnino tudi v obdobju COVID-19, ker so bili v pogovorih o združitvi z družbo P., ki je povezana s tožnico. Zato toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni vpogledalo v podatke AJPES za te družbe. Ker pritožnica ne na prvi ne na pritožbeni stopnji ni izpodbila dejanskega zaključka, da je preko 40 % slovenskih operaterjev s tožnico aprila in maja 2020 nadaljevalo poslovanje pod enakimi pogoji, pravnega zaključka o še naprej enaki običajni licenčnini ne more izpodbiti z navedbami, da je bil tožničin program veliko manj vreden, ker je epidemija COVID-19 povzročila (začasno) prenehanje izvajanja športnih prireditev in njihovih prenosov v živo. Dejansko plačilo velikega dela primerljivih tržnih udeležencev že predstavlja običajno licenčnino. Enaka je bila tudi za predhodno obdobje dogovorjena licenčnina med pravdnima strankama in ponudba tožnice za nadaljnjo retransmisijo, ki jo toženka ni sprejela. Sodišče prve stopnje je tako skladno z drugim odstavkom 168. člena ZASP določilo odškodnino, ki ustreza tako dogovorjenemu kot običajnemu honorarju.

30Pritožnica nadalje oporeka zaključku izpodbijane sodbe, da naj sama ne bi prerekala, da sta družbi M. in N. ravnali nezakonito in da v aprilu in maju 2020 nista imeli več sklenjene pogodbe s tožnico. Pri tem se sklicuje na svoje navedbe v tretji pripravljalni vlogi, kjer zatrjuje, da tožnica ni izkazala, da bi operaterja M. in N. ravnala protipravno. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi V Cpg 100/2024 že pravnomočno ugotovilo, da operater N. v omenjenem obdobju ni imel sklenjene pogodbe in je ravnal protipravno. Ne glede na navedeno pa je bistveno, da se je vsem trem operaterjem z dnem 31. 3. 2020 iztekla licenčna pogodba s tožnico, česar pa toženka ni prerekala. Če sta in kolikor sta preostala dva operaterja (M. in N.) v obdobju marec, april in maj 2020 morebiti enostransko plačevala tožnici nižjo licenčnino, pa to ne more biti podlaga za določitev običajne licenčnine. V tem primeru bi namreč operaterji s svojim enostranskim ravnanjem (npr. plačevanjem bistveno nižje licenčnine od pogodbene) sami določali višino običajne licenčnine, kar ni sprejemljivo. Enostransko plačevanje nižje licenčnine s strani operaterja, ki ni bilo usklajeno z dajalcem licence, tako ne more biti podlaga za določitev običajne licenčnine. Glede na to niti ni bistveno, ali je bilo toženki znano, kako sta ravnala druga dva (velika) operaterja in ali je šlo za njihovo usklajeno ravnanje s tem, da so 1) vsi trije za TV-programe 2) istočasno zahtevali 3) velik popust v enaki višini, da so tudi 4) po izteku licenčnih pogodb brez podlage retransmitirali te programe in pozneje 5) "presedlali" na konkurenčne programe O. Zato tudi ni bilo potrebno pridobivanje listin z informacijami o tem, kolikšen znesek licenčnine/nadomestila sta v spornem obdobju od marca do maja 2020 tožnici plačevala operaterja N. in M., neizvedbo katerih toženka neutemeljeno graja v pritožbi.

31Ker je bilo plačevanje (nižje) licenčnine treh velikih operaterjev neskladno z njihovo pogodbo (za čas njene veljavnosti) oziroma brez nje (po 1. 4. 2020), teh enostransko določenih plačil že iz tega razloga ni mogoče šteti ko običajne licenčnine. Glede na to niso relevantni razlogi, zakaj je družba P., d. o. o., tožnici plačevala skladno z licenčno pogodbo. Enako so storili tudi drugi operaterji, z izjemo toženke in operaterjev M. ter N., ki pa so nižjo licenčnino plačevali enostransko in brez dogovora s tožnico. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih očitkov o tem, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o zatrjevanih povezavah operaterja P., d. o. o., s tožnico.

32Glede pritožbenih navedb o zlorabi prevladujočega položaja, pritožbeno sodišče opozarja na opredelitev prevladujočega položaja: "Podjetje ali več podjetij ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov." (drugi odstavek 8. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence - ZPOmK-2). Kot je pojasnilo višje sodišče v sodbi V Cpg 100/2024 tega o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta (O., ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti) in nasproti sebi kartel strank s primerljivo močjo, kot je njena.

33Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se toženka ne more razbremeniti odgovornosti iz razloga, ker je tožnica v spornem obdobju "dostavljala signal", niti ni s tem soprispevala k nastanku škode. Opozorilo je na bistvo, in sicer, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo. Pritožnica v pritožbi ne upošteva ugotovljenega dejstva, da je tožnica ob tem, da je v spornem obdobju dostavljala signal, izrecno izrazila voljo, da se licenčna pogodba lahko podaljša samo, če pritožnica privoli v enake pogoje, v kar pa toženka ni privolila.

O civilni kazni

34Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pritožbeni očitki zoper civilno kazen v višini 30 % temeljijo na zgoraj zavrnjenih očitkih o soglasju z retransmisijo in o neobstoju kršitve. Ob podani namerni kršitvi, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu glede določitve civilne kazni v tej višini.

35V sodbi VSL I Cpg 494/2013 z dne 19. 4. 2013, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, se je pritožbeno sodišče sicer strinjalo s pravno teorijo (Trampuž v ZASP s komentarjem, Ljubljana, 1997, komentar k 168. členu, str. 389), da je primernejša nižja civilna kazen, če je honorar razmeroma velik. Upoštevajoč to mnenje, je bila v navedeni zadevi določena 20 % civilna kazen, kar torej predstavlja nižjo civilno kazen. V tem primeru je sodišče prve stopnje odmerilo nekoliko višjo civilno kazen (30 %), upoštevajoč okoliščine tega primera. Ni dvoma, da se je toženka zavedala protipravnosti retransmisije brez sklenjene pogodbe s tožnico, saj to izrecno izhaja iz tožničinih dopisov; kljub temu, da toženka tožničine ponudbe ni sprejela, z retransmisijo ni prenehala in nadomestila ni plačevala v višini, ki je bila iz tožničine ponudbe in prejšnje pogodbe med strankama popolnoma znana. Odmera 30 % civilne kazni, ki je še vedno nizka civilna kazen (glede na 200 % maksimum), je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna. Enako višino civilne kazni je potrdilo višje sodišče tudi v zadevi VSL V Cpg 100/2024. V zvezi s sklicevanjem pritožnice na sodbo VSL I Cp 1766/2019 pa pritožba zanemari, da se sodišče za višjo kazen (od 50 %) ni odločilo, ker je ocenilo, da "glede na višino honorarja" že dosega svoj namen, saj ne gre za zanemarljiv znesek. To samo potrjuje, da mora biti civilna kazen določena glede na višino nadomestila, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, saj je določilo civilno kazen v % nadomestila, in to nižjem (30 %) kot v zadevi VSL I Cp 1766/2019 (50 %).

O toženkinem ugovoru pobotanja v pravdi

36V zvezi zavrnitvijo terjatve, ki jo je toženka uveljavljala z ugovorom pobotanja v pravdi, pritožnica v pritožbi ponavlja razloge, ki jih je uveljavljala že v okviru upiranja aktivni legitimaciji tožnice in imetništvu materialnih avtorskih in sorodnih pravic izdajateljic. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na tam navedene razloge. Tožnica je svoje pogodbene zaveze iz Licenčne pogodbe izpolnila, toženka pa je predmet licenc tudi uporabila, saj je TV programe nemoteno retransmitirala (tako v času veljavnosti Licenčne pogodbe kot tudi po izteku veljavnosti te pogodbe, aprila in maja 2020).

Sklepno

37Glede na navedeno, pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

38Toženka s pritožbo ni uspela, zato ji pravica do zahtevane povrnitve pritožbenih stroškov ne pripada, tožničin odgovor na pritožbo je bil potreben, zato ji je pritožbeno sodišče (na podlagi prvega odstavka 165. člena ter prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP) v pritožničino breme priznalo odvetniške stroške za njegovo sestavo (v to postavko je že vključena konferenca s stranko), povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), v znesku 2.410,11 EUR ((3250 točk + 0,02 x 1000 točk + 0,01 x 2250 točk) x 1,22 x 0,6 EUR/točko).

¹ Upoštevajoč dejstvo, da je B. z retransmisijo TV programov prenehala dne 6. 5. 2020, toženka pa 10. 5. 2020.
² Prim. npr. sklep VSRS III Ips 76/2016 z dne 13. 3. 2018 in sodbo VSL I Cpg 666/2014 z dne 4. 3. 2015.
³ Prim. sodbo VSRS II Ips 314/2014 z dne 5. 5. 2016.
⁴ Prim. sodbo VSL I Cp 775/2023 z dne 16. 10. 2023.
⁵ Prim. sodba VSL I Cpg 735/2018 z dne 18. 10. 2018.
⁶ Toženka v pritožbi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz njenih navedb ne izhaja, da bi zoper njo kdo tretji s tem v zvezi uveljavljal kakšne zahtevke (711. člen OZ). Toženka je torej mirno in neovirano izvrševala svoje pravice iz pogodbe.
⁷ Prim. sodbo VSL V Cpg 203/2021 z dne 15. 7. 2021, s katero je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku avtorja v razmerju do stranke, na katero je prenesel materialne avtorske pravice, brez soglasja za prenos na tretje osebe.
⁸ Prim. npr. sodbo VSL V Cpg 537/2021 z dne 15. 12. 2021.
⁹ K. Podobnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 62 in 70.
¹⁰ Ibidem.
¹¹ Prim. sodbo VSL I Cpg 267/2022 z dne 17. 4. 2023: "Račun je enostranska, računovodska listina, ki ne ustvarja nobenih obveznosti med strankama. Pravno podlago za nastanek obveznosti lahko predstavlja le dogovor na podlagi soglasja volj udeleženih strank, povzročitev škode, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila ali enostranska izjava volje."
¹² Prim. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 407: "Za varstvo pravnih interesov varovane stranke bi po mojem mnenju zadoščalo že, če bi bilo določeno, da lahko pobotno izjavo izjavi samo upnik takšne terjatve."
¹³ M. Trampuž, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, str. 389.