316. člen OZ

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh. Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, defic

Pobotljivost terjatve ni procesni pogoj, zato mora sodišče v primeru nepobotljivosti, tožbeni terjatvi ugoditi (v celoti ali delno), ugovor zaradi procesnega pobota pa zavrniti. Če torej niso izpolnjeni pogoji za pobot (nepobotljivost, nedospelost, odsotnost istovrstnosti), se ugovor zaradi pobota zavrne. Zavrnitev ugovora zaradi pobota pa ne pomeni sodne ugotovitve, da pobotna terjatev ne obstaja. Zato zavrnitev pobotnega ugovora ne pomeni, da je bilo o tej terjatvi pravnomočno odločeno.

Oba udeleženca sta pozivu sodišča sledila, sodišče prve stopnje pa je vlogo predlagatelja z dne 16. 5. 2024 skupaj s prilogami vročilo nasprotni udeleženki šele skupaj z izpodbijanim sklepom, v obrazložitvi sklepa pa se je sklicevalo na listine (priloge A35 do A39) iz navedene vloge (kot izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi bilo takšno postopanje sodišča prve stopnje dopustno zgolj v primeru, če bi se udeleženca postopka vročitvi in obravnavanju pozneje vloženih vlog in listinskih dokazov v skladu z drugim odstavkom 291. člena ZPP1 odpovedala. Vendar v predmetni zadevi za tak primer ne gre, saj se nasprotna udeleženka temu ni odpovedala. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Kadar gre za eventualni pobot, odločitev o pobotnem ugovoru ne sodi v izrek sodbe, ampak je dovolj, da sodišče njegovo zavrnitev pojasni v obrazložitvi sodbe, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. Terjatvi pravdnih strank namreč nista pobotljivi (4. točka 316. člena OZ). Tožničine odškodninske terjatve za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ni dopustno pobotati s toženčevo odškodninsko terjatvijo za duševne bolečine, ki mu jih je povzročila tožnica, ko mu je protipravno preprečevala stike z mladoletnima otrokoma. Duševnih bolečin ni mogoče enačiti z okvaro zdravja. V pritožbi posplošeno zatrjevane nepopravljive zdravstvene posledice, ki naj bi nastale tožencu, nikakor niso samoumevne, kot si zmotno razlaga pritožba. Navsezadnje niti iz sodbe, s katero je bila tožencu prisojena odškodnina za duševne bolečine, ni razvidno, da bi toženec zaradi tožničinega ravnanja utrpel kakšno okvaro zdravja.

Pravila, ki jih ZFPPIPP v 261. in nadaljnjih členih določa za pobotanje, ne izključujejo uporabe 316. člena OZ. Med drugim je izključen pobot terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Kot nepristno hrambo je mogoče opredeliti tudi pogodbo o denarnem depozitu.

Materialnopravno zmotno je stališče predlagateljice, da bi moralo sodišče ugotavljati primerno višino preživnine za posamezna obdobja. Ne gre namreč za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninski zahtevek, pač pa za preživninski zahtevek. Določbo 34. člena ZNP-1, ki dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov še tudi v pritožbenem postopku, če so ti v korist otrok (ali drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti same zase), je treba razlagati v povezavi s pravilom, da sodišče odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave. Dopustno je navajanje dejstev, če so ob zaključku glavne obravnave že obstajala, pa stranka zanje ni vedela, ter predlaganje dokazov, s katerimi stranka ob zaključku glavne ni razpolagala. Če se po zaključku glavne obravnave relevantne okoliščine bistveno spremenijo, je to lahko razlog za zvišanje ali znižanje določene preživnine, ne pa za spremembo glede na znane podatke pravilno dosojene preživnine. Navedb in dokazov nasprotnega udeleženca glede premoženjskega stanja in drugih dejstev ter okoliščin, nastalih po izdaji izpodbijanega sklepa, višje sodišče zato ni upoštevalo. Glede navedb predlagateljice, da je uvelja

ZDR-1 s tem v drugem odstavku 136. člena zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja zahteva pogoj pisnega soglasja delavca. To pa ne pomeni, da se v primeru pisnega soglasja delavca izpolnjevanje drugih pogojev za pobot ne ugotavlja, kar se predvsem nanaša na likvidnost terjatve. Če je nelikvidnost terjatve (neobstoj, sodišče prve stopnje uporablja izraza izkazanost in zapadlost) očitna, do pobota ne more priti.

Predlog se zavrne.

Odločitev ni v nasprotju s stališčem sodne prakse, da se denarna socialna pomoč upošteva kot merilo za ugotovitev premoženjskega prikrajšanja. To namreč pomeni le, da višina denarne socialne pomoči v relevantnem obdobju služi kot merilo za ugotovitev višine škode, se pravi plače, ki bi jo prejemal, če bi bil zaposlen, ne pa tudi, da tožniku ni treba dokazati vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo. Tožnik ob izbrisu ni izgubil zaposlitve, za kasnejše obdobje pa ni izkazal nikakršnih prizadevanj, da bi si zaposlitev našel, niti ni izkazal okoliščin, ki bi mu to preprečevale. Doživljanje prikrajšanja zaradi otežene dostopnosti na trg dela je sodišče upoštevalo v okviru nepremoženjske škode, ta okoliščina pa sama po sebi ne zadostuje za sklepanje o pretežni verjetnosti, da je bila nezaposlenost posledica izbrisa. Iz narave toženkinega nedopustnega dejanja, ki je posledica zakonske ureditve, veljavne za vnaprej poimensko nedoločeno skupino ljudi, izhaja, da ni bil njen namen izogniti se plačilu odškodnine.

Prepoved pobotanja po 316. členu OZ ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita drugače. Nobene pravne ovire za pobot terjatve ni, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve. Ker je namen prepovedi pobotanja zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se ta glasi, je takšno pravilo že po naravi stvari smiselno zgolj v primerih, ko gre za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. To pa ne velja v primeru, ko je predmet hrambe denar kot generična stvar.

V spornem obdobju je mld. A. (zaradi zdravstvenih težav matere - toženke in na podlagi dogovora staršev) dejansko prebival pri očetu - tožniku. Tožnik je v tem času kril izdatke, ki bi jih morala nositi toženka. S tem je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnika) in okoriščenja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženke), kar ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz 199. člena DZ oziroma 133. člena ZZZDR.

Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z ugovorom pobota v pravdi. Gre za t.i. procesni pobotni ugovor, ki ga izvrši sodišče s sodbo po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in obstoj nasprotne terjatve toženca. Zmotna so zato razlogovanja tožnika, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožnika lahko uveljavljala le terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena ali pripoznana.

Utemeljen je pritožbeni očitek o napačnem izračunu dekličinih stroškov za športne aktivnosti, za dopust in za osebno nego. Četudi niso nastajali vsak mesec, se delijo na celotno obdobje šestih mesecev, v katerem so nastali. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče upoštevati tudi strošek za počitnikovanje za sina. Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotanjem. Pobotanje preživninskih obveznosti, ki ga je sodišče izreklo v tretjem odstavku III. točke izreka, je zato materialnopravno zmotno.

Trditveno in dokazno breme o obstoju dogovora o drugačnem načinu izpolnitve preživninske obveznosti je bilo v celoti na dolžniku, ki pa v ugovoru ni podal določnih trditev o tem, prav tako ni zatrjeval obstoja dogovora o spremembi načina izpolnitve preživninskih obveznosti.

Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo, da je sicer mogoč drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti, vendar to pomeni prenehanje obveznosti le v primeru, če bi upnica oziroma zakonita zastopnica s tem soglašala. V konkretnem primeru pa zakonita zastopnica zanika obstoj drugačnega dogovora o načinu izpolnitve dolžnikove preživninske obveznosti, medtem ko dolžnik zatrjuje kompenzacijo svoje obveznosti do mld. otroka s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice, za kar pa narava terjatve, ki je predmet tega postopka, zatrjevanega načina izpolnitve niti ne dopušča. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Ob upoštevanju načela formalne legalitete, je v izvršilnem naslovu določeno, na kakšen način naj dolžnik svojo obveznost izpolnjuje. Odstop od navedenega pravila je sicer mogoč, vendar le ob soglasju obeh staršev, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj takšen dogovor ni dopusten, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev, ki

Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 odškodninske terjatve družbe iz naslova kršitve konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca. Objektivni zastaralni rok pa je pet let. Za ta zahtevek ima družbenik v tem postopku sicer procesno legitimacijo, nima pa stvarne. Slednjo ima le družba. Zato se zastaranje presoja glede na družbo, ne pa glede na družbenika. Zastaralni rok je res kratek, vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 21/2006 že pojasnilo, kakšen je namen in kakšni so razlogi za tako kratek rok. Ko družba enkrat za kršitev izve, mora z vidika zagotavljanja pravne varnosti in varstva pravice do svobodne gospodarske pobude, takoj odreagirati. Rok treh mesecev je zadosten, da družba pridobi potrebne podatke za vložitev tožbe. Prav zato, ker družba težko izve za kršitev, posebej še, če konkurenčno prepoved krši družbenik, ki je hkrati zakoniti zastopnik družbe, pa je določen dovolj dolg objektivni zastaralni rok, ki je enak zastaralnim rokom za odškodninske terjatve po 263. členu ZGD-1.

Vendar pa je sodna praksa že zavzela stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita, da je pobot tudi v primerih iz 2. točke 316. člena OZ dopusten. Ker je namen prepovedi pobota zaščita upnika, po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire za pobot terjatve, ki izvira iz brezpravnega zadržanja denarja, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.

Nad tožečo stranko se je dne 17. 10. 2016 začel stečajni postopek (sklep na list. št. 208). Datum začetka stečajnega postopka je pomemben, ker je za razmerje med pravdnim pobotanjem (po pravilih procesnega prava) in zakonskim pobotanjem (po pravilih insolvenčnega prava) odločilen čas enega ali drugega pobotanja. Tisto pobotanje, ki učinkuje prvo (in povzroči ugasnitev obeh nasproti si stoječih terjatev), namreč prepreči drugo (saj ni več kaj pobotati). Po pravilih procesnega prava se pobotanje opravi šele, ko ga sodišče izreče s sodno odločbo. V pravdi pa je mogoče uveljavljati ugovor zaradi pobota le pod pogojem, da v času odločanja (to je ob koncu glavne obravnave) obe terjatvi še vedno obstajata. Ker se je stečajni postopek nad tožečo stranko (17. 10. 2016) začel pred koncem glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (30. 1. 2018), bi prvo učinkovalo zakonsko pobotanje po ZFPPIPP, kar pomeni, da iz tega razloga ugovor pobotanja v pravdi ni dopusten. Hkrati bi se z dopustitvijo procesnega pobotanja, ki bi učinkovalo po začetku stečajnega postopka, kršilo načelo enakega obravnavanja upnikov v postopkih zaradi insolventnosti (46. člen ZFPPIPP), saj bi prva toženka z uspešno uve