40. člen OZ

Okoliščina, da je z izposojenim denarjem dejansko razpolagala druga oseba in ne posojilojemalka, na obstoj obveznosti posojilojemalke ne vpliva. Pomembno je le, s kom je tožnik sklenil pogodbo. Na veljavnost pogodb nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ).

Za uspešno uveljavljanje enovitega zahtevka iz neupravičene pridobitve mora stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga pa obogatena. Trditveno in dokazno breme je torej v tem primeru na tožeči stranki. Sodišče je tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Namen ničnosti ni le varstvo strank, temveč tudi varstvo javnega interesa.

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Predlog se zavrne.

Enostranska subjektivna pričakovanja zakonitega zastopnika toženke glede vpliva oglaševalske kampanje na uspešnost poslovanja ne predstavljajo kavze, temveč zgolj nagib za sklenitev Pogodbe, ki na veljavnost Pogodbe ne vpliva. Na toženki, ki se je proti tožbenemu zahtevku za plačilo opravljenih storitev branila z ugovorom, da pogodba s strani tožnice ni bila pravilno izpolnjena, je bilo trditveno in dokazno breme za obstoj pomanjkljivosti oziroma napak izvedenih storitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka s tem ugovorom ni mogla uspeti, ker ni pojasnila, kaj naj bi bila vsebina napak opravljenega dela.

Predlog se zavrne.

Izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje, ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Pokojna preživljanka je sicer umrla manj kot eno leto po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, a to ne spremeni dejstva, da v trenutku podpisa pogodbe njene smrti ni bilo mogoče napovedati, posledično pa tudi ni bilo mogoče vedeti, kakšne bodo obveznosti toženca v bodoče in ali bodo te obveznosti ekvivalentne vrednosti deleža pokojne na premoženju, ki je bilo predmet pogodbe. Tveganje je v tem pogledu zato nedvomno obstajalo.

Šteje se, da je bil pridobitelj slaboveren le, če je vedel, da gre za razpolaganje s skupnim premoženjem, in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, slabe vere strank darilne pogodbe ni dokazala. Iz njene trditvene in dokazne podlage ne izhaja, da bi toženka vedela, da darovalka B. A. razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja. Še manj pa, da bi toženka vedela, da darovalka z nepremičnino razpolaga samovoljno.

Zavrnitev tožnikovega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja že v tej fazi postopka v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni mogoča, tudi v kolikor bi se v nadaljevanju predmetnega postopka izkazalo, da tožnik več ni lastnik spornih nepremičnin do idealne polovice. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, tožbeni zahtevek v delu, o katerem je odločeno z izpodbijano delno sodbo, predstavlja izbrisno tožbo iz 243. člena ZZK-1. Ta tožba pa je usmerjena zgolj v izbris zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice pri spornih nepremičninah na ime toženke do idealne polovice, ki pa, z ozirom, da je Darilna pogodba iz leta 2012 nična, v nobenem primeru, četudi toženki lastninska pravica v tem obsegu pripada na drugi dejanski in pravni podlagi, ne more ostati v veljavi. Z ozirom, da sta bila Darilna pogodba in Sporazum med pravdnima strankama sklenjena izključno z namenom izognitve poplačila tožnikovega davčnega dolga, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil nagib (namen) za sklenitev spornih pravnih poslov za pravdni stranki tako pomemben, da je že prerasel v pravno podlago (kavzo) sklenjenih pogodb. V kolikor pravdni stranki ne bi hoteli preprečiti popla

Ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuštva. Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo.

Res je sicer, da je bila tožnica pri sklepanju (fiktivne) prodajne pogodbe nedobroverna oziroma je ravnala nepošteno. A nepošteno je ravnal tudi toženec, saj je aktivno sodeloval pri izogibanju plačila davkov s strani tožničinega moža. Zato v takšnih okoliščinah ne bi bilo primerno uporabiti drugi odstavek 87. člena OZ.

Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 87. člena OZ (in četrti odstavek 22. člena ZVPot), a ta v obravnavanem primeru ni uporabna. Določa namreč, da je v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pomembno je, da v obravnavani zadevi nobeno določilo pogodbe ni nejasno, pojasnilno dolžnost glede veljavnosti potnih listin pa je tožena stranka opravila. Zato seveda ni kaj razlagati v korist druge stranke (tožnic).

Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank. Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča. Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stav

Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan n

Pogodba je nična, če je njena podlaga nedopustna, ker nasprotuje moralnim načelom (določba 39. člena OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Izjemo predstavljajo primeri, ko je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ).

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali za materialnopravno presojo pogodbene kavze zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo prenesti lastninsko pravico, ali je pri tem treba upoštevati tudi njene interese oziroma podlago za razloge, zakaj je to storila, na primer zaradi neke protidajatve?

Pogodba, ki sta jo stranki prostovoljno in sporazumno sklenili, ni predvidevala morebitnega minimalnega (fiksnega) obsega naročil tožene stranke. Z zmanjšanjem števila vozil tožeče stranke, ki jih potrebuje za odvoz odpadkov, je tožena stranka ravnala v okviru dogovorjenih pogodbenih upravičenj, pri čemer sploh ni pomembno, ali je do zmanjšanja prišlo iz razlogov povezanih z izbruhom epidemije Covid-19, ali v posledici (druge) poslovne odločitve tožene stranke. Glede na jasno urejeno odpovedno upravičenje v sami Pogodbi ni mogoče sklepati, da je bil splošni namen dolgoročnega sodelovanja strank del pogodbene podlage (39. člen OZ), ki bi takšno pogodbeno upravičenje omejeval. V tem delu je lahko šlo zgolj za nagibe za sklenitev sodelovanja pogodbenih strank, pri čemer pa slednji na veljavnost in vsebino sklenjene Pogodbe ne morejo imeti vpliva (prvi odstavek 40. člena OZ).

Sodišče je pri presoji ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju materialno pravo pravilno uporabilo in sicer je presodilo, da je bil ključen nagib pogodbenic tožniku preprečiti uveljavljanje nujnega deleža ter, da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev pogodbenic, da sta sklenili pogodbo ter da sta obe pogodbenici za ta nedopusten nagib vedeli ali bi morali vedeti (določba 40. člena OZ).

Prvo in drugo toženec sta sporni posojilni in zastavni pogodbi sklenili izključno z namenom onemogočiti prvo tožniku poplačilo njegove terjatve, ki jo ima do prvo toženca, na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, torej z nedopustnim nagibom, saj njun resnični namen (kavza pogodbe) ni bil v posoji denarja in zavarovanju posojila. Prvo in drugo toženca namreč nista uspela dokazati, da sta sporni posojili sploh bili dani, kot je to že obrazloženo zgoraj. Za izkaz pravnega interesa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP ni bistveno, ali je terjatev prvega tožnika že ugotovljena po višini, temveč le, da slednja obstaja. Obstoj terjatve pa je prvo tožnik nedvomno izkazal s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020), s katero je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka.